Eliza

Eliza

Oddaja
2. 10. 2019 - 8.15

Pozdravljeni nazaj v Pritiskavcu, eni in edini rubriki o računalniških igrah v Sloveniji, v slovenskem jeziku. Na svetu! Nova sezona se vrača, Mato, Domen in Rasto pa vas bomo še naprej zalagali s svežimi igralskimi predlogi za vaše prste. 

Današnji predlog je docela v mojem slogu; interaktivna sci-fi zgodba po imenu Eliza je ena tistih, ki so jo večje publikacije praktično povsem spregledale, medtem ko številni obskurnejši recenzenti ob njej cepetajo od navdušenja. Z drugimi besedami, Eliza ima nekaj potenciala, da postane kulten hit, čeprav je v smislu svojega igralnega koncepta komaj kaj več kot virtualni strip; pač tisti tip iger, ki že tako redko vžge pri širši publiki, ampak lahko zelo močno nagovori določeno kasto.

Eden od pomembnih razlogov se skriva v tem, da svoj igralni koncept odlično uskladi s tematiko zgodbe. Naslovna Eliza je algoritem umetne inteligence, ki deluje kot terapevt za vse številnejše duševne težave - prisluhne izpovedim, bere obrazno mimiko in obnašanje pacientov. Da ne bi vse skupaj izpadlo preveč brezosebno, svoje terapije vodi prek proksijev, živih sodelavcev, ki namesto nje podajajo vprašanja in mnenja pacientom. Eden od teh ‘proksijev’ - ne preveč dobro oplačanih delavcev z mukotrpno nalogo sledenja računalniškim navodilom - je tudi Evelyn, glavni lik našega vizualnega romana. Tako kot so omejene naše možnosti vplivanja na zgodbo, tako je tudi Evelyn ukleščena v očitnih omejitvah nove tehnologije.

Za dobro znanstvenofantastično zgodbo potrebujete dobre like. Eliza je učna ura za štoriale, ki bi želeli že od začetka razpravljati o nevemkakšnih filozofskih razsežnostih nove tehnologije. Namesto tega začne s precej preprosto premiso in osebno zgodbo, ki jo sčasoma razširi; o Evelyn na začetku ne vemo kaj dosti, razen tega, da se je nekaj let držala bolj zase. Kmalu skozi pogovore z drugimi odkrivamo njeno preteklost; bila je programerka, ki je pomagala ustvariti Elizo in napraviti njenega lastnika za multimilijonarja; a nato zaradi nekega očitno neljubega dogodka zapustila ekipo. Odleglo mi je, ko se je izkazalo, da dogodek ni bil klišejsko travmatičen; tudi nasploh govorimo o videoigri, ki je veliko prepametna za cenene sentimentalnosti ali senzacionalizem.

Evelyn, je treba reči, je eden najboljših likov, ki ga je bilo mogoče v zadnjih letih srečati v videoigrah. Premore zamolkel, trpek glas, ki ne spreminja čustvene lege in zato igralcu ne sproža neljubih disonanc. Težko se je naveličati tako briljantnega voice-actinga; če sem še nekaj let nazaj vzdihoval nad nekaterimi odločitvami v videoigralskem castingu, potem lahko pri Elizi le aplavdiram. Dialogi so iskrivi in naravni, pod drobnogledom je videti, da so natančno premišljeni z liki vred. Kar je najbolje, včasih liki do glavnih spoznanj pridejo skoraj naključno, brez tiste nadležne pridigarske razsežnosti, tako značilne za sci-fi, kjer vsak lumpenproletarec premore osupljivo izdelano mnenje o svojem položaju v družbi.

Naše UI-vodene terapije s klienti so v ostrem nasprotju s pogovori zunaj; odgovori in sugestije, ki nam jih posreduje Eliza, so okorni in očitno omejeni, tako kot večina chat-botov, ki jih srečate na medmrežju. Klienteli, ki se ubada s klasičnimi duševnimi stiskami, tako ne morete kaj prida pomagati, kar prizore terapij kmalu naredi precej mučne. V resnici so njihove dileme tako boleče prav zato, ker se je z njimi mogoče zlahka poistovetiti ne glede na obdobje življenja. Nezadovoljstvo Evelyn z njeno lastno stvaritvijo se kmalu prelije v njeno skromno zasebno življenje in pretekla nezadovoljstva začnejo kapljati na plan. Kmalu se pokažejo nekakšne smernice, med katerimi lahko krmarimo zgodbo; je rešitev morda svobodomiselna bivša sodelavka, ki si utira pot v elektronski glasbi? Morda ostareli mentor z novo idejo stimuliranih sanj? Kot vselej, nas takšen žanr zapelje v eno tisto zadnjo končno odločitev, ki zgodbo razcepi v več koncev; četudi tega ne bi smeli zares jemati kot razvejanja zgodbe, je velik uspeh že dejstvo, da smo dovolj čustveno investirani v svojo zadnjo izbiro, da postane odločitev izredno težka. 

Eliza je v najslabšem primeru intriganten interaktivni strip; v najboljšem pa čudovita videoigra. Morda je nekoliko presenetljivo, da je takšna igra prišla izpod Zacha Bartha, ki se je doslej proslavil predvsem z miselnimi igrami - če boste pobrskali po zgodovini Pritiskavca, boste naleteli na njegovo meta-programersko mojstrovino Tis-100. A Eliza je polnokrvna interaktivna zgodba, ob kateri se zdi, da je njen avtor že lep čas žanrski veteran.

To je to, za ta denar. Pritiskavec bo z vami še naprej vsak teden ob tej uri, spremljate nas lahko tudi na spletu. 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

tole je supr

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.