Vesolje, poslednja meja. To so potovanja vesoljskega raketoplana Kestrel. Ne! Moment. Poizkusimo znova. Dolgo časa nazaj, v galaksiji daleč, daleč stran… Ah, pa kaj bi se trudili z referencami.

Vesolje. Raketoplan. Dve nasprotni frakciji. Misija vitalnega pomena. Boj za preživetje. Kruta, hladna, brezbrižna smrt. Frustracija. Tako bi lahko v nekaj kratkih stavkih povzeli nekaj let staro indijščino FTL: Faster Than Light. V tej zagamano težki igri, kjer smrt in hkrati dokončni zaključek trenutne igre skrbita za neprestani dvig srčnega utripa, poveljujete vesoljski ladji v vlogi kapitana z 2D pogledom iz ptičje perspektive. Zaupana vam je bila naloga, od katere uspeha, je odvisna usoda ustroja galaksije. S pomembnimi informacijami, ki vsebujejo ključ za poraz skoraj že zmagovitih upornikov, morate doseči postojanko lastne galaktične federacije 8 sektorjev stran. Zanimivo, da so tokrat uporniki bad guy in je federacija tisti branik svobode ter reda, ki jo morate kot nadsposobni, z mikromanagementom obsedeni kapitan, rešiti. Ravno obratno od svinčenega kánona, ki ga zapoveduje saga Star Wars. Ladji poveljujete v realnem času z aktivnim premorom, ko je to potrebno. Skrbite za optimalno delovanje in nadgrajevanje sistemov ter posadke, obiskujete kontrolne točke v posameznem galaktičnem sektorju in s pogonom hitrejšim od svetlobe – FTL - skočite v naslednji sektor, ko vam za petami postane prevroče. Uporniki vam namreč neusmiljeno sledijo in vas vedno dohitijo, če se obirate, kakor pes krvosledec ali peščeni vihar. Med to kolobocijo hkrati še uničujete vse, kar vam stoji na poti do cilja… in umirate… mnogokrat, nepričakovano in hitro.

Vsaka igra se prične v hangarju, kjer je na voljo ena sama ladja s tremi dolgočasnimi človeškimi člani posadke, ki jim lahko nadenete poljubna imena in si tako prostovoljno povečate frustracijo, ko šupki panično bezljajo po ladji in crkujejo zaradi požarov, pomanjkanja kisika, eksplozije torpeda v njihovem sektorju in še marsičesa. Ko tako Đuro, Pero, Đorđe in Nikola že petič guznejo zaradi okvare na motorju, zaradi katere ni bilo energije, da bi lahko odprli vrata v vesolje v sobi, kjer je požar izbruhnil, in se ta razširi po celi ladji ter potamani vse pred sabo, lahko samo besno zakričite kakor kapitan Kirk v drugem filmskem odvrtku Star Treka: »KHAAAAN!«. Za tem si lahko še predstavljate, kako izza vašega kapitanskega stola, medtem ko svoj nejeverni izraz na obrazu sključeno skrijete med dlani, zaslišite resni glas doktorja McCoyja, ki izreče svoj slavni »Mrtvi so, Jim«. No, seveda v današnji multikulturni družbi ne bi bilo korektno, če bi kot člani posadke crkovali samo prebivalci planeta Zemlja. Spotoma se vam lahko pridružijo tudi pripadniki drugih medgalaktičnih vrst, ki se od človeških, kmalu mrtvih članov posadke, ločijo po dodatnih lastnostih, ki omogočajo razne trike in nove pristope k boju in raziskovanju. Na tak način se vam lahko pridružijo robotski, kamniti, bogomoljkasti, polžasti in še kakšni patroni, ki znatno izboljšajo možnosti preživetja v določenih situacijah. In verjemite, krvavo jih boste potrebovali, ko bo ventilator sekljal po celem vozu svežega dreka.

Da pa ne bomo samo razglabljali o 100 načinih smrti v vesolju, povejmo še kakšno besedo o žanru samem in njenih ustvarjalcih. FTL je predstavnica iger roguelike - podžanra, ki je svoje ime dobil po Igri Rogue iz 80-ih let. Odlikujejo jih računalniško ustvarjene stopnje, potezna igra, relativno osnovna grafika, ki temelji na zlaganju plošč, ter ključni element - dokončna smrt oziroma permadeath. Predstavnici žanra narejeni v istem obdobju sta še The Binding of Isaac ter Rogue Legacy. Indie studio Subset Games, ki je igro razvil in za katerim stojita le dva avtorja - Justin Ma in Matthew David - sta igro izdelovala dobro leto in se po pozitivnih ocenah zgodnjih različic na raznih tekmovanjih odločila za zaključno financiranje razvoja s pomočjo skupnosti preko platforme Kickstarter. Zbrala sta 20-kratnik potrebnega kapitala in spiljeno igro z večkrat nagrajenim soundtrackom splovila jeseni 2012. Pobasala sta kup nagrad in priznanj, igro pa vse do danes iz hvaležnosti skupnosti zastonj nadgrajujeta. Tako sta dobro leto nazaj izdala FTL: Advanced edition z novimi dogodki, orožji in tipi ladij, dodatno raso in nove igralne elemente, ki nadgradijo taktično-bojne možnosti med gonjo proti cilju. Ko že govorimo o cilju - na koncu vas seveda čaka glavni spopad, ko boste po ničkoliko crkotih lahko le panično vzkliknili: »Kaj da fak je pa to zdej?«. Če vam uspe, bodo endorfini špricali, kot že dolgo ne, če vam ne… jovo na novo. Da igre ne bi zbrisali z diska takoj, ko jo končate poskrbijo višje težavnostne stopnje, ki vam vašo prevzetno kapitansko rit dostavijo na srebrnem pladnju, ter nove konfiguracije in tipi ladij, ki spremenijo taktični pristop k bojevanju.

Po vsem dosedaj povedanem bodo mevžasti pripadniki milenijske generacije bržkone rekli: »Pa zakaj bi se šel neki mazohizem? Če igram igrice, bi se rad zabaval. Mar ne.« Podobnega mnenja so bili tudi nekateri recenzenti, ki so igri očitali pretirano zafrknjenost. Mi takim ljudem pravimo pusiji. Igra poskrbi za stalni občutek napredka, ko počasi začneš razumeti, da se ni pametno spuščati v vsak boj, da je potrebno z resursi, ki jih imaš na razpolago, pametno upravljati in da najkrajša pot ni vedno nujno tudi najboljša. Naše mnenje deli Metacritic ocena, kjer sta se ocenjevalska stroka in laična javnost zedinili, da je špil zelo dober in mu v povprečju dodelili 84%. Občutek napredka, ko počasi skozi crkote lezeš iz sektorja v sektor, se učiš, prilagajaš, bežiš in napadaš ter končno triumfiraš, je nepopisen.

Zato, dragi poslušalec, pljuni evrskega ali dolarskega desetaka in pogumno ter vztrajno ukaži: »S polno močjo naprej!«.