Hand of fate

Hand of fate

Recenzija izdelka
20. 3. 2019 - 8.45

V tokratnem Pritiskavcu si bomo pogledali nenavaden spoj virtualne namizne igre in tretjeosebnega bojevanja. Hand of Fate in njen drugi del vzameta domišljijsko igranje vlog, značilno za kampanje Dungeons & Dragons, in ga v poenostavljeni obliki povežeta z akcijskimi vidiki rpg-špilov, kot je serija Elder Scrolls. Igranje se na prvi pogled zdi suhoparno, sestavimo si dva kupčka kart, v prvem sta naša oprema in orožje, v drugem pa so na kartah narisane pošasti in opisani različni dogodki. Sedimo za mizo, nasproti nas pa je delivec, ki karte iz drugega kupčka premeša, doda še nekaj svojih pasti in razdeli zakrite karte na mizo. Razporedi jih v naključna zaporedja, ki oblikujejo našo prihodnjo pot. Mi nato nadzorujemo majceno figuro, s katero potujemo od karte do karte, spotoma pa vsakokrat sprožimo dogodke ali izzive, napisane na kartah. Sproti pa ob priložnosti vlečemo karte z opremo in orožjem, ki nam pomaga zoper vse hujše nasprotnike. Tako imamo na dlani simulacijo pravega igranja fantazijskih vlog.

 

Naša dogodivščina nas pelje po mračnih poteh, potikamo se po temnicah, se izgubljamo na meglenem barju ali vandramo po neskončnih puščavah. Vsako rundo porabimo hrano in se z njo zdravimo, če nam je zmanjka, stradamo in izgubljamo zdravje, ko pa to pade na ničlo, umremo. Posamezna runda igranja navadno traja nekje od pet minut do pol ure, vendar tudi pri kratkočasnih seansah vloženi trud ni zaman. Namreč, ko razrešujemo naloge, s tem dobivamo nove karte, ki nam prinesejo boljšo opremo in nove dogodke. Te dalje rabimo pri sestavi drugačnih kupčkov, ki razširijo izkušnjo in popestrijo zgodbo.

 

Čeprav je obča zgodba, ki vključuje tudi delivca kart, skorajda neobstoječa, je smisel špila v ustvarjanju lastne zgodbe skozi veriženje kart z dogodki in sovražniki. To postane posebno očitno, če igramo neskončni način, kjer lahko dogodivščina poteka v nedogled in ustvari kompleksno in razvejano zgodbo naše lastne izdelave. Kot pri siceršnjih seansah Dungeons & Dragons se za to seveda potrebuje tudi bujna domišljija. Gre za igro usode, sam delivec pa je eden najboljših delov, saj redno komentira naše izbire in z nami postopoma gradi šarmanten odnos, obnaša se kot pravi DnD mojster, se z nami šali in nam grozi ter nas draži z zbodljaji.

Kot rečeno je pripoved vedno drugačna in določimo jo lahko po svojem okusu, če se naveličamo homoidnih plazilcev, ki s svojim blokiranjem postanejo nadležni, pa jih pač odstranimo. V nasprotju z drugimi rpg-špili, ki so sami popolnoma umeščeni v svoj svet, je tu na delu kombinacija namizne igre in dejanskega igranja videoigre, v kateri pa so dogodki in spopadi izvedeni pod vplivom našega nadzora in izbire. Recimo da v kupček dodamo karto z jezno gospodinjo. Ko med igranjem stopimo na karto, dobimo dogodek s kmetico, ki čaka, da njen mož pride iz gostilne, mi pa se nato odločimo, ali ji bomo pomagali. Lahko jo odslovimo ali pa poiščemo njenega moža, vendar pride do zasuka in mož se spentlja z nepridipravi, ki pa so obenem tudi živi mrtveci. Zdaj imamo na izbiro spopad ali pa jih pregovorimo za pivsko igro, ki ima lahko nenadejane posledice. Sestava kupčka je za bolj lene lahko tudi avtomatična, vendar igranje z uporabo svoje mineštre močno popestri igranje, prav tako pa si brez motoviljenja izberemo tiste karte, katerih dogodki bodo prinesli nove karte.

 

Prezentacija bojne mehanike je impresivna, ko se spravimo v boj, se najprej prikaže animacija vsake orožne karte, ki lik obleče v opremo. Samo bojevanje je zelo premočrtno, dogaja se na omejenem prostoru, s sovražniki, ki nam jih navržejo karte. Spominja na zelo osnoven sistem iz batmanovih Arkham špilov, nadzorujemo iz tretje osebe in spremljajmo opomnike za protinapade. Tu tiči tudi glavni problem, bojevanje je preprosto in ceneno, postane rutinsko in je močno šablonsko - različna orožja pa ne vplivajo na kompleksnost bojevanja, tako kot tudi niso kaj prida raznovrstna. Glavna privlačnost Hand of Fate torej zagotovo ni njena igralnost. Vendar je na srečo vsako bojevanje kratko in rekli bi lahko, da preostali elementi prekrijejo pomanjkljivosti z globokim in vsestranskim vzdušjem.

 

Ponudi dosti možnosti za ponovno preigravanje, posamezne runde sicer niso proceduralno generirane, vendar velika količina kart poskrbi za dosti kombinacij, ki naredijo izkušnjo svežo. Posebej zato, ker je tako kot posamezne karte pomembno tudi njihovo zaporedje in zgodba, ki se z njim tem ustvarja. Hand of Fate in Hand of Fate 2 je lep primer samosvojega pristopa k rpg-žanru in pokaže, da se tudi neodvisni projekti lahko uspešno izvedejo.

 

Hazardiral je kvartopirec Domen.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.