Hearts of Iron 4

Hearts of Iron 4

Oddaja
18. 4. 2018 - 7.40

Hearts of Iron v svoji 4 izvedbi je najnatančnejša in najbolj kompleksna strategija o drugi svetovni vojni, ki jo svet računalniških iger lahko ponudi. To se sliši kot lepa pohvala, pa na žalost ni vedno. Marsikateri zgodovinski frik bo zaštartal igro in si populil lase ob poplavi malih ikon, zastavic, opomnikov in animacij, ki že na začetku pozdravijo osuplega igralca. Spet drugi mikro in makromenedžerji bodo z navdušenjem zaplavali v morje možnosti in potez, pa se nekje nad sredini zgrozili nad dinamiko zgodovine, v kateri kar noče in noče zmanjkati političnih intrig in presenečenj.

 

Še pred dobrim desetletjem je bila igralska pokrajina tako zasičena z igrami o 2. svetovni vojni, da smo igralci ob novih naslovih le še zavijali z očmi; zdelo se je, da so (tedaj še solidni) Call of Duty, Company of Heroes in Brothers in Arms že zdavnaj pokrili vse potrebe po tematiki in da vse odtlej gledamo le še derivate enih in istih konceptov v malenkost drugačnih preoblekah. Hearts of Iron se je na takšne očitke odzval s skrajnostjo – odvija se zgolj in izključno prek strateške mape, ki nas zasuje s strašljivim številom odčitkov in detajlov. Vsaka posamezna država se ponaša z lastno notranjo in zunanjo politiko, produkcijskimi kapacitetami in razvojnimi strategijami, ki medsebojno vplivajo druga na drugo, s tem pa spreminjajo tudi potek prihajajočega vsesplošnega konflikta in zgodovine. Rezultat je čudovita in strašljiva mineštra političnih in vojaških manevrov, ki včasih polagoma, včasih nenadoma spremenijo obličje Zemlje.

 

Tiste, ki že poznate Paradoxove proizvode, to najbrž ne bo presenetilo, ostale pa je vendarle treba posebej opozoriti: uporabniški vmesnik je na trenutke tako kompliciran, da na trenutke meji na nepreglednost. In ulenje le-tega ni nekaj, kar bi lahko osvojili tekom precej okrnjenega tutoriala. Avtor tele recenzije je prebil vsaj dva popoldneva na youtubu, kjer je ob razlagah veteranov počasi spoznal osnove dobre strategije. Za sodobne videoigre je takšna krivulja učenja praktično nezamisljiva, vendar prinese doslej nevideno pestrost, o kateri lahko tuje strategije samo sanjajo. V svoji kampanji s Francijo sem tako preigral obdobje od leta 1936 do 1939 – španska državljanska vojna zaradi neobičajno radodarnih sovjetskih okrepitev še vedno traja in visi na nitki, vendar pa so Stalinove obrambne kapacitete slabše od pričakovanj, zato se že kažejo indici, da se bo nemški vojaški stroj najprej obril proti njim. Pakt Molotov-Ribbentrop tako ostaja nepodpisan, prav tako takšnega sporazuma ni pripravljena podpisati Japonska, ki uspešno rovari po Kitajski. Anschluss se ni zgodil, namesto tega se je vse bolj levičarska Avstrija zapletla v umazano vojno z Madžarsko. Francija se je pod mojim vodstvom po hudih mukah dovolj stabilizirala in industrializirala, da bi čez nekaj let lahko konkurirala ostalim silam Evrope. A za zdaj mi je jasno, da v oboroževalni tekmi zaostajam – če se muhasta silaka osi v naslednjih dveh letih slučajno obrneta proti meni, ju bom težko zadržal na nevarovanih delih Alp in Beneluksa, kaj šele v svojih kolonijah. Zato se ob Hitlerjevi zasedbi Porurja pridušam in pritiskam na britanske oblasti, naj mi vojaško priskočijo na pomoč.

 

Obstajata dva način igranja – prvi predvideva, da se države okoli vas odločajo tako, kot je zapisano v zgodovinskih učbenikih, druga pa prepušča stanje stvari v roke umetni inteligenci. Opisano stanje v moji kampanji je tako očiten odraz slednjega, kar seveda vodi v nekatere navidezno absurdne odločitve. Politične opcije so namreč zares široke, da ne rečem neomejene; ob vse številčnejših stavkah in protestih bi lahko namreč dopustil prevzem komunistični stranki in celo državo priključil Kominterni, ali pa izkoristil rastoči nacionalistični sentiment za zavezništvo s fašističnimi silami. Ali pa se povezal z nekaterimi manjšimi državami, recimo Madžarsko, Jugoslavijo in Romunijo. Trajalo bi več let, preden bi lahko vzpostavil takšno politiko, vendar pa nobena od teh strategij ne bi bila brez smotra, če bi želel državo ohraniti pri življenju. V tem je Hearts of Iron nenadkriljivo zanimiv in fascinanten – kot navdušenec nad moderno zgodovino se ne morem upreti težnji, da ga poganjam vedno znova in znova ter preizkušam različne možne scenarije.

 

Ko na koncu pogledam, kaj vse sem odnesel od igre, vedno bolj ugotavljam, da sem namesto strategije igral simulator zgodovine. Prenekateri misterij največjega vojnega spopada mi je tekom igranja razjasnjen – zakaj sta zahodni zaveznici križem rok opazovali novo nemško oboroževanje in kršitev Versaillske pogodbe, zakaj se je Nemčija tako hitro odločila napasti Sovjetsko zvezo, namesto da bi prečkala Rokavski preliv in izločila iz vojne Združeno Kraljestvo? Kaj se je v tem času dogajalo v Južni Ameriki? Ko se vržeš v igro, ti razmerje sil in povezanost faktorjev hitro postaneta jasni – zahodne države spričo demokratičnih omejitev le stežka unovčijo proizvodni potencial in rabijo čas, preden preidejo v mobilizacijo in vojno ekonomijo. Male državice v osrednji Evropi so lahek plen večjih in zato hitro prisiljene v umazana in izkoriščevalska zavezništva. Sovjeti so speči gigant, ki se šele dobro prebuja po državljanski vojni in stalinističnih čistkah. Hearts of Iron v svoji četrti izvedbi zaobjamejo vsak najmanjši detajl in ustvarijo prepričljivo celostno sliko.

 

Paradoxove igre so seveda notorično komplicirane in tokratna ni nič drugačna. To samo po sebi ni slabo, saj z nekaj vaje vsak hakeljc postane logičen in namemben, vendar pa bi že nek spodoben, malo daljši tutorial k igri lahko prišparal prenekater siv las. Hearts of Iron v svoji četrti izvedbi tako ostaja poslastica za zgodovinsko-strateške frike, pa tudi ena redkih preostalih iger, ki se jo je treba še vedno učiti prek napisanih navodil in posvečenih kanalov na Youtubeu.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.