Slečen Uč

Slečen Uč

Oddaja
27. 12. 2017 - 8.15

 

Nekaj misli o cinizmu, tudi v dizajnu.

 

Menda živimo v dobi miselnega cinizma. Da tako pač je. Da poleg ciničnega potovanja civilizacije in vseh njenih zgrešenih praksah konec koncev tudi razmišljamo tako. Da menda civilizacija že toliko zajebe, da se nekje obrne tudi na boljše ali celo dobro. Da vendarle nekje funkcionira. Torej, da s svojim razvojem in neprestano nestabilnostjo v veri dobrega in smiselnega - za obče dobro torej - vedno požre tisto, kar je nujno. Torej goltamo slabo, ker je cilj dober. Menda.

Par dni nazaj pa je avtor tega zapisa prebral presenetljivo točen zapis, in ga tu navajamo, da je »cinizem prepričal ljudi, da je pohlep dober«. Resnično, si misli bralec. Vsaj navidez. Če postrgamo površino naprimer svetovne glasbene scene, kjer se bolj ali manj objestno, a objestno še kako, kotali prastari moški princip, ki je vedno okrašen z mečem ali ganom, konjem ali avtomobilom z zlatimi rimi - in žensko, ki je tradicionalno naga ali dober približek tega. Tudi če gre za alternativno osmišljeno glasbo in če gre za ekstravaganco ali avantgardo, je sporočilo pogubno: da smo v pohlep res prepričani. Kakšno presenečenje. Gledano skozi dve plati iste zgodbe, si zmagal v lajfu, če si: na vrhu (ker so drugi spodaj) da maš keš (ker si boljši od drugih) in da imaš ženske (ker imaš keš), poleg tega pa, kar je človeštvu nalimano od vekomaj na pleča, vate zrejo množice, kar je poseben privilegij idola. In kar dela idola v tem primeru, so prej naštete pritikline.

A to -si mislimo- vedno ostane samo tam, na oddaljenih celinah ali v glasbi, ki vizualno domuje v abstraktnem - kot nekdaj svet mitoloških bitij. To so samo radikalneži, ki pretiravajo, so objestni, se zajebavajo. A auterju tega prispevka se je ta »pohlep« tudi praktično izkazal, ali skoraj zabil v glavo na ljubljanski Slovenski Cesti. Tam je skoraj doživel bližnje srečanje z oglasom, ki mu je, po parih branjih, pokazal popolnoma isti pogled – pohlep.

Omenjen oglas oglašuje nek vrt na neki strehi neke stavbe v nekem centru v Ljubljani. Na umetelni fotografiji, ki je nosilec oglasa, se svetlika terasa z belimi platnenimi stoli, lučkami in pogledom na Ljubljanski zapor. Grad. Skratka, nobenih pištol, tangic ali velikih SUV-jev. Pohlep se pokaže šele v garancijah, ki naj bi jih ta prizor predstavljal. Da je to najboljša terasa v mestu in podobno, najlepši razgled, kava, itd., najbolj ekskluzivno (brez motenj z ulice) itnp.

Kar prikazuje, ali bolje govori ta oglas, in tudi vsi »najboljši«, »najlepši«, »najhitrejši« oglasi, je ravno prej omenjena ekskluzivnost kupca, ki mu obljublja izvzetost iz sociale, ki po binarni logiki izpade kot slaba, neprijetna in tudi umazana. Predstavljajte si isto fotko zglancane terase s pripisom »Ulica smrdi, pridite sem gor!«.

Ta dualnost, ki jo povzročajo pridevniki na »naj« pa so spet samo najbolj očitni. Pozorno oko bo to dualnost zaznalo na večini oglasov, kar nikakor ni naključje, saj je ta princip učni predmet skoraj vsakega šolanega dizajnerčka. Poleg instantne segregacije ki jo ob pogledu na (recimo) razkošno teraso doživimo deklice z vžigalicami, pa tu najdemo še dva problema. Oba pa povzroča stara momonska kapitalistična pošast.

Prva je jasna, a zamotana, ker se tiče družbe, sociale, razredov. Ki so. Ali niso. Lahko bi protestirali in rekli »zakaj nas ta oglas zmerja z deklicami z vžigalicami« in »hočemo enake pravice« in »umazane plakate« ter »čiste đobe« in se skratka našli brez terase v zagati, ki je vsaj v oblikovalskem smislu pregloboko pre-determinirana, ki pravi, da obstajata dve vrsti ljudi, če rečemo ljudski: obstaja super kvaliteta, in obstaja Merkator kvaliteta.

Ampak, ker vsi vemo, da vsi hodimo v Hofr in Lidlj, postavimo te projekcije v klet in rečemo »jebite se, ne sprejmemo te delitve« in »zakaj nam jo vsiljujete« in »da smo šupki, mislimo samo zato, ker delate take plakate!«. Skratka, ko doumemo, da je taka 'Bernays Propaganda' samo osmišljanje in širjenje bipolarnega sveta in torej prepričevanje posameznika v edinosti in svetosti kapitalistične ideologije. Kar pa je hud mentalni prekršek in še huje – blati stroko.

Ko smo prej zapisali, da tudi dizajnu kot stroki take masovne manipulacije škodijo, pa povejmo, in res kot zadnje, da taki postopki škodijo tudi naročnikom, vsaj v dotičnem primeru. Prostor, ki res ni toliko gala, kot si misli(mo), res ne more samega sebe segregirat od družbe, od katere živi in se postavljati na višji-boljši-lepši nivo. Ok, zakonsko je dovoljeno, da posredno laže, a da se strumno postavi na stran »uspešnega« sveta, je precej pogumno, ker, če pogledamo kako kaže, gostov ne bo. Razen par Rusov. In onadva z Mačkom Tomom.

Neprevidno se po nočnih ulicah fijaka Biga. In se čudi umevnosti incestoidnih in detomornih Islandcev, ker so v reklamah enostavno zakonsko prepovedali firmam in osebam biti »najboljši«.

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

njeh stari. imaš point. ampak mal sanjaš.
poglej sedaj -
kje je bila prva mestna kavarna v SLO? morda se je celo klicala EVROPA.
stala je na vogalu, diagonalno nasproti Metalke. nasproti Figovca. Ne vem, če si bil kdaj tam. ampak notri je bilo prekrasno. izjemni strop, kipi, in kavarna par excellence, nekaj podobnega kot Kavarna Union. kaj je danes tam?
pojdi pogledat!
moralo bi ostati pod spomeniških varstvom. pa so zjebali vse. danes je notri neka ad hoc design nepremičninska agencija.
zakaj so bile mestne kavarne pomembne?

kot bi rekel A. Debeljak - za diskusije, za krešenje mnenj. tam se je rodil meščam. razglabljalo se je verjetno o politiki, ekonomiji, socialnih vprašanjih in umetnosti.
hja.
in ta ... design.

pred ekonomsko krizo so bili prav designerčki tisti ki so mastno služili. samo pritistnili so na kako tipko, nalepili slikico in služili mastno. mi smo medtem gulili knjige kot kreteni a ne?
hja.
korporativno komuniciranje je to dragi moj.
Janković naš župan ima super pomočnico pri tem. povlekel jo je ven iz Mercatorja. hja, to ni tako dobro a ne? morda bi bilo bolje, da bi Alenka Bratušek skrbela za njegov PR. ampak to pa ne bi šlo danes a ne?
nekdo ima danes rdečke, ko se spomni na Jankovića in njegov mestno urbani imperijček.
ampak smo pa zelena prestolnica eu. to pa morda tudi nekaj šteje, čeprav ni bilo treba veliko narest, da smo prišli do te titule. če je vse okol nas zeleno madoniš. hja dvojna morala je to, dvojna morala.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.