Slečen uč

Slečen uč

Oddaja
21. 2. 2018 - 8.15

»Ceci c'est pa une pipe« piše na sliki, na kateri je upodobljena kadilska pipa. Kar nam že v uvodnih korakih pojasni medijska teorija in prejšnji vizualni primer poda otipljivo podlago, je fenomen reprezentacije določenega objekta. Se pravi, vzeti neko 'reč', 'simbol' 'faco', 'maskoto' in jo uporabiti v specifično drugačne namere. Na nekaterih točkah našega raziskovanja smo se tega že dotaknili, naprimer s Prevcem in opozarjanjem na povezanost nacionalnih figur z dobičkonosjem, problema pa se delno dotika tudi epizoda 'Tuš v Leclercu'. V današnji epizodi pa bomo safarili po širši zemlji oglasništva in na muho jemali primere, ki se reprezentirajo večkrat v vedno drugačnem kontekstu.

Da ilustriramo iz napačnega konca: gre za obraten fenomen, kot sta fenomena GOT MILK in pa fora z zlivanjem čebra vode nase, ki je močno zavirilila tudi v naše kraje. Tu protagonist ostaja, menja pa se nosilec – obrazi. Vedro in mlečni brki so naredili pravo kariero iz teh izvorno precej ozkih marketinških idej. A fora teh dveh for je bila vsebinsko zaprta in torej ni bila pripravljena za sodelovanje ali mutiranje v druge izraze.

Drugačen primer je 'footage material' migrantov iz Rigoncev. Nehote in nevede so postali predmet–simbol, natrpan s družbenimi konotacijami in seveda v sferi desnih populistov zahodne in vzhodne Evrope, ironično zaživeli v prostoru brez azila, v prostoru, ki jim je zagotavljal prosto premikanje in pretakanje. In slikovje migrantov iz slovenske meje, ki se nam izriše, čim se nanj spomnimo, ne postane produkt lastništva ali copyrighta, postane 'random', naključen, vseprisoten in na voljo. Po svoje tudi anti-komercialni produkt, saj oglaševalci potrošništva od teh prizorov očitno kar bežijo.

Pomen postane večji od gole človeške fizikalnosti in preraste tudi kakršenkoli vpliv nanj. In podoba pobegne iz lastnega konteksta. Kar recimo Jakoviču ne uspe. In tudi Janši ne. Uspe pa Janši, Janši in Janši. V originalu pa oba obstajata simbola v omejenih zrcalnih svetovih dnevne medijske frontne linije.

Zanimivejše postane, ko zapustimo svet večjih športnih ali igralskih figur in političnih in spletnih obrazov, ki so se zataknili v naše možgane na veke vekov. Ta svet je jasen in precej naštudiran. Zgornji, masovno znani simboli ala Jezus lahko zaradi lastne nezmožnosti 'premostiti se', kaj hitro zaključijo ali omejijo svojo kariero. Če iščemo hujše medijske prestopnike, vzemimo kakšen bolj posveten primer, npr. 'fakič'. Fakič, torej sredinec, ki ga iztegnemo, medtem ko imamo vse ostale prste v pesti, je mogoče še največji zvezdnik, viralna zverina, tolikokrat cenzuriran, da ga prepoznajo v vseh državah, orodje vseh ras in spolov in izraz vseh prepričanj – od globalnih do intimnih, od levih do desnih. Zighajlanje je manj prevodno – tako kot viličast znak za 'peace' in stisnjena dvignjena desnica, simbol črnskih uporov v ZDA. A usmeritev, tokrat politična, terja svoj davek glede dosega. Boruting to dobro ve.

Tu smo že pri simbolnih bitjih, ki prerastejo svojo originalno duplino in se prosto sprehajajo po medijski krajini in se sporadično dotikajo kontekstov in konceptov. Vihanje kikle nad ventilatorjem ala Marilyn Monroe je podobna pošast kot nacistična svastika – znak za anarhijo je tako neprevedljiv kot simbol kurca, ki ga rišejo po sekretih predvsem tisti, ki si niso na jasnem v likovnem in spolnem miljeju. Ti medijski kometi se pojavljajo nepričakovano, so instantno prepoznani in takoj terjajo svoj davek, torej svojih 5 minut. Včasih pobegnejo iz Hollywood-a, včasih se vanj vračajo. Napis THIS MACHINE KILLS FASCISTS, ki je pred drugo svetovno vojno krasil kitaro Woody-ja Guthrie-ja je med njo ponarodel – še danes krasi marsikatero roko, cestni motor, tank ali skejt. Včasih so ti medijski migranti vseprisotni in dobrohotni, kot Dedek Mraz ali nek govoreči kos torte, včasih pa imajo srečo in so popularni kljub temu, da so osovraženi.

V širšo vizualno prespektivo medijskega polja, za katerega mislimo, da je narejen koherentno, zavestno in načrtno, se torej ušvercajo prej opisani James Deani, ki zaživijo svoje posteljne dogodivščine z različnimi konteksti. Obstajajo kot smerokazi ali totemi gest v polju, kjer se med sabo prepleta več plasti. Nabirajo se v tmenih, neopazovanih vogalih, povsem neodvisno in zarotniško. Postajajo priča večjim rečem, ki jih sami ne zaznavamo v vsakodnevnih bojih šifriranj in kodiranj in nakazujejo še eno možnost (tudi nezavedne) mass komunikacije v tem čudovitem medijskem svetu, ki nas samó še prehiteva. Tudi pri zaznavanju realnosti.

Prestopniške amebice je lovil Biga.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.