K objektu spoštovanja

K objektu spoštovanja

Oddaja
17. 3. 2018 - 10.00

Dobrodošli v oddaji, kjer spoštujemo besede in po malem tudi ljudi, ki so objekt ubesedovanja. Tisti, ki smo v besedah spoštljivi, uživamo privilegij, da svojo spoštljivost ekspliciramo in javno razpečujemo - v tem primeru v radijskem etru. Ker imamo moč oddeljevanja javnih minut in glasnega spoštovanja, smo tokrat sklenili, da k soustvarjanju oddaje povabimo Romkinjo. Če  smo iskreni do svojih levo progresivnih namenov, je Romkinja skrivaj popoln objekt našega spoštovanja. Porekla, ki je projektom najbolj milo-zveneče, in še ženska: koncept intersekcionalnosti, o katerem smo brali pri predmetu Spol in ostalo, nam končno pride prav.

Če je za nas romska populacija dobrodošla za urjenje medijske spoštljivosti, je za koga drugega v slovenskem polju ravno obratno, predmet omalovaževanja in diskriminacije. Je pa, pozor, tudi subjekt spoštljivost in nespoštljivosti, kar je prav tako našemu etičnemu apetitu zanimivo.

Zejdina Ribić nam bo pripovedovala o svojem otroštvu, življenju, o predsodkih, ki jih je srečevala na svoji poti. O odnosu do svoje etnične pripadnosti ter do drugih Romov, doživljanju slovenskih vzgojno-izobraževalnih in socialnih institucij, skozi katere je od trnja v odraslost utirala pot. Pa o odnosu do delodajalcev, medijev, sovražnih govorcev in tako naprej.

Zejdina najprej predstavi svoje odraščanje, po tem ko je štiriletna, po smrti staršev, doživela selitev iz Bosne v Slovenijo ter prvi stik s slovenskimi institucijami.

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Kdaj je ugotovila, da je Romkinja in kako je svojo pripadnost doživljala v otroštvu?

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Ribić poudarja, kakšno zaznamovanost so zanjo v otroštvu pomenile slovenske ljudske modrosti, “da te bodo vzeli cigani”, “te dali v lonec” in “porednega scvrli”; da je njena skupnost za vrstnike v šoli pomenila vzgojno grožnjo. Je kdaj doživela diskriminacijo tudi s strani pedagogov?

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Kasneje je sprejela svojo pripadnost in začela s ponovnim učenjem maternega jezika, ki ga je v izgubila v letih bivanja v slovenskih zavodih.

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Bi Slovenija lahko za boj s predsodki naredila več?

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Kakšen je njen odnos do drugih Romov in kako doživlja to, da je po svoji pripadnosti del širše in zaznamovane identitetne gmote?

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

In nadalje romska pripadnost vpliva tudi na jalove poskuse iskanja službe. Tako svojo izkušnjo povzame sogovornica Ribić:

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Kako bi sistem lahko pomagal k boljšem odnosu večinske populacije do Romov?

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Ribić opiše tudi področje socialnih transferjev za Rome.

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Stanovanjska problematika je kompleksna, poudraja sogovornica, z boljšo dostopnostjo stanovanj kaže začeti pri mladih, ki še niso tako dolgo vajeni bivanja v barakarskih naseljih. Bi pa morali, po mnenju Ribić, pri razdeljevanju neprofitnih stanovanjih upoštevati specifično romsko situacijo.

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Sogovornica meni, da se je treba proti diskriminaciji postaviti z odločnostjo, hkrati pa daje vedeti, da spoštovanje spoštovanju utira pot.

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Podobno je tudi na področju izrazoslovja, kjer je beseda  cigan žaljivka, a le če je izrečena iz tujosti in distance:

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

Skoraj vse je bilo povedano. Eter smo predali med drugim zato, ker sta literatura in medijska produkcija o romski populaciji ponavadi vezani na »romske strokovnjake«, včasih pisce člankov s socialnih, pedagoških fakultet in včasih na posamezne romske zvezde, z diplomami in društvi.

Pogosto je »intrigantno« in osupljivo spoznanje člankov, da so neenakosti družbeno povzročene. Vztrajajoče neenakosti so strukturno in ne individualno reproducirane! Kot na primer v članku: »Izključujoči mehanizmi vključevanja Romov« avtoric Urh in Žnidarec Denšar, kjer beremo: »Razlogi za trpljenje ljudi niso vraščeni v ljudeh samih, niso del njihove biti, temveč so del pogojev, v katerih so ljudje prisiljeni živeti in jih ne morejo izbrati, zato je družba odgovorna, da usmerja pozornost na strukturne okoliščine, ki povzročajo izključenost, neenakost in nepravičnost. Probleme lahko definiramo kot družbene, strukturalne in ne kot individualne, kajti individualni odnosi so produkt družbenih razmerij v kapitalističnih družbah. Zato neenakost in nepravičnost, ki ju doživljajo depriviligirane skupine, izvirata iz njihove pozicije.«

Že prav. Ampak: diskurz, ki to razlaga in razčlenjuje je prvič: zahteven, drugič: akademsko koloniziran, tretjič: si ga lastijo in reproducirajo ljudje, ki so pri »družbeni moči«. Ki lahko sicer hrupno trdijo, da  »Drugi, depriviligerani« niso individualno krivi za svojo izključenost, revščino, prikolice in šolo z nižjim izobrazbenim standardom. Ampak to ne spremeni dejstva, da si avtorji, ki o tem pišejo in Drugim krivdo za bedo odvzemajo na račun družbe, še vedno lastijo moč nad izrekanjem o Njihovem položaju.

»Razlogi za trpljenje ljudi niso v ljudeh samih, temveč v pogojih, v katerih živijo,« pišejo člankopisci, a  kljub vsemu trpljenje občutijo ljudje, četudi s teorijo ne podkrepijo svojega strukturnega položaja v poznem kapitalizmu; divjem neoliberalizmu. Ideja, ki jo zagovarja članek, da se »pozornost preusmerja na strukturne okoliščine, ki provzročajo izključenost«, pogosto pomeni, da se pozornost usmerja tudi stran od depriviligeranih skupin in njihove lastne zgodbe o izključenosti. Ta je namreč redko celovita v odnosu do družbe, za strokovni okus je naracija »Njih samih« preveč kratkovidna in individualizirana. Čeprav to ni izrečeno: “preusmerjanje pozornosti na strukturne okolišine” pomeni dajanje besede strokovnjakom za strukturne okoliščine.

Nekdo, ki je v situaciji izključenosti, torej težje producira diskurz, ki bo izključenost sociološko pozicioniral. Študije svojo relevantnost črpajo iz besednih zvez, kot je »segregacijski faktor socialnih transferjev«, ali »etnificirana natalitetna politika«. Dejanskost življenja v izključeni skupini pa je kot taka relevantna le skozi usteca strokovnjaka. Izpoved mora biti primerno kodificirana, kvalitativno raziskana, hipoteze potrjujoča.

Če so neenakosti in izključenost družbeno povzročene, so vseeno individualno občutene. Bolj kot si ujet v revščini in margini, ožji je kontekst, v katerem zapopadaš lastno pozicijo. Izpoved subjektivne doživetosti »nespoštljivosti, predsodkov, segregacije, diskriminacije« je torej prav tako vezana na strukturne pogoje. Mesto izrekanja o tem posedujejo tisti, čigar institucionalno zaledje si lasti pravico do oblikovanja terminov za opis točno te izključenosti.

Izrekanje o Romih je vezano na romske strokovnjake, cigani pa naj govorijo o ciganih.  Dokaj pomenljiv primer je projekt Pedagoškega inštituta Skupaj – Khetaun, ki je seveda organiziran s strani inštituta in nekaterih vrtcev za Rome, čeprav se imenuje Skupaj. Bomo skupaj z naše strani, dokler traja naš projekt naše Evrope. Plačani smo mi, vi pa ste skupaj z nami!

Ampak te stvari so že tolikokrat slišane, preslišane. Tokrat pa nam je bila na voljo neprečiščena, robustna pripoved o življenju, vojaerski pogled v svet Drugega. Kot operni gledalec, ki posluša cingljajoči mezosopran, varen za svojim kukalom občuti delikvetnost, pohujšljivost, eksotiko.. Nietzsche je po obisku uglasbitve Carmen zvečer v pismu zapisal: »Tam sem sedel tri ure, pil drugi konjak v tem tednu, v spomin na prvega, in v vsej nedolžnosti in zlobi premišljeval o tem, ali nimam kakšne zasnove za norost. Nazadnje sem si rekel, da ne.«

In mi obisku romskega naselja z blagodejnim občutkom bližine objektu deprivilegija, skozi Drugega v sebi utrjujemo normalnost.

Tako. S tem smo le zabetonirali dejstvo, da besede najbolj spoštujemo, ko jih damo Drugim. Sogovornica je romsko problematiko izpričala bolj koncizno, kot bi jo mogel kateri koli strokovnjak. Nič o violinah, poeziji, ciganskem geniju, ampak pač vsakdan neke samohranilke. Ta oddaja pa naj bo tudi v spodbudo misli, da socialne službe in avtorji pogumnih člankov s svojo dobro analizo včasih širijo mastne lovke ubesedovalnega oblastništva na področja, ki bi morala imeti vsaj del utemeljenosti v individualni izkušnji izključenih oseb.

Še par nekaj predlogov sogovornice za konec:

IZJAVA SE NAHAJA V CELOTNEM POSNETKU ODDAJE

 

Besede je razpečevala Lucija, ustvarjala Zejdina, brala je Polona, tehnicirala sta Lynch in Gregor.

 

 

Oddaja je nastala v sklopu projekta "Spoštuj besede: Etično novinarstvo proti sovražnemu govoru", ki ga sofinancira:

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.