ORODJE SPODBUJANJA IZOBRAŽEVANJA?

ORODJE SPODBUJANJA IZOBRAŽEVANJA?

Oddaja
17. 4. 2014 - 12.00

V času krize se Slovenija oddaljuje od uresničevanja cilja trajnostnega povečanja blaginje, po drugi plati pa popularizira zaton socialne države. Posledice izčrpavanja in poslabšanja materialnih pogojev življenja so najbolj intenzivno občutile ravno družbeno najšibkejše skupine prebivalstva, med njimi tudi študentje. Za trenutek si zatisnimo oči pred šolninami na izrednih programih, plačevanjem izpitov in drugimi anomalijami, ki koncept javnega postavljajo pod vprašaj, ter predpostavimo, da šolnin v njihovi klasični obliki na slovenskih javnih univerzah še ne poznamo. Študentska ramena kljub temu prenašajo vrsto drugih stroškov, ki jih sama, če ne posedujejo osebnega premoženja, načeloma niso zmožna financirati. Kadar družina celotnega bremena ne more prevzeti nase, ostaneta opciji študentskega dela in štipendij. Slednje naj bi študentom omogočale, da se lahko popolnoma posvetijo študiju ter tako razvijejo znanja in sposobnosti, ki prinašajo eksterne družbene koristi.

Novi Zakon o štipendiranju, ki predstavlja temeljno pravno podlago na področju štipendiranja, bo jeseni prinesel mnoge novosti. Med drugim ukinja dodatek za vrsto in področje izobraževanja, ki pa naj bi ga vsebinsko nadomestila štipendija za deficitarne poklice. To so poklici, po katerih naj bi bilo v prihodnosti zaradi njihove nujnosti, a majhnega števila izvajalcev, visoko povpraševanje. Ob tem se seveda poraja vprašanje, na kakšen način se ugotavlja deficitarnost poklicev in kako lahko zanesljivo napovemo bodoče potrebe gospodarstva. O tem smo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve ter enake možnosti povprašali vodjo sektorja za vseživljenjsko učenje in štipendije Ireno Kuntarič Hribar:

(izjava v posnetku oddaje)

Kljub uvedbi deficitarnih štipendij je jasno, da ustrezne raziskave, ki bi napovedale bodoče povpraševanje po posameznih kadrih, še ne obstajajo. Sinergija trga in štipendiranja ter s tem tudi izobraževanja, je očitna, v prvi vrsti pa je pri sprejemanju tovrstnih oblik štipendiranja problematična nedodelanost na področju napovedovanja srednjeročnih potreb na trgu dela. Naj na tem mestu omenimo tudi to, da politike štipendiranja, ki določi načelne in dolgoročne usmeritve na tem področju, na ministrstvu še niso sprejeli, vendar pravijo, da je v zaključni fazi priprave.

Deficitarne štipendije bo sicer mogoče prejemati hkrati z vsemi preostalimi štipendijami, ki jih določa zakon, razen s kadrovsko štipendijo. Kombiniranje različnih štipendij pa bo mogoče tudi v primeru štipendije Ad futura za študijske obiske in za sodelovanje na tekmovanjih iz znanja ali raziskovanja, ki se lahko dodeli sočasno z vsemi štipendijami, ter v primeru kadrovskih štipendij. Slednje so namenjene povezovanju delovne sile in zaposlovalne sfere, poleg tega pa po mnenju ministrstva očitno tudi napovedovanju bodočih potreb gospodarstva. Ponudba kadrovskih štipendij je odvisna od delodajalcev, vendar njihovo urejanje sodi v domeno Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije. Kako sklad povezuje študente z delodajalci, pojasnjuje Darinka Trček:

(izjava v posnetku oddaje)

Kadrovske štipendije so v povprečju višje od vseh ostalih oblik štipendiranja, vendar kljub temu v veliki meri ostajajo nepodeljene. Zanimalo nas je, ali drži, da je povpraševanje po njih veliko manjše od ponudbe. Sogovornica z javnega sklada odgovarja:

(izjava v posnetku oddaje)

Poleg tega je Darinka Trček navedla enega izmed možnih vzrokov nezanimanja mladih za kadrovske štipendije:

(izjava v posnetku oddaje)

Štipendija z najbolj izrazito egalitarno tendenco je državna štipendija, ki jo podeljujejo pristojni centri za socialno delo. Namenjena je dijakom in študentom, ki izhajajo iz socialno šibkejših družin in torej funkcionira kot socialni korektiv. Pri tem morajo posamezniki za pridobitev državne štipendije poleg splošnih pogojev izpolnjevati tudi pogoj materialnega cenzusa. Zanimalo nas je, od kod se črpajo sredstva za financiranje državnih štipendij ter količina sredstev, ki je na voljo. Dajana Voh s Centra za socialno delo Maribor je odgovorila:

(izjava v posnetku oddaje)

Po podatkih Statističnega urada RS se je med letoma 2007 in 2012 višina povprečne študentske državne štipendije nekoliko zvišala, povečalo pa se je tudi število štipendistov. Statistični podatki kljub pozitivnemu trendu kažejo, da so morali štipendisti v letu 2012 svoje mesečne stroške zreducirati na pičlih 190 evrov, kolikor je znašala državna štipendija.

Po podatkih Centra za socialno delo je meja za pridobitev državne štipendije 53 odstotkov povprečne neto plače na družinskega člana, kar trenutno znaša 525,46 evra. Po sprejetju Zakona o uravnoteženju javnih financ se je pojavilo veliko kritik na račun vpogleda v transakcijske račune štipendistov ter njihovih družinskih članov. Pojavil se je strah, da bi lahko zaradi povečanja stanja na računu kot posledice varčevanja ali dela preko študentske napotnice štipendistom ukinili štipendijo. Dajana Voh pojasnjuje:

(izjava v posnetku oddaje)

Ena izmed štipendij, ki tudi spada na področje, ki ga ureja zakon, je štipendija za nadarjene oziroma slavna Zoisova štipendija. Ta je namenjena predvsem študentom in dijakom, ki so tekom izobraževanja dokazali nadpovprečne sposobnosti. In če je nekoč za nadpovprečne sposobnosti veljal zgolj izjemen dosežek na testu nadarjenosti in odličen šolski uspeh, pa danes temu več ni tako. O novih pogojih za pridobitev Zoisove štipendije smo govorili z Darinko Trček z Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije:

(izjava v posnetku oddaje)

Kandidati morajo torej poleg ugotovljene nadarjenosti doseči še odličen uspeh pri vseh predmetih. Med te pa sodita tudi glasbena in športna vzgoja. Tako mora nadarjen učenec, če želi pridobiti štipendijo, izkazati nadpovprečne sposobnosti tudi na teh dveh področjih. V praksi to pomeni, da so kandidati, ki sicer izpolnjujejo pogoje, nimajo pa razvitega glasbenega talenta ali so fizično slabo pripravljeni, avtomatsko odpisani. V kolikor se še zmeraj želijo potegovati za štipendijo, morajo nabrati vsaj 100 točk za izjemne dosežke v zadnjih dveh šolskih letih. Zanimalo nas je, kako na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je pristojno in odgovorno za štipendijsko politiko, opredeljujejo izjemne dosežke. Irena Kuntarič Hribar odgovarja:

(izjava v posnetku oddaje)

Glede omenjenega seznama, ki znotraj zakona navaja osem vrst dosežkov, nas je zanimalo tudi, ali imajo študenti z različnih študijskih programov, denimo družboslovnih in naravoslovnih, dejansko enake izhodišče možnosti za dosego institucionalno določenih kriterijev izjemnosti. Komentirala je Darinka Trček z javnega sklada:

(izjava v posnetku oddaje)

Izjemni dosežek kot dodatni pogoj za ohranjanje Zoisove štipendije sicer lahko razumemo tudi kot spodbudo izvenšolskemu oziroma izvenštudijskemu udejstvovanju posameznika. Vendar pa vstopni pogoj izjemnega dosežka pri prehodu na višjo raven izobraževanja vzbuja dvom glede dejanskih možnosti študentov za premostitev nove ovire na poti do štipendije. Situacija je še posebej problematična v primeru dijakov in študentov, ki na višjo stopnjo izobraževanja prehajajo letos jeseni in imajo tako za dosego izjemnega dosežka zgolj eno leto. Zaradi postopka pridobivanja štipendija izgublja pomen nagrade in postaja birokratska borba za priznanje ukalupljene izjemnosti. Študentka na prehodu na magistrski študij Lea Dvoršak je komentirala uvedbo novih pogojev za pridobitev Zoisove štipendije:

(izjava v posnetku oddaje)

Štipendije za nadarjene bi naj bile, vsaj po mnenju pristojnih organov, dostopne vsem, le izkazati se morajo, da si jo zaslužijo. Vendar pa se pri tem pozablja tudi na vprašanje, kdo se sploh lahko izkaže kot zaslužen. Čeprav so kandidati pravnoformalno izenačeni in imajo enake pogoje za pridobitev štipendije, se pri tem pozablja na dejstvo, da ne izhajajo iz enakih materialnih eksistenčnih pogojev. Ti pogoji že v otroštvu determinirajo posameznikovo življenje, s tem pa tudi njegov psihofizični razvoj. Ni naključje, da so Zoisovi štipendisti po večini otroci visoko izobraženih staršev iz višjega srednjega sloja ter z višjim življenjskim standardom. Dobri in zadovoljivi materialni pogoji, v katerih so odraščali, so jim omogočili, da so svoj potencial razvili do kar se da visoke stopnje. Tako imajo že v izhodišču prednost pred otroci socialno šibkejših družin. Seveda obstajajo izjeme, so tudi revni otroci s štipendijami in bogati brez, a vendar je mogoče opaziti nek vzorec. Obenem je tudi moč opaziti, da štipendije za nadarjene v čedalje večji meri med mladimi postajajo statusni simbol. Tistim, ki jo pridobjo, pomeni potrditev za nadarjenost in uspeh, ostale čaka razočaranje ter nezadovoljstvo nad samim sabo. Nepridobitev štipendije lahko slabo vpliva na samopodobo učenca, kar ima za posledico tudi slabši učni uspeh in resignacijo.

Pri Zoisovih štipendijah je lansko leto bilo moč zaslediti tudi nemalo pritožb zaradi nedodelitve dodatka za bivanje v kraju izobraževanja. Pritožbe so bile tako številne, da se je zganila celo Študentska organizacija Slovenije in štipendistom ponudila pravno pomoč. Kaj se dogaja s pritožbami, ki so se razreševale odmevno počasi, smo povprašali Ireno Kuntarič Hribar z ministrstva:

(izjava v posnetku oddaje)

Poleg ponavljajočih birokratskih težav, ki za vlagatelje v praksi pomenijo negotovost v smislu, kdaj in kolikšno štipendijo bodo dejansko prejeli, ter dodatnih vsebinskih pogojev, je največja skrb financiranje štipendij. Skladno s predlogom Zakona o začasnem in občasnem delu dijakov in študentov naj bi se zmanjšal tisti del dajatve, ki je neposredno namenjen štipendijam. Da študentje s svojim delom financirajo štipendije, katerih funkcija je ravno to, da jim ne bi bilo treba delati, je absurd, vendar pa se pri tem sprašujemo tudi, kako bodo na ministrstvu izpad sredstev nadomestili. Ker je omenjeni zakon še v fazi usklajevanja, natančnejših odgovorov nismo dobili, kljub temu pa so zatrdili, da bo izpad sredstev gotovo nadomestila država in da bo štipendijska blagajna v jeseni enaka lanski.

Teoretične ideje in zakonske določbe, ki opredeljujejo funkcijo štipendij, so ideali, ki realnost preprosto spregledajo. Kljub neživljenskim pravilom pa situacijo poglejmo tudi z druge plati. Četudi štipendisti pripadajo marginalizirani družbeni večini, si monopoliziran diskurz delijo z vladajočo manjšino. Pri tem jih druži postmoderni etos neskončnih potreb in tržne kulture, ki jo tvorijo lakomni individualisti. Ali smo torej vsi enaki in vsi zahtevamo vse? Številni posamezniki potrebujejo štipendijo, vendar je ne prejemajo tudi zato, ker transmisijski odnosi znotraj posamezne generacije niso podkrepljeni s solidarnostjo, temveč favorizirajo individualni uspeh.

Samorefleksiji navkljub je očitno, da realnost vsaj v določeni meri konstruirajo pritiski od zgoraj, ki so jasno izraženi tudi v spremembah pravnih predpisov. Novi Zakon o štipendiranju sicer prinaša mnoge izboljšave tudi v smislu jasnejših ureditev posameznih področij. Kljub temu pa postavlja dodatne ovire Zoisovim štipendistom in nagrajuje posameznike z izobraževalnih programov, ki jih trg domnevno potrebuje. Zakon o štipendiranju tako med drugim nakazuje smer, ki jo je začrtala elita: spodjedanje harmonične meritokracije in fetišizacija trga.

Izjemnega dosežka nista dosegla Urška in Andrej.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Za božjo voljo, naj se že doda posnetek oddaje, prosim!

Posnetek je končno na voljo; se opravičujem, da je tako dolgo trajalo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness