Platonija je bila ladja v prostranem objemu morja. Dvojamborna brigantina, katere posadko so sestavljali le moški, je zapustila pristan okoli leta 1700. Možje na krovu, Pomorščaki dobe globokomorske plovbe, so se kljub odsotnosti žensk med seboj petelinili o svojem znanju pomorstva. Prihajalo je do prepirov, kdo je boljši pomorščak in kdo bo bolje uprl jadra za lovljenje vetra.

Ob nastalih prepirih bi pričakovali, da bo imel zadnjo besedo Lastnik ladje, tisti, ki jo je posadki zaupal za transport dragocenega tovora. A lastnik, čeprav krepak mož delovnega značaja, je imel dve hibi, ki sta ga omejevali ob takšnih presojah plovbe ... Prva je bila njegova kratkovidnost - druga pa njegovo pomorsko neznanje.

Ker si posadka skupaj prizadeva za enoten cilj, je tako za  daljnovidnost in navigacijo skrbel Zvezdogled, za končne presoje o načinu plovbe pa je bil poverjen izkušen pomorščak - Kapitan, prvi med enakimi. Odgovornosti so bile torej razdeljene, pot začrtana in celotna posadka si je lahko obetala trgovske dobičke, ko naj bi pristali v Londonu.

"Ali sploh pristati v Londonu?" pa je razmišljal Kapitan. Polastila sta se ga poželenje in pohlep po dragocenem tovoru, ki bi ga delil s tihimi partnerji, zvestimi pajdaši svoje posadke. Tako je Kapitan oblikoval idejo, da bi tovor ukradli, lastnika omamili, za dejanje pa okrivili pirate, katerim bi pripisali še smrti nekonformnih članov posadke.

Med Kapitanovim prevratom je v morje letel Zvezdogled, prvi med pravičniki, lastnika ladje in tovora pa je Kapitan omamil z vinom in drogo ter si na ta način kupoval čas, v katerem bi lahko še nekaj preostalih članov posadke pridobil na svojo stran. Če mu ne bi uspelo, bi jih moral pokončati. Ker se je Kapitan zdaj že znebil svojega zvezdoglednega podrejenega, je posadka ostala brez zadostnega znanja za pomorsko navigacijo. Ladja Platonija je zaradi dogajanja zaplula iz smeri in se znašla v kaosu voda kraljestva Demona zavisti, prvega kaznovalca izgubljenih grešnikov.

Pod gromom v globočnine razburkanega morja, po katerem je plula ladja, je v temačnem morskem breznu, kamor svetloba nikoli ne prodre, spala starodavna pošast. Spala je mnogo let, skrita očem človeka. A zdaj so jo morski črvi na površju prebudili iz globokega sna brez sanj, vznemirili so njeno kraljestvo. Globokomorski demon Leviatan je bruhnil na površje viharnega morja in ob gromoglasni spremljavi poskrbel za trepet sprva nič hudega slutečih pomorščakov. Utrjena ladja, vajena udarcev valov, se je zdaj pomikala v brezno svojega obstoja. Posadko je preplavila groza.

V tem trenutku se je zaiskrilo v glavi nižjega častnika prej omenjene posadke. Pomorščak po imenu Jonathan Swift je sebi enakim predlagal, naj čez palubo v morje vržejo odprt sod - oziroma oprostite - leseno kad, v kateri so ležale knjige. To bi lahko povzročilo diverzijo in dezorientiralo ravno zbujene, še dokaj zaspane pošasti. Ta Swiftova taktika je posadko rešila iz primeža pogube, v zadnjem hipu so vsi pobegnili na varno.

V nadaljevanju se bomo spopadli z metafikcijo in pomenom te pripovedi, zaupali pa vam bomo tudi, kaj se je zgodilo s tistimi knjigami. Še prej pa glasbeni intermezzo.

Metafora o Ladji, Pomorščakih, Kapitanu, Lastniku in Zvezdogledu je znana politično-filozofska prispodoba Državne ladje, ki jo najdemo v šesti knjigi Država antičnega filozofa Platona. Platon je s prispodobo ladje, s katero upravljajo profesionalni politični pomorščaki, utemeljil demokracijo mestne državice. Pomorščaki so podvrženi oblastni volji lastnika Demosa oz. ljudstva, ki pa ne zna predvideti daljnih posledic svojih odločitev o plovbi. Kapitan je njihov izvršni vodja, kot npr. kralj ali poveljnik, zvezdogled pa je vizionarski filozof, ki je s pomočjo kozmičnega zemljevida sposoben načrtovati pravo pot.

Ko se v republiki psov ti začnejo grebsti za kosti, takrat je vojna otrok ponosa, ponos pa hči bogastev in sorodnica prosjačenja ter poželenja. Tak kaos na površje prikliče zavist kot enega sedmih smrtnih grehov krščanske vere. Tako o biblični prispodobi globokomorske pošasti razpravlja Tomaž Akvinski. Kasneje pa prispodobo uporabi Thomas Hobbes in z njo utemelji koncept družbene pogodbe oz. societas, danes znanega temelja moderne države, ki bi ob izgubi suverenosti zapadla v nevarnost Bellum omnium contra omnes oz. vojne vseh proti vsem. S knjigo Leviatan Hobbes poudari pomen suverenosti, ki se ob potencialnem kaosu demokracije lahko spremeni v tiranijo.

Tu pride na vrsto Jonathan Swift, takratni esejist in satirik, hkrati pa tudi duhovni pridigar, ki je s knjigo A Tale of a Tub zbodel omenjeni politični diskurz. Če je torej državna ladja demokratična državica, Leviatan pa nevarna pošast, ki preprečuje kaos, potem je treba pošast pustiti pri miru.

A Swift je kljub temu delil svojo drzno idejo o doprinosu k političnemu redu. Njegova knjiga naj bi služila kot tub oz. banja/kad. Njena satirična posrednost lahko služi kot orodje diverzije ob napadu Leviatana.

Čeprav je bil že Hobbes s svojo knjigo za tisti čas kontroverzen, pa je Swift s svojim prispevkom le še dolil olja na ogenj. Satirično delo A Tale of a Tub je s provokacijo dodatno ogrozilo legitimnost Hobbsove kritike, namesto da bi utemeljevanje moderne države skušalo usmeriti v varni pristan.. Ironija pa tiči v sporočilu, da se takšne subverzije loti le norec ali bedak, ki mora ob tem zelo previdno plesati po spolzkih tleh. To namreč po ovinkih počne pripovedovalec v Swiftovi satirični zgodbi, ki je takrat izšla anonimno.

Digresije v zgodbah lahko frustrirajo bralca, ki pričakuje jasen namen satirične pripovedi, in ga torej malce zmedejo. A vsaka digresija ima svojo temo, ki ob strani osvetljuje pomembna sporočila. Uvodno sporočilo zgodbe A Tale of a Tub je skrito v glavnem eseju Battle of the Books oz. Bitka knjig, ki ga bomo skušali predstaviti v nadaljevanju današnjega Čisto pravnega gusarja.

Esej Bitka knjig je torej nastal kot uvodna razprava knjige A tale of a Tub. Esej prikaže literarni dvoboj med knjigami v kraljevi knjižnici, ki oživijo. V zgodbi se ideje in njihovi avtorji spopadejo za prevlado, živahni bitki knjig pa je pripeto še drugo poimenovanje - prepir med starodavniki ter modernisti.

Francoski modernisti tistega časa, kakršen je bil denimo Bernard le Bovier de Fontenelle, so prevzeli pozicijo argumenta, da je takratna moderna doba znanosti in razuma superiorna napram vraževernemu in omejenemu svetu starih Grkov ali Rimljanov. V takšnem razmišljanju naj bi moderni človek videl dlje od kateregakoli starodavnika.

Protiargument starih pa je bil, da je vse potrebno za vednost že najti v spisih Virgila, Cicerona ali Homerja, še posebej pa Aristotla. V to razpravo se je vključil tudi tedanji britanski kraljevi minister Sir William Temple, mentor Jonathana Swifta, ki je izustil slavne besede, da je "moderni človek samo palček, ki stoji na ramenih velikanov”. Stari velikani so že imeli čisto predstavo o naravi, moderni mož pa njihovo perspektivo le še izčisti. To metaforo je Swift najprej uporabil v svoji satiri A Tale of A Tub  in kasneje še v svojem najbolj znanem delu Guliverjeva potovanja.

Kot je na Swifta vplival Thomas Hobbes, sta na Hobbsa vplivala tako Tomaž Akvinski kot tudi Platon, pa gotovo še mnogo drugih. Ideje se torej postopoma perpetuirajo in le čez čas dosežejo izčiščenost pod drobnogledom modernega človeka.

Na ta vidik je sprva opozoril William Temple, nato pa je kontekst poudaril še Swift. Danes od tedaj mineva že več kot tristo let in rečemo lahko, da so navedeni avtorji že zrasli v velikane, pomembne za perspektivo današnjega človeka, katerega svet je kompleksnejši kot kadarkoli doslej.

Na tem mestu pa si bomo spet vzeli nekaj minut za muziko, da se vse povedano o spopadu knjig, avtorjev in njihovih idej vsaj malce usidra. V nadaljevanju pa več o malce drugačnem spopadu prodajalcev knjig, kot se je ta zgodil sredi 18. stoletja, ter o časovni zamejenosti avtorske pravice.

Knjiga A Tale of a Tub avtorja Jonathana Swifta je izšla v Združenem kraljestvu domnevno leta 1704. Takrat je kljub razpravi o spopadu med idejami avtorjev veljalo, da so  založniki avtorske pravice lahko trajno prenašali na svoje dediče. Ja, lastniki avtorskih pravic so bili v večji meri založniki, čeprav so dela pisali avtorji. V tistem času je bilo za namen tiska potrebno pridobiti tako licence in dovoljenja kot tudi denar za razmnoževanje, knjige pa je bilo na koncu treba še distribuirati. Tako so založniki prevzeli moč nad avtorskimi pravicami, ki so jih avtorji že v izhodišču prenesli nanje.

Avtorji so pravice prenesli na založnike, ki so bili del ceha stationerjev, ki je želel v neskončnost žeti sadove avtorskih del. Tudi Swiftova knjiga, izdana anonimno, je bila podvržena založniškemu lastninjenju v časovno neskončnost, še daleč po avtorjevi njegovi smrti. A takrat se je nekaj začelo spreminjati.

V Londonu je v tistem času vladala kraljica Anna, ki sicer ni bila navdušena nad Swiftovo razvpito knjigo, spregledala je njegovo digresijo od cerkvene morale, ki bi ji moral služiti kot duhovni pridigar. Swift je bil kaznovan z delom za cerkev. Obenem pa je kraljica Anna leta 1709 uzakonila t. i. Statute of Anne, ki je postal prvi avtorski zakon. Uporabila je lastno suvereno moč Leviatana in se spopadla s kaosom avtorskih pravic, ki so ga sprožili ne-piratski pomorščaki.

V prejšnji oddaji smo pojasnili, kako so pravila na področju prodaje knjig nastala arbitrarno in netransparentno v zaprtih cehih. To so takratni bukvarji razumeli kot common law oz. obče pravo, ki sicer izhaja iz naravnega prava. A novi zakon, ki ga je uveljavila kraljica Anna, je pomenil odmik od predhodno veljavnih pravil skupnosti založnikov. Nova pravila so določala, da se leta 1731 izteče doba avtorskih pravic, ki so jih založniki pred tem nagrabili, misleč, da bodo sadove avtorskih del želi kar v neskončnost.

Londonski prodajalci knjig so takrat seveda pri angleškem parlamentu začeli vztrajno lobirati, da bi podaljšali trajanje avtorske pravice, ki jo je  omenjeni avtorski zakon Statue of Anne omejil. Obenem pa so si prišli v navzkriž s škotskimi prodajalci knjig, ki so trdili, da nikakršno obče pravo ne določa avtorske pravice za delo avtorja.

Ker londonski založniški ceh Stationers Company pred tem v svoje vrste ni spuščal kikel zanje manj vrednih škotskih bukvarjev, jih je ta teritorialna neskladnost zadela kot bumerang. Škoti so knjige prodajali ceneje, mimo ceha. Tako se je pričelo 30-letno obdobje boja za avtorske pravice založnikov, obdobje, ki ga danes imenujemo Battle of Booksellers.

Ta konflikt je privedel do mejnega pravnega primera Donaldson v Beckett. Spor se je zgodil med Škotom po imenu Donaldson in angleškim založnikom Beckettom, katerega avtorska pravica je po novem zakonu prenehala veljati. Ker je Škot želel starejše knjige s pretečeno dolžino avtorske pravice prepoceni prodajati, je Beckett sprožil pravni spor, ki je nato tekel vrsto let. Ko je zadeva leta 1774 le prispela v angleški predstavniški dom House of Lords, je večina takratne aristokracije že zavrnila idejo avtorske pravice na podlagi občega prava, ki je pravico raztezalo v neskončnost, daleč po avtorjevi smrti.

Tudi s pomočjo avtorjev, kot je bil pesnik Samuel Johnson, je naposled prevladal razum. Johnsonu je bila povšeči kritika londonskih bukvarjev, kot so jo ti namenili Donaldsonu, ki “naj bi izkoriščal pravo z namenom kraje od bogatih in prodaje revežem”. Čeprav se je zdelo, da je omenjeni Škot deloval kot nekakšen Robin Hood, kar je tiste čase veljalo za slabšalnico, pa lahko danes rečemo, da Beckett v nobenem pogledu ni deloval nezakonito, bil je torej pravno neoporečen, česar recimo ne bi mogli reči za Robina Hooda.

Bitka Battle of Booksellers se je končala z zmago zakonskih določil o avtorskih pravicah, literarna lastnina pa je po določenem času postala javna. Donaldson se je takrat v eseju, namenjenem javnosti, dotaknil koncepta literarne lastnine oz. intelektualne lastnine ter poudaril njene družbene razsežnosti. Kljub temu da je v začetku 18. stoletja v razsvetljenstvu prevladala Lockova delavska teorija o pravici do zemljiške lastnine, njegov utilitaristični koncept deluje drugače v primeru avtorskih del oziroma sadov avtorjev. Lastnina v primeru avtorskih del je drugačna kot lastninska pravica nad stvarmi, na primer jabolki. Bistvo, da je pojedeno jabolko nekaj drugega kot prebrana knjiga, je tu zgrešeno. Če denimo jabolko pojem, jabolka ni več, prebrana knjiga pa še kar naprej obstaja.

Ustvarjeno literarno delo predstavlja avtorjeve poglede na vesolje. Zato se moramo vprašati, kakšna pa naj bi sploh bila fizika idej.

Če se vrnemo v sedanjost, vidimo, da avtorska pravica danes traja še 70 let po smrti avtorja. Deloma je tako tudi zaradi priljubljenega Mikija Miške, ki je ta mesec praznoval svoj 90. rojstni dan. Novembra je namreč minilo 90 let, odkar so leta 1928 prvič predvajali risani film Steamboat Willie. Mickey Mouse se je takrat na svojem parniku usidral v ameriško filmsko-kulturno zavest in postal ena najprepoznavnejših ikon sveta zabavne industrije.

V prizadevanju za podaljšanje avtorske pravice na delih, ki so bila ustvarjena v 20. letih prejšnjega stoletja, je ameriški Kongres oktobra leta 1998 podaljšal trajanje na obstoječih avtorskih delih. Dela so do sredine 70-ih let imela skupno trajanje 56 let, nato so z zakonom retroaktivno podaljšali časovno veljavnost. Leta 1976 se je pravica podaljšala na 75 let, leta 1998 pa je Bill Clinton podpisal zakon, ki je avtorsko pravico raztegnil na kar 95 let. Eden glavnih namenov je bil zaščititi Disneyovo ikono.

Če želite izkoristiti potencial priljubljenega Disneyjevega lika za lasten dobiček, boste morali počakati do leta 2024, razen če se bodo sedanji lastniki še pred tem odpovedali avtorski pravici in junaka predali v javno domeno. To je sicer zelo malo verjetno. Po drugi strani pa je podoba zaščitena tudi s trademarkom, vaše možnosti torej niso ravno velike. Še toliko manj, če bi se na primer dolžina podaljšala na 120 let.

Posadka Čisto pravnega gusarja želi Mikiju Miški veselo praznovanje 90. rojstnega dne. Obenem pa se čudimo njegovi častitljivi starosti, ki daleč prekaša življenje ostalih glodalcev, še posebej tistih, ki pristanejo v laboratorijskih poskusih.

Če strnemo sporočilo v steklenici današnjega Čisto pravnega gusarja, bomo rekli: “moderni človek je palček, ki stoji na ramenih velikanov”.

Čeprav naj bi bili le palčki v primerjavi s starimi velikani, pa vseeno na marsikoga gledamo zviška. V kulturah malomeščanskih narodov prihaja do poniževanja ljudi in zabijanja drugačnih k tlom ... Tako se počutimo večje, čeprav nismo. Ko brez kritične misli kopiramo citate, štejemo všečke na družbenih omrežjih. Vsled temu trendu dodajmo zdaj še mi svoj citat, enega gusarskega, od starodavnega Diogena Laertskega, seveda v anglosaškem esperantu, ki ga Diogen niti ni poznal. “One original thought is worth a thousand mindless quotings.”

Hvala posadka, ker ste tudi tokrat ostali z nami na naši plovbi skozi čas. Za vas smo v zaključku oddaje pripravili bombonček v obliki posebneža s kitaro Nicka Draka. Ta si je prepoznavnost prislužil šele desetletja po smrti zaradi prevelikega odmerka. Tako v zaključku z gusarskim pozdravom mahamo vsem Nickom Drakom, Van Goghom, Franzom Kafkam ter Emilijam Dickinsonkam našega časa. Hvala za skrita darila vseh sramežljivih in umaknjenih duš tega planeta.