(Disclaimer: priloženo besedilo je nereducirana verzija besedila v etru )

 

Predstavljajte si starega slovenskega fotra. Ne govorim o tistem vašem, ki se je morda špilal partizane ali domobrance, temveč se bomo z miselnim preizkusom vrnili malce v preteklost. Pravzaprav kar daleč nazaj ... Gremo v čas nekje sredi 15. stoletja, ko so Celjski grofje zaradi boja s klerikalci izgubili svojo in morali priznati oblast avstrijskega kneza.

Slovenskega fotra, znanega tudi kot travniški Jože, je plemenska skupnost v običaju preskakovanja bika izbrala za svojega poglavarja. Kot pravi očak je Jože mislil tudi kulturno, ko je po zatonu celjskih gospodov skrbel za zaščito svojega plemena, sedaj pod okriljem Habsburgov. Ko je posedal ob Dravi in pod lipo srkal medico ter si gladil svoje košate brke, je razmišljal o zametkih nekakšne protodržavne skupnosti Kranjcev, obenem pa sanjal našo Dupleško mornarico.

Nedaleč stran v deželi Ligurijcev, ki je bolje poznana kot pokrajina Genova v današnji Italiji, pa je kodre napenjal drug očak, ki so ga pobožno krstili z imenom Krištof. Razmišljal je o začimbah iz Indije, ki so pred tem zadišale Marcu Polu. A Krištofa je bolj kot kulinarika zamikala lukrativna trgovinska plovba, ki jo je ponujala oddaljena dežela po imenu Indija.

Razmišljal je o novem prehodu, ki bi ekonomiziral plovbo - razmišljal je celo toliko časa, da je postal že malce obseden z njim. Odločil se je, da bo šel nadlegovat evropske monarhe, nakar so ga le uslišala ušesa kastiljske krone, španske katoliške monarhije in mu poverila tri ladje za njegovo ekspedicijo.

Kolumb je iz španskega pristanišča odplul avgusta 1492. Po treh mesecih plovbe je na današnji dan, 12. oktobra, pristal na Bahamih v Karibskem morju. Tam je srečal primitivno pleme domorodcev in jih poimenoval »IDIOS«. Ne - ni jih označil za IDIOTE, temveč je bil prepričan, da je prišel v stik s plemenom iz vzhodne Indije - zatorej še danes - Indijanci.

Vzpostavil je prvo kolonijo, se vrnil k v okove vpetim sužnjem domorodskega plemena in sprožil evropsko kolonizacijo Amerik. Danes je čaščen kot veliki pomorščak, admiral in guverner prve province Indov. Zahvaljujoč italijanski katoliški skupnosti priseljencev, v Združenih državah Amerike vsako leto praznujejo tudi Kolumbov dan ali se mu poklonijo s poimenovanji na primer zveznega okrožja Kolumbija ali priznanih institucij, kot je Columbia University. A kljub čaščenju, morda celo poveličevanju Kolumba pri katoliških italijanskih migrantih je treba pripoznati njegovo temno plat.

Kolumbova posadka je namreč začela osvajalsko pobijanje domorodcev, v katerem je kapitan Kolumb odigral svojo konkvistadorsko vlogo pri izumrtju ljudstva Taino, domorodnega ljudstva na karibskem arhipelagu. Takrat so njegovi pomorščaki kolonizirali današnji Haiti. Obenem pa naj bi katoliški Krištof promoviral suženjstvo in tiranijo španskega konkvistadorskega kolonializma.

Kolumbove ekspedicije so sprožile nova odkritja, osvajalstva in kolonizacijo, ki je trajala več stoletij. Novi geopolitični prepleti so pripomogli k oblikovanju podobe današnjega zahodnega sveta. Tako imenovana doba odkritij je namreč sprožila pretok dobrin med starim in novim svetom, nastale trgovinske poti pa so dobile poimenovanje Kolumbova izmenjava.

Izmenjava dobrin po Kolumbu, ki je žal zaobšla Dupleško mornarico našega travniškega Jožeta, je po svetu dvignila sidra veliko posameznikom, ki so si želeli bogastva in paradiža. Govorim o pomorščakih zlate dobe pomorstva, utrjenih možeh na krovih brigantin, primernih za čezoceansko plovbo. Nekaj teh ambicioznih mož na pišu Fortune se je zasukalo stran od vetrov starega reda in obrnilo jadra proti vetru novih priložnosti.

Tukaj se bomo ustavili in pustili malce predaha. Med odmorom bomo zavrteli komad Conquest of Paradise grškega pionirja new-age elektronike Vangelisa. Komad je bil podlaga filmu 1492 ameriškega režiserja Ridleyja Scotta, v katerem je vlogo Kolumba odigral Gerard Depardieu.

Pred tem bi prosil, da vključite malce domišljije in razmislite, kaj si predstavljate, ko pomislite na besedo PIRAT. Koga vidite? Kakšna je ta oseba? Kako izgleda?  Kako jo dojemate? Skušajte pozabiti na tok misli, ki sem ga morda ustvaril z uvodom, in pomislite na svojo izkušnjo. V nadaljevanju bomo namreč pogledali, kdo naj bi bili pirati in kaj je njihovo bistvo. Sedaj pa poslušajmo komad Conquest of Paradise.

Pred predahom sem vas poprosil, če si lahko predstavljate pirata. Kaj vidite? Koga si predstavljate?

Ali vidite starejšega moža z leseno nogo, papigo in prevezo preko očesa, nacejenega ruma in preperelega od sonca?

 Morda ste si predstavljali mladega moža s kodrasto frizurico, ki vihti sabljo ali pištolo ter išče zaklade Karibov. Morda je bil ta mladi mož črnec na obalah Somalije, namesto sablje pa je imel kalašnika, s katerim ugrablja ljudi za odkupnino?

Morda pa ste si predstavljali žensko?

Nekateri ste morda pomislili na dolgobradega hipsterja, ki namesto lesene noge uporablja cokle iz bukovja naših logov. Pirat, ki v naravnem okolju ljubljanskega klubovja pivotira ob šanku in zganja rigoletto, dan po borbi pa se s prijatelji usede pod brezo in žveči morske alge za razstrupljanje telesa. Uporablja kremo s faktorjem 150 kot kakšen izkušen pomorščak. Seveda je vrsta njegovega transporta malce drugačna od klasičnih piratov, saj se naokoli vozi s kolesom in s slušalkami v ušesu posluša »ukradeno priredbo« japonskega rockabilly banda po zgledu berlinskega lo-fi techna. In če še na volitvah glas nameni Piratski stranki, ima vse potrebne kvalitete, da mu rečemo PIRAT.

Mislim, da se moj pogled na pirate nekako NE razlikuje od vašega. Od malih nog sem doživljal risane zgodbe Petra Pana in Kapitana kljuke, bral sem o Long Johnu Silverju v knjigi Otok zakladov, gledal Jacka Sparrowa v filmski franšizi Pirati s Karibov. Kot mnogo otrok sem celo mislil, da pirati - kot tok v zgodbicah - še vedno obstajajo. Mislil sem, da nekje po svetu korakajo možje s čudnimi klobuki, na katerih imajo dolgo perje in plujejo po morju z leseno nogo, kljuko in opasano sabljo.

Te karikature, mistični fiktivni liki, ki so se usidrali v našo zavest z literarnimi deli ter zarisali domišljijo in njihovo dojemanje, imajo tudi svoj izvor. Najbolj tipična piratska karikatura prikazuje pirata, ki pluje na ladji iz 18. stoletja in nosi orožje.

A takšen pogled je pravzaprav malce popačen. Malce, a ne povsem, saj so takšni pirati res obstajali, ampak to je le ena plat zgodbe. Pirati so bili sicer skorajda po vseh morjih, tako v antični Grčiji, Rimskem imperiju, na Kitajskem, vzhodni Indokini kot tudi v muslimanskem svetu.

Dostikrat pozabimo, da so bile piratke tudi ženske, saj je na primer kolektivni spomin v literaturi pozabil na zgodbo Ching Shih, piratke, ki je v svojem času poveljevala kar 80.000 mornarjem na 1800 ladjah. Ko pomislimo na najuspešnejše pirate, Ching Shih daleč prekaša okrutnega Črnobradca ali kakšnega Kapitana Morgana.

Ampak tukaj ne bom govoril o slavnih piratih in njihovih zgodbah … Vsaj ne sedaj. Trenutno me bolj od tega, kdo vse so bili pirati, zanima, kaj točno je piratstvo. Kaj je njegovo počelo, kaj naj bi piratstvo pomenilo.

V pomoč mi je bil Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki pirata definira takole:

Navajam:

pirát -a m (ȃ)

1. morski razbojnik, morski ropar: pirati so napadli trgovsko ladjo; zgodbe o piratih

Konec navedka.

Leksikografsko pojmovanje pirata kot morskega razbojnika oziroma roparja skozi svojo omejeno prizmo tudi nekako ne poteši žeje po širšem razumevanju bistva pirata. Zato poglejmo, kje naj bi bila ideja o piratstvu, kot ga poznamo danes, osnovana.

Največji vpliv na dojemanje piratstva izhaja iz ene knjige. V izvirniku z naslovom A General History of the Robberies and Murders of the most notorious Pyrates jo je pod psevdonimom napisal neki Kapitan Charles Johnson, izdana pa je bila leta 1724. Z življenjepisi za tisti čas sodobnih piratov je močno vplivala na popularne koncepcije piratov, kot jih poznamo še danes.

Naslov bi lahko prevedli kot Splošno zgodovino ropov in ubojev najbolj razvpitih piratov. Lahko bi rekli, da gre za precej enostransko predstavo o okrutni naravi te skupine ljudi. Verjetno bolj uravnotežena knjiga, ki bi govorila tudi o angleškem pobijanju zanje neciviliziranih avtohtonih barbarov, v Londonu ne bi izšla.

Morda so bili pirati nasilni in krvoločni, a če pogledamo podrobneje, vidimo, da je so bile predstave o piratih v knjigi tako napačne kot tudi pravilne. Angleški rek, da je mit pol zabave, drži, zato bom predstavili še drugo plat ... tako bo zabava popolna.

Mimo fantazije je bila resničnost piratov taka, da so bili po navadi mornarji nižjega sloja, ki so postali odrezani od sistema kontrole. Imeli so tudi svoj ponos in čast, utrdili pa so se v osvajalskih vojnah oziroma v medsebojnih obračunih pomorskih imperijev. Kot mnogo vojnih dezerterjev so tudi pirati skušali preživeti in si ustvariti življenje na drugem koncu sveta.

Predvsem je bilo piratstvo odprto dejanje upora tistih, ki so želeli v novem svetu zase zgraditi nekaj novega. Če malce povrtamo v to razumevanje, lahko rečemo tudi, da so poleg znanih piratov – kot v omenjeni knjigi - pirati tudi osebe, kot so na primer Martin Luther King, John Lennon in celo kraljica Elizabeta, ko potuje po svetu brez potnega lista ali ko se je kljub nasprotovanju družine poročila s princem Filipom.

Omenjeno morda deluje res absurdno –kako bi lahko bila kraljica Elizabeta in vladarica Commonwheatha piratka, ko pa naj bi bilo piratstvo upor proti centralno vodenemu imperiju preko spodkopavanja trgovinskih poti, ki jih je imperij vzpostavil do svojih kolonialnih pomorišč in pokradenih surovin?

Pirati so v tem novem svetu navkljub starim srednjeveškim imperijem osnovali nekakšno protorepubliko na ozemlju Bahamov, kjer so imeli tudi manjša pristanišča. V medsebojne vrste so sprejeli tudi afriške domorodce, ki bi bili drugače podvrženi suženjstvu na britanskih plantažah. Zanimivo je tudi, da so ženske imele več pravic kot v judokrščanskem novem svetu starih pravil. Lahko bi rekli, da so bili pirati kljub svoji nasilni naravi za svoje čase skrajno progresivni, med njimi je vladala celo nekakšna demokracija. Čeprav so se v piratskih vrstah znašli tudi otroci, stari samo 9 let, pa težko rečemo, da niso bili civilizirana skupina.

Imeli so namreč svoja pravila oziroma kodekse, ki so bili močno usidrani v zavedanju mož. Eno izmed teh - meni bolj zanimivih - je bila prepoved lulanja po palubi, ki je za kršitelja pomenila izolacijo na nekem otoku sredi oceana, plavanje med morskimi psi ali pa kakšno drugo obliko skorajda gotove smrti. Zakaj bi si nekdo prislužil tako grozno kazen za neko običajno dejanje? Posadka je po navadi bila pod palubo, zato je bilo lulanje v lastno skledo zanje zelo zavržno.

Kot vidimo, so imeli svoja pravila, ki so bila oblikovana v času, ko je vladal mir. Takrat so bile odločitve, ki bi sicer vplivale na vse, podvržene skupnemu odločanju z glasovi. Kapitan njihove ladje pa je dobil celotna pooblastila poveljevanja šele, ko so se bitke na morju pričele.

Njihovi demokratični principi so bili za tiste čase nenavadni, danes pa lahko, sicer z manj represije in retribucije, v njih najdemo vzporednice z moderno državo. Če gledamo preko demonizirane prizme pirata, ki je bila ustvarjena pred več stoletji, lahko vidimo, da so bili pirati ljudje, nekateri so bili celo heroji svoje skupnosti, kot nekakšni globokomorski Robini Hoodi, medtem ko so bili nekateri le navadni kriminalci.

Če torej z upoštevanjem teh dejstev povzamemo, kdo so bili pirati, vidimo, da je šlo za subverziven živelj v objemu neomejenega morja, v eksistenci svobodnega vetrolova, za iskalce lastne koristi v svetu materialnega izkoriščanja in globalnih sistemov kontrole.

V nadaljevanju pa bomo spoznali, kdo naj bi bili gusarji. Čakaj, a ni to isto? Ne čisto, podobno pa že. Še prej pa bomo slišali komad Reise, Reise skupine Rammstein ...

Vrnimo se k piratom ... No, pravzaprav gremo naprej h gusarjem! Leksikoni oba pojma kar dobro razločujejo, še bolje pa ju razloži zgodovinska dokumentacija.

Kdo naj bi bili gusarji v primerjavi s pirati? Gusarji, ki so bili tudi drzni in bojeviti pomorščaki. A gusar oz. po angleško »privateer« je tisti, ki naj bi deloval po pooblastilu kakšne vojskujoče se države. Gusarji so tako podobno kot pirati napadali in plenili trgovske ladje ter obalne objekte. Gre za to, za kar bi v mednarodnem pravu rekli, da je dejanje agresije države proti drugi državi prek posrednikov na morju – tako imenovanih gusarjev.

Gusarstvo je kot način vojskovanja od leta 1856 s Pariško pomorsko deklaracijo prepovedano. Ker London gusarjev v 18. stoletju ni več potreboval

Kraljevi tlesk, je spremenil gusarje v pirate in torej zločinsko sodrgo, prejšnje usluge za krono kraljestva pa so bile v hipu pozabljene. Ker so gusarji začeli povzročati ekonomsko izgubo angleškemu imperiju, so bile na njih razpisane nagrade, za mrtve ali žive.

Ker ni moj namen obuvati mrtvega konja, tukaj ne bom opravičeval ravnanj davno preminulih piratov oz. gusarjev. Ne bom se niti  spotaknil ob moderne pirate, ki pustošijo ob obalah Afrike in bijejo svojo vojno s civilizacijo, temveč to prepuščam zanimivi oddaji, ki jo lahko slišite tudi na Radiu Študent, frekvenca 89,3 MHZ - oddaji Južna hemisfera. Kolegi iz aktualnopolitične redakcije pod drobnogled vzamejo veliko razlogov, ki presegajo časovno zamejitev oddaje, ki jo poslušate.

Se bom pa v tej oddaji lotil piratstva, ki ga poznamo malce drugače. Definicija pirata in piratstva ima namreč še drugi pomen, ki ga prej nisem prebral.

Pa preberimo še 2. pomen piratstva, ki se danes uporablja …

"PIRAT: kdor si nezakonito prisvaja, razmnožuje izdelek elektronskega medija za osebno rabo ali širjenje, prodajo: pravni postopki, tožbe proti piratom; hekerji in pirati / računalniški pirat.”

Omenjena slovarska definicija se sliši zelo pravno, kar mi je malce nenavadno.

Odločil sem se, da pogledam, kje je beseda pirat ali piratstvo tudi vsebovana, zato sem dal pod lupo naše  krovne zakone, ki naj bi govorili o “nezakonitem prisvajanju, razmnoževanju izdelkov elektronskega medija za osebno rabo ali širjenje, prodajo” … Ugotovil sem, da zakoni besede PIRAT oz. PIRATSTVO ne vsebujejo … Čeprav je ta pojem že docela usidran v našo zavest. Podobno kot podobe tistih fiktivnih karikatur, o katerih smo govorili, ki so prišle iz literarnih del.

Če se te besede trenutno ne uporabljajo v pravu, pa to ne pomeni, da je tudi včasih bilo tako. Pogledal sem v zgodovino in ugotovil, da se je praksa označevanja neavtoriziranega kopiranja umetniških del s pomenom »piratstvo« pričela, še preden je obstajal kakršenkoli avtorski zakon. Stoletje pred slavnim prvotnim zakonom o avtorskem pravu, angleškim Statute of Anne iz leta 1710, je londonska založniška družba Stationeers Company s kraljevo listino dobila monopol nad publikacijami in obenem tudi moč, da listino - če bi bilo treba - nasilno uveljavi. Tisti, ki naj bi kršil omenjene monopolne prepovedi, ki jih je določal kralj, je bil označen in izenačen s piratom. To naj bi impliciralo, da je nedovoljena uporaba tujih umetniških del nekako etično ekvivalentna pomorskemu piratstvu, ki je v takratni zavesti pomenilo, in to morda pomeni še v današnji, kraja in ugrabljanje za piratsko materialno korist.

Kot smo ugotovili, se takšno pojmovanje danes ne uporablja v krovnih avtorskih zakonih, kot je naš Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah ali ZASP, in besede tudi več ne najdemo v Bernski konvenciji za varstvo književnih in umetniških del, čeprav je originalno besedilo konvencije pojem piratstva poznalo. Dejstvo je, da se je uveljavil umetno, da bi demoniziral sicer nedovoljene prakse.

Dodal bi, da je propaganda sicer v rokah oblasti, a še vedno jo mora nekdo tiskati. Tako kot se je to zgodilo z demonizirano podobo karibskih piratov, ki so postali semena zla tega sveta, se je ideja preslikala tudi na tiste, ki so, ne da bi upoštevali prve monopole, delili vsebine s takrat še nerazsvetljenim svetom. Takšna zavest pa se je skozi čas usidrala na dnu morja ustvarjalnosti.

Spomnimo se tistega miselnega preizkusa o našem praočaku - Travniškem Jožetu, čigar pomorska bogastva so bila njemu daljna mimobežnica in čigar stik s pirati je nastal le v njegovi prestrašeni domišljijski predstavi, kako bo zunanji sovražnik z ladjo odpeljal njegovo hčer - lepo Vido v tuje dežele.

Ker ontologija pojma »piratstvo« prikazuje počelo avtorskega prava v času imperialnega kraljestva in kraljevih monopolov, po zaslugi katerih je obogatela le peščica, se moramo vprašati, kako je lahko piratstvo del naše trenutne pravne zavesti, zavesti nas, potomcev tlačanskih kmetov, ki so na način “stati inu obstati” zaskrbljeno gledali v glavnem le na ohranjanje lastne kulturne dediščine, kaj šele, razmišljali o  nagrajevanju ustvarjalcev.

Prevlada zahodnega imperializma se ni končala s pomorsko nadvlado Britancev nad Španci in Francozi, temveč je vrhunec doživela v času izvoza kavbojk, ki jih trenutno nosite. Vsi razumemo anglosaški esperanto, včasih žal bolj kot nas samih.

 

To je nekako današnje sporočilo v steklenici, sporočilo, o katerem nikoli ne veš, kdaj, kam in h komu bo prispelo. V morju žal ni nabiralnikov, imajo pa valovi zato svojevrsten čar.

Hvala, posadka, ker ste ostali z menoj na tej deviški plovbi po radijskih valovih. V prihodnje bom za vas pripravil zanimive vsebine, sam pa se bolj veselim zanimivih gostov, ki bodo z mano spregovorili o avtorskih pravicah. Koga vse bomo lahko slišali, naj za zdaj ostane še skrivnost.

Oddaja Čisto pravni gusar, ki jo pravkar poslušate, bo namenjena ustvarjalcem, ki plujejo med kreativno svobodo in togim pravnim formalizmom. Kljub uporabi analogije gusarstva in piratstva je namen malce bolj specifičen kot zgolj opisati splošno zgodovino gusarjev.

Poleg tega v oddaji ne bom ponujal svojih svetobolnih rešitev, temveč bom skušal razumeti svet okoli nas. Svet avtorskih pravic, o katerem vsi nekaj vedo, a skorajda nihče ne ve, kaj naj bi te bile. Tudi sam se počutim, kot da odkrivam nov svet, čeprav sem po izobrazbi pravnik.

Morda ni naključje, da je današnja pilotna oddaja ČISTO PRAVNI GUSAR sovpadla z obletnico odkrivanja Amerike.