Avtonomija ali barbarstvo

Berlin: Evikcija Køpiplatza

V petek, 15. oktobra, je oblastem po skoraj petih urah prebijanja skozi barikade uspelo izprazniti zaskvotirano prikoličarsko naselje – wagenplatz – na dvorišču legendarnega avtonomnega prostora Køpi, kjer je samoorganizirano ter avtonomno živelo in delovalo okoli 50 ljudi iz širše antiavtoritarne skupnosti. V skladu s prakso berlinske politike zadnjih nekaj let je senator za notranje zadeve tudi tokrat v boj proti prebivalcem Køpiplatza poslal množico bojno opremljenih robocopov, skupaj z njihovo mašinerijo v obliki oklepnikov, bagrov, oblegovalnih stolpov in drugim orodjem za rušenje barikad upora na poti kapitalskega uničenja. Mestne oblasti so prebivalkam in prebivalcem že pred evikcijo izklopile elektriko, da bi jih pregnale z območja še pred posegom policije. Vendar se je večina odločila za vztrajanje do konca in se zabarikadirala v prikolice in na drevesa ter policistom uspešno otežila robotsko rušenje njihovih domov.

Køpi, ki je bil zaskvotiran že leta 1990 kot prvi skvot na območju vzhodne Nemčije takoj po padcu Berlinskega zidu, ostaja pomemben simbol avtonomnega radikalno levega gibanja. Zaradi svoje lokacije v samem centru prestolnice praktično že od začetka zasedbe vzburja različne investitorje. Vendar po drugi strani zaradi množice političnih akcij in močnega odpornega gibanja še vedno velja, da Køpi ostaja rizičen kapital, kar se je v preteklosti v številnih grožnjah evikcije izkazalo kot resnično – bodisi na javnih dražbah, kjer so gruče potencialnih kupcev zadržano molčale, bodisi, ko je nadebudnim investitorjem zmanjkalo denarja za gradnjo in podobno. Sam Køpi je zaenkrat zaščiten s 30 letno pogodbo, ki jo je nekaj prebivalk in prebivalcev stavbe ter ostalih delujočih v avtonomnem prostoru z lastnikom podpisali leta 2008.

Na žalost pa drugače velja za wagenplatz na dvorišču stavbe, ki je 10. junija letos prejel odločitev sodišča o evikciji. Kljub razkritim nepravilnostim v postopku – podpisi lastnika se namreč med seboj razlikujejo in pri tem postavljajo vprašanje o legalnosti celotnega postopka nakupa zemljišča -, je sodišče odredilo, da se postopek izpelje v primeru, da lastniško podjetje izplača 200 000 evrov varščine. Sodni sistem je tako ponovno pokazal svojo afiniteto do kapitala, še enkrat ljudi vrgel na ulico in se postavil na stran elitnih stanovanj, pa čeprav bodo ta najverjetneje ostala prazna ob licu zaenkrat še vedno žive stavbe Køpija.

Na splošno požrešnost gentrifikatorjev, se je antiavtoritarna skupnost odzvala z množičnim uporom. Že od odločitve sodišča naprej, še posebej pa v tednu pred evikcijo, so po Berlinu kot tudi po mnogih drugih mestih tako znotraj teritorija nemške države kot širom kontinenta potekali dnevi solidarnostnih akcij, ki so kulminirali v množični manifestaciji na dan evikcije. Da Køpi še vedno velja za legendarni simbol avtonomne skupnosti je pokazala neustavljiva desettisočglava množica, ki se je v večernih urah po evikciji Køpiplatza zgrnila na berlinske ulice ter divje obračunala s simboli gentrifikacije in elitizacije dušečega se mesta, medtem ko je prej tako suverena tolpa policajev le nemočno korakala ob manifestaciji.

Evikcija Køpiplatza pred tednom dni na žalost ne pomeni nič novega v vse bolj gentrificirajočem se Berlinu. Pred dobrim letom dni je bil eviktiran anarho-feministični Liebig 34, skupnostni bar Syndikat, ves čas pa so na udaru tudi radikalni stanovanjski projekt Rigaer 94, wagenplatzi kot sta Mollies in Ratibor ter drugi še obstoječi stanovanjski projekti v mestu.

Dejstvo, da se Berlin, ki je dolga leta pomenil simbol močne skvoterske in avtonomne kontrakulture, spreminja v zadušljivega okostnjaka praznih elitnih stanovanj zagotovo odzvanja tudi med prebivalkami in prebivalci številnih drugih mest, ki so se znašla v enakem primežu gentrifikacije. Brutalna izpraznitev Køpiplatza in metanje njegovih prebivalk in prebivalcev na cesto v ponovno prebujajoči se epidemiji in nezadržno prihajajoči zimi pa prav tako vleče boleče vzporednice z rušilno močjo nenasitnega kapitala tudi v lokalnem okolju. Vendar je tako kot pred Køpijem tudi tukaj ključna močna avtonomna skupnost, ki si skozi boj ohrani obstoječe in ustvari nove prostore ter pogoje za dostojno in avtonomno življenje.

Trst: Proti diskriminatornim PCT ukrepom

Protestno vrenje na ulicah Ljubljane v zadnjih nekaj tednih niso osamljen primer množičnega izražanja nezadovoljstva nad represivnimi ukrepi pod vse bolj razpadajočo krinko obvladovanja epidemije. Prav tako tudi pri brutalnih policijskih odzivih nanj ne gre zgolj za osamljen spodrsljaj oblasti. V ponedeljek je pred tržaškim pristaniščem proti diskriminatornim PCT pogojem na delovnih mestih protestirala množica stavkajočih pristaniških delavcev, ki so že v petek zasedli enega od vhodov v pristanišče, podprli pa so jih tudi drugi protestniki. Po očitno generičnem evropskem scenariju dušenja vsakršnih nestrinjanj je tudi njih policija razpršila s solzivcem in vodnim topom.

V nadaljevanju delimo izjavo tovariškega kolektiva Germinal iz Trsta, spisano v odziv na ponedeljkove dogodke, ki močno odzvanja tudi v primeru lokalnih protestov proti PCT pogojem:

Ne glede na mnenje, ki ga lahko imamo – tudi, če je hiperkritično - o mobilizacijah zunaj in pred pristaniščem proti uvedbi dokazil o izpolnjevanju PCT pogojev, in čeprav so med protestniki tudi razni ljudje, s katerimi nimamo kaj deliti, je v vsakem primeru posredovanje sil državnega nereda kot vedno sramotno in ga je potrebno zavrniti. Izgovor za napad – čeprav je bilo pristanišče v resnici le delno blokirano - služi samo notranjemu ministrstvu, da bi prepričal ljudi, da zna upravljati trge, potem ko se je osramotil v Rimu z neposredovanjem proti fašističnemu napadu na sedež sindikata CGIL - Italijanske generalne konfederacije dela.

Še zadnja opomba o nekaterih sramotnih razrednih komentarjih, ki smo jih v zadnjih dneh prebrali v medijih s strani raznih intelektualcev in raznih komentatorjev:

če obstajajo kritike, ki bi jih morali podati glede tega gibanja – in mi jih imamo, v nekaterih primerih tudi zelo resne in temeljne – te morajo vedno izhajati iz resničnega branja družbene sestave, iz notranjosti gibanj v boju in ne iz ošabnega moralizma, ki je pravi radikal-šik. Govoriti o nevednih množicah, ki jih upravljajo od zunaj, je le “leva” različica teorij zarote, ki morajo v katerem koli družbenem gibanju videti nekakšno skrivnostno roko, ki premika figurice. Ljudje, v tem primeru tsti, ki so bili zunaj pristanišča, znajo razmišljati in se motiti s svojimi glavami.

***

Pogovor s tovarišico o vsebini in izkušnjah stebra Avtonomija na zapatističnem srečanju v Ljubljani

Spletna stran lokalne koordinacije za zapatistično srečanje

***

Živa Sila