Irska: razpustitev Workers Solidarity Movement

Anarhistična organizacija Workers Solidarity Movement je 8. decembra sporočila, da po 37 letih zaključuje svoje delovanje. V informaciji o razpustitvi organizacije so tovariši in tovarišice sporočili, da se eno obdobje njihove politične poti sicer zaključuje, da pa to hkrati še ne pomeni tudi njihovega odstopa od anarhističnega projekta.

 

Workers Solidarity Movement je nastala leta 1984 kot izraz potrebe večih anarhističnih skupin na Irskem, da bi sredi tedanje ekonomske in socialne krize na noge postavili močno delavsko borbeno organizacijo. Nova struktura je bila del platformističnega, anarhistično-komunističnega oziroma especifističnega toka, za katerega je značilen organizacijski model, ki temelji na štirih osnovnih načelih: enotnost teorije, taktična enotnost, kolektivna akcija in disciplina ter federalizem. Zgodovinsko se platformizem napaja iz predloga, ki so ga na osnovi izkušenj poraza revolucije v Rusiji formulirali ruski anarhistični izgnanci v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Workers Solidarity Movement je bila vse do svoje nedavne razpustitve konstitutivni del globalne platformistične mreže Anarkismo. V skoraj štirih desetletjih delovanja so bili tudi del številnih lokalnih delavskih bojev. Spletna stran organizacije še danes služi kot bogat vir analiz in predlogov ter predstavlja dober vpogled v aktivnosti in razmisleke sodobnega anarhističnega gibanja tako na Irskem kot širše.

Razpustitev organizacije ne pomeni, da se tisti, ki so bili njen del, odrekajo svoji dosedanji politiki. Le prispevali bodo na drugačne načine kot do sedaj. Med drugim se bodo v prihodnosti bolj posvetili deljenju svojih izkušenj z novimi generacijami borcev in bork. Še naprej tako ostajajo del gibanja oziroma kot so zapisali sami: "kot anarhisti in anarhistke še vedno nosimo nov svet v svojih srcih. Vemo, da način, na katerega se boriš, oblikuje zmago. Workers Solidarity Movement ni več. Upamo, da bo ta odločitev odprla prostor za nove revolucionarne anarhistične ideje, energije in nove začetke."

Turčija: DAF ne deluje več

Sredi novembra je po anarhističnih mrežah zaokrožila novica o tem, da je z delovanjem prenehala v Turčiji bazirana Revolucionarna anarhistična federacija oziroma DAF. V zadnjih letih je v izjemno težkih lokalnih okoliščinah gradila odpor zoper vse bolj avtoritaren režim vojne, političnega terorja in izkoriščanja, ki ga pooseblja predsednik Erdogan. Tovariši in tovarišice iz DAF so bili aktivni v gibanju solidarnosti in konkretne podpore kurdskemu boju za svobodo in avtonomijo. Bili so del bojev žensk zoper novo patriarhalno ofenzivo in zoper tradicionalne oblike moške dominacije. Bili so del borbenega antinacionalističnega in delavskega dela družbe, ki si je tudi v Turčiji namesto sovraštva do t.i. manjšin in sosedov, prizadeval za izgradnjo transnacionalnih vezi solidarnosti in boja. Zaradi svojega političnega dela so bili pogosto targetirani s strani sofisticiranega aparata turške državne represije.

Tovariše iz DAF smo večkrat gostili tudi v etru Črne luknje. Tako kot na Irskem, bo tudi v Turčiji konec ene organizacije morda priložnost za vznik nečesa novega.

***

Intervju s tovarišem iz druge strani Dragonje

***

Dvojni zgodovinski opomnik: Piazza Fontana in Errico Malatesta

12. decembra 1969 se je zgodil eden od najbolj znanih primerov državnega terorizma v naši soseščini. Sodelavci obveščevalne službe italijanske države so skupaj s svojimi zavezniki v neofašističnem gibanju v okviru razvpite strategije napetosti podstavili bombo v banko v Milanu. Umrlo je 17 ljudi, ranjenih je bilo 88.

Za bombni napad, do katerega je prišlo v zaostrenih družbenih razmerah tako v Italiji kot sicer po svetu, je država obtožila anarhiste. Med zaslišanjem na policijski postaji je iz okna v 4. nadstropju v smrt padel anarhist Giussepe Pinelli. Policija se je kasneje izgovarjala, da je Pinelli v smrt skočil sam, ta razlaga pa se je hitro izkazala za precej neprepričljivo. Za njegovo smrt je bil po mnenju velikega dela družbe odgovoren policijski inšpektor Luigi Calabresi, ki so ga tri leta kasneje zato umorile oborožene enote delavskega revolucionarnega boja.

Več kot 50 let kasneje Piazza Fontana predstavlja klasičen primer delovanja strategije napetosti, v okviru katere centri kapitalistične moči v pogojih, ko je njihova politična moč ogrožena, posežejo po najbolj brutalnem nasilju, da bi le-to ohranili. Pri tem se vedno znova zanašajo na strukture državnega, para-državnega in kriminalno-podzemnega nasilja ter na vedno lojalne vodilne medije in hitro zastrašeno t. i. splošno javnost. Ko bomo kmalu ponovno - doma ali kje bolj daleč - skušali razumeti absurdnost nekega dejanja terorizma, se spomnimo na lekcije iz Piazze Fontana in na tovariša Pinellija, enega od mnogih, ki ga je država žrtvovala na oltarju svojega nemotenega gospostva.

14. decembra 1853 se je v južni Italiji rodil Errico Malatesta, eden od najbolj prepoznavnih glasov klasičnega obdobja anarhističnega gibanja. Zaradi svojega političnega dela je bil prvič aretiran pri štirinajstih, ko je kralju napisal bojda 'neprimerno in grozilno pismo'. To pa je bil zgolj začetek dolge bitke s strukturami italijanske države in kapitalizma, ki je trajala celo njegovo življenje.

Errico Malatesta je bil udeleženec številnih stavk in militantnih uporov. Ves čas je neutrudno sodeloval tako v strateških debatah anarhističnega gibanja kot v njegovih bolj propagandnih aktivnostih. Zavračal je sleherno participacijo v volilnih procesih, do anarho-sindikalističnega pristopa pa je imel zadržke. Sindikalno organiziranje je bilo zanj po eni strani pomemben del organiziranih revolucionarnih naporov, ki pa mu je grozila nevarnost, da bi premalo pozornosti posvetilo strateškemu cilju uničenja kapitalizma in države ter se osredotočilo zgolj na reprodukcijo sindikalnih organizacij.

Errico Malatesta je velik del svojega življenja preživel bodisi v zaporu bodisi v izgnanstvu. Dokončno se je v Italijo vrnil leta 1921. Tudi po prihodu fašistov na oblast je do leta 1926 nadaljeval s časnikarskim delom, nato pa je zaradi cenzure to postalo nemogoče. Umrl je leta 1932.

***

Živa Sila