28. obletnica AKC Metelkova!!!! Izpostavljamo:

Danes ob 19.00 – 𝗠𝗲𝘁𝗲𝗹𝗸𝗼𝘃𝗮 𝗶𝗻 𝗺𝗲𝘀𝘁𝗼: (𝗡𝗲)𝘇̌𝗶𝘃𝗹𝗷𝗲𝗻𝗷𝘀𝗸𝗶 𝘂𝗿𝗯𝗮𝗻𝗶𝘇𝗲𝗺. Diskusija – na zaenkrat na še avtonomnem športnem igrišču – osvetlilo se bo zadnje plane občine glede Metelkove, predstavilo nekaj avtonomaških urbanističnih konceptov in se postavilo ob bok vsem ostalim, ki že bijejo bitko proti neživljenjskemu urbanizmu.

Petek ob 17.00 – Zadruga Urbana: 𝗔𝗹𝘁𝗲𝗿𝗻𝗮𝘁𝗶𝘃𝗻𝗮 𝘁𝗿𝘇̌𝗻𝗶𝗰𝗮 / dvorišče pred Menzo pri koritu

Sobota ob 20.00 – People Without Faces – Mala šola zapatizma 4: Ogled filma in pogovor / [A] Infoshop

1. komad - anarho hip hop Krav Boca - 14. 9. v Jalli Jalli

2. komad - anarho hip hop Mata Granata - Zilet*Zica

Zapatistična invazija Evrope od spodaj

Pred skoraj letom dni je iz Lakandonskega pragozda do galaktičnih skupnosti prispelo obvestilo o zapatistični invaziji na vseh pet celin sveta pod sloganom Za življenje, začenši z Evropo, o čemer smo v Črni Luknji že poročali. Napovedali so, da bodo svoje potovanje po Evropi od spodaj pričeli v letošnjem poletju in res je konec junija do zahodne obale kontinenta prispela Ekipa 421, ki je kot izvidnica za kasnejšo invazijo skoraj 200 zapatistk, zapatistov in drugih ocean prepotovala z ladjo.

Preostala delegacija bi se naj na pot podala z letalom ter avgusta prispela v Francijo, obeležila 500-to obletnico evropske kolonizacije staroselskih teritorijev v srednji ameriki 13. avgusta v Madridu ter se nato v skupinah odpravila na pot po različnih regionalnih sklopih. Med drugim tudi na Balkan, v sklopu katerega se pripravlja tudi regionalna koordinacija za obisk zapatistov v Ljubljani.

Vendar je kot vsakič, ko ne gre za kapital in njegove elitne predstavnike, tudi tokrat Trdnjava Evropa pokazala svoje rasistično nabrušene birokratske zobe. Francoske oblasti so zapatistični delegaciji kljub relativno dobri epidemiološki situaciji julija na podlagi proti-covidnih ukrepov prepovedale vstop v državo in s tem na območje Evropske Unije. Kot odgovor na to blokado je antiavtoritarno gibanje na tej strani Atlantika izvedlo številne protestne akcije, tudi v Ljubljani pred francosko ambasado pod sloganom Naši svetovi se ne končajo na vaših mejah.

Po številnih preprekah in nejasnostih je konec avgusta iz Chiapasa v Mehiki vendarle prišlo obvestilo, da bo zapatistična delegacija poletela proti Evropi in 14. septembra pristala na Dunaju, od koder se bo invazija zapatističnih revolucionarnih misli in praks razširila po celotnem kontinentu. Zagotovo lahko pričakujemo še veliko polen, s katerimi nam bodo želele zagosti evropske oblasti. Vendar smo lahko gotovi, da se nam bo na koncu uspelo pregristi tudi skoznje.

Virus upora, ki ga s seboj nosijo zapatistke, zapatisti in drugi ne pozna meja, kakor tudi ne njihov boj za dostojno življenje. Kljub številnim preprekam se antiavtoritarno gibanje po celem kontinentu aktivno pripravlja na srečanja z upornimi tovariši in tovarišicami. Intenzivne priprave potekajo tudi pri nas, nekaj od njih tudi v obliki skupnostnih srečanj, diskusij, filmskih projekcij, delovna skupina regionalne Koordinacije za pripravo in izvedbo zapatističnega srečanja na teritoriju Slovenije pa je pripravila tudi knjižno izdajo prevodov šestih zapatističnih komunikejev o Potovanju za življenje.

Za updejte o zapatističnem Potovanju za življenje priporočamo spletno stran zapatista pika kompot pika si.

************************************************************************************

V nadaljevanju si sposojamo in prirejamo zapis iz najave dogodka A-infoshopa, ki bo v sklopu 28. obletnice Avtonomnega kulturnega centra Metelkova potekal danes, ob 19h, na metelkovskem igrišču:

Metelkova in mesto – ne-življenjski urbanizem

Vse več nas je takih, ki Ljubljano doživljamo kot prostor agresivnih sprememb javnega prostora in vsakdanjega življenja v njem. Komercialne vsebine krojijo staro mestno jedro po meri kapitala. Mesto čedalje bolj postaja prilagojeno potrebam turistov, ne pa lokalcev. Kratkoročno oddajanje stanovanj iz Ljubljane izrinja študente, starostnike, brezdomce in vse ostale, ki si ne morejo privoščiti vrtoglavih najemnin. Stanovanja so postala špekulativna niša nepremičninskih investitorjev, njihov nakup po 4000€ na kvadratni meter pa privilegij elit. Bager komercializacije, turistifikacije, elitizacije in vsesplošnega poblagovljenja mesta se odraža na vsakem koraku, v vsakem kvartu in v prenekaterem pogovoru podnajemnikov.

Leta 2016 so uporabnice in uporabniki Avtonomne kulturne cone Metelkova opozarjali, da »še niso utihnili stroji, ki so porušili Malo šolo na Metelkovi, že Mestna občina Ljubljana ponovno grozi z napadom na avtonomne prostore.« Takrat je bila na tapeti Avtonomna tovarna Rog, danes pa se apetiti kapitala in MOL ponovno stegujejo tudi po Metelkovi. Še pred nedavnim je MOL poskušal privatizirati hostel Celica in s tem zagnati razgradnjo še zadnjega skupnostnega in avtonomnega prostora v Ljubljani, v katerega se je pred leti tako elegantno umestil. Nedavno so bili z namero o deložaciji s strani MK seznanjeni tudi sosedje avtonomne cone – organizacije v stavbi na Metelkovi 6. Zadnji v vrsti poskusov uveljavljanja volje mestnega šerifa, ki zasleduje le logiko kapitalističnega prilaščanja skupnostnega dobrega, pa se kaže v predlaganih spremembah občinskega prostorskega načrta (OPN) in z njim povezanega občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN). Spremembe OPN in OPPN - sprožila jih je Mestna občina Ljubljana - predstavljajo urbanistično razkosanje enotne parcele AKC Metelkova mesto, kar na široko odpira vrata njeni privatizaciji in komercializaciji. Košček za koščkom.

Kdo potrebuje športno igrišče, če tam lahko stoji hostel Celica 2? Kdo potrebuje koncerte, če lahko peščica izbrancev živi v novih vilablokih in vzpostavlja nove brezhrupne ter sterilne načine življenja? In kdo potrebuje lokalce in ostale marginalizirane, če lahko investitrorji špekulirajo z novimi nepremičninami? Odgovor šefov kapitala in mesta je jasen, jasno pa je tudi naše stališče, stališče lokalcev: Ne bomo dovolili preobrazbe mesta po meri kapitala, ampak si bomo na vse načine prizadevali za mesto po meri skupnosti.

Uporabnice in uporabniki AKC Metelkove so junija, kot odgovor na predlagane spremembe OPN na MOL poslali svoje pripombe nanje. V svojem stališču so opozorili, da Mestna občina Ljubljana predlaga spremembo OPN in OPPN, s katero bi bilo sedaj enotno območje Metelkove razdeljeno na dve prostorski enoti. Iz sedaj enotne parcele bi izvzeli področje metelkovskega igrišča in zemljišče, na katerem stoji Hostel Celica, ti dve enoti spojili in nato na igrišču izgradili hostelski prizidek in parkirno hišo.

Nova OPN in OPPN za AKC Metelkova predstavljata le koščka v sestavljanki neživljenskega urabnizma, kot si ga je zamislil MOL. V zadnjih letih je bilo izgubljenih preveč parkov in igrišč, iz mesta izrinjenih preveč prijateljev, deložiranih preveč družin, da bi lahko le stali ob strani in opazovali socialno čiščenje in uničevanje okolja, v katerem živimo.

Potrebno se je zoperstaviti bagrom in ustaviti pohod kapitala v mestu.

Na dogodku v sklopu 28. obletnice AKC Metelkova se bo - zaenkrat na še avtonomnem športnem igrišču - osvetlilo zadnje plane občine glede Metelkove, predstavilo nekaj avtonomaških urbanističnih konceptov in se postavilo ob bok vsem ostalim, ki že bijejo bitko proti neživljenjskemu urbanizmu.

*******************************************************************************

Recenzija: Yugoslavia: Peace, War, and Dissolution (Noam Chomsky, PM Press, 2018)

Balkan je na zahodu viden kot zadnja evropska divjina, kot platno, na katerega se lahko projicirajo orientalistične pozicije, fantazije in pričakovanja. Hkrati je globalni poligon za testiranje mehanizmov vojne, uničenja, ekstrakcije resursov, kapitalizma in represije. Letos mineva tretje desetletje od začetka dezintegracije Jugoslavije. Ta se v lokalnem podalpju manifestira kot orgazmična rast domoljubne naracije o pobegu iz krempljev totalitarne države in herojskem boju za svobodo. Pri tem se ignorira dejstvo, da je Slovenija utemeljena na administrativnem genocidu nad izbrisanimi, da je prek trgovine z orožjem aktivno sodelovala pri krvavih balkanskih vojnah ter da poskuša opravičiti svoje sodelovanje v vojnah zveze NATO.

Knjiga Yugoslavia: Peace, War, and Dissolution, ki je zbirka pisanj Noama Chomskega o razpadu Jugoslavije, je preko branja uredniških spremnih besed zanimiv pogled iz druge strani. To, kar hoče biti nevtralni opis balkanskih vojn za zahodno bralstvo, sicer ponudi dobro protiutež herojski slovenski zgodbi (ki je v veliki sliki dezintegracije praktično ni). A težava je, da nas spremne besede Davorja Džalta puščajo pod vtisom nekritične pozicije do pro-srbskih stališč razumevanja izjemno kompleksnih procesov v Jugoslaviji (v neki točki denimo četnike razglasi za borce proti fašizmu in jih postavi ob bok partizanom). To ni dober uvod v pisanje Chomskega, ki je bil v času napada NATA leta 99' eden izmed vidnejših nasprotnikov intervencije. Zato si je v medijih, ki podpirajo zahodne vojaške ekspedicije, kot je denimo Guardian, prislužil afero, kjer so ga označili za zanikovalca genocida v Srebrenici.

Knjiga s tem eksplicitno obračuna – a ne na pomirjujoč način. Chomskega za zanikovalca genocida ne moremo označiti, a dejstvo je, da za Srebrenico te besede ne želi uporabiti. Priznava, da je bilo tam storjeno grozodejstvo, a vse, ki to poimenujejo genocid, označi za zanikovalce holokavsta. Z njegovo željo po kritiki zahodne imperialistične (uradno humanitarne) vojaške intervencije se seveda lahko strinjamo. A način, kako svoje mnenje zagovarja, relativizira vojne grozote, ki so se odvile na Balkanu. Njegov namen je torej dober (pokazati, da Balkan ni edino središče nasilnih nacionalističnih praks), a relativizacija, da glede na število smrti (na nekem mestu uporabi celo argument v stilu je res genocid, če iz vasi najprej odpelješ ženske in otroke), nas pač ne pusti navdahnjene za anarhistično argumentacijo nasprotovanja vojni.

To pa je tudi ključni ugovor pričujoči knjigi: anarhistične ideje naj bi gradile konsistentno kritiko socialističnih režimov, imperialističnih vojn in kapitalistične devastacije. A svet ni preprost – in samo zato, ker ne maramo imperialistov, ne moremo biti nekritični do nacionalistov ali njihovih napadov relativizirati. Po prebrani knjigi je zato še toliko večja nuja, da gradimo konsistentno anarhistično analizo Jugoslavije – od spodaj.