CrimethInc. Ex-Workers Collective je po celotnih ZDA razpršen anarhistični kolektiv, ki je na aktivistični sceni s svojim delovanjem, poetično propagando ter pristnimi analitično-teoretičnimi prispevki prisoten že od sredine 90. let prejšnjega stoletja. Razvoj kolektiva odraža njegova bogata založniška dejavnost, ki je razpeta med zgodnejše romantično-lifestylerske tekste, kot je denimo knjiga Days of War Nights of Love, in trenutno zelo aktualne analize dela, ki so zajete v lani izdani knjigi Work. Konec lanskega leta je kolektiv z intenzivno dvomesečno turo Kapitalizem in upor v 21. stoletju gostoval tudi v Evropi ter tako podprl izdajo prevodov CrimethInc. del v srbohrvaščino, finščino, nemščino in ruščino. S članoma kolektiva smo se pogovarjali o spremembah načina organiziranja okoli vprašanja dela skozi čas, njuni participaciji v Occupy gibanju in vlogi anarhističnega gibanja znotraj nekega širšega družbenega boja.

....

Ograja mora pasti!

Zadnji protesti, 11. januarja v Ljubljani, so bili izjemno navdihujoči. Zbralo se nas je več kot deset tisoč, kar pomeni, da se število ljudi na ulicah stopnjuje in da si ljudje svoje ogorčenje, jezo in nezadovoljstvo vse bolj upajo izraziti tudi javno. Zedinili smo se v zahtevi po odstopu celotne politične elite in v prepričanju v možnost novega političnega organiziranja v smeri resnične enakosti.

V horizontalnem, resnično emancipatornem in resnično političnem procesu, ki nima voditelja, organizatorja ali guruja, so se razvile mnogoštevilne prakse, pristopi in načini izražanja ogorčenja, jeze in nezadovoljstva. Zbiranje na ulicah in trgih, blokiranje cest, vzklikanje parol, žvižganje, ustvarjanje hrupa, izdelava in nošenje transparentov, kreativne delavnice za otroke, mladino in starejše, prepevanje, bobnanje, nagovori, izdelovanje mask, ulični performansi ...

Ena skupina je na Trgu republike s pomočjo na skrivaj pritrjenih vrvi poskušala premakniti policijsko ograjo, kar je sprožilo nemalo zabave med demonstranti. V nekaterih pa je prebudila pozive k »mirnim in nenasilnim demonstracijam«.

Pozivi nekaterih, naj se od »nasilnih« protestnikov umaknemo ali pa jih celo prijavimo policiji, so izjemno problematični. Prvič, nihče nima pravice odrejati drugim, kako bodo demonstrirali. Drugič, ali je takšna vrsta kreativnega protestiranja res nasilje? Ali je prerivanje s policijo, ki je robocopovsko opremljena, izurjena in do zob oborožena, nasilje? Ali je petarda ali prižgana bakla nasilje? Ali je majanje policijske ograje s strani golorokih demonstrantov nasilje? Ali nismo na ulicah ravno kot reakcija na sistemsko, strukturno, objektivno nasilje države, ki je popolnoma normalizirano in zaradi katerega nas ima država pravico na legalen način, torej »po zakonu« vztrajno izkoriščati, zlorabljati, uničevati? Ali bomo res tako hitro ponotranjili perverzno logiko »mirnih in civiliziranih« protestov v času, ko imamo opravka z brutalno, divjo in plenilsko vladavino političnih kanibalov, ki ravno s sistemskim in legaliziranim nasiljem vzdržujejo svoje položaje?

Nobena akcija, ki ni usmerjena proti drugim demonstrantom, temveč izraža ogorčenje, jezo in nezadovoljstvo z obstoječim nasilnim, brutalnim in izkoriščevalskim sistemom, ne sme biti obsojena. Če pristanemo na to, potem pristanemo, da nekega dne niti sprehajanje po ulici ne bo več dovoljeno, ker bo »nasilno« ogrožalo promet. Niti vzklikanje gesel ne bo več dovoljeno, ker bo »nasilno« motilo ostale mimoidoče. Niti javni govori ne bodo več dovoljeni, ker bodo »nasilno« omejevali javni red in mir. Ko torej pozivamo na »mirno demonstriranje«, pravzaprav pristajamo na vztrajno manjšanje in klestenje naših pravic v javnem, torej eminentno političnem prostoru.

Javni prostor ustvarjamo vsi mi in je torej od vseh nas, zato se lahko vsi skupaj (in vsak zase) odločamo, kako bomo v njem nastopali. Namesto da bi moralizirali, lahko drug drugemu dajemo moč, se medsebojno krepimo in podpiramo v mnogoterosti različnih protestnih akcij.

Zato naslednjič ograja mora pasti! Na protestih so ograje povsod. Več kot polovica površine Trga republike je v času protestov zagrajena, pri vsakih naslednjih demonstracijah je trg vse manjši za demonstrante in vse večji za potrebe policije. S tem se omejuje prostor za demonstriranje in vidno povečuje nevarnost za demonstrante. Demonstranti morajo stati na stopnicah, obkroženi z različnimi arhitekturnimi ovirami, se po nepotrebnem tlačiti na premajhnem prostoru. Edini večji trg v mestu z določenim simbolnim pomenom je okupiran s strani policije.

S tem je, pod krinko »zagotavljanja javnega reda in miru«, zagotovljena predvsem varnost policije, na račun varnosti protestnikov. S kakšno pravico se skupni prostor vztrajno zmanjšuje? Kako se s tem pripomore k ohranjanju javnega reda in miru? Kako policisti sploh skrbijo za varnost ljudi in »javni red in mir« znotraj ograje, torej znotraj prostora, v katerem so ljudje sami s seboj? Ali to nalogo morda opravljajo policisti v civilu? Kako pa jih prepoznamo? Koga pravzaprav varujejo v svoji anonimnosti?

Na naslednjih protestih bi bilo nujno ograjo na Trgu republike umakniti! Demonstranti nismo na ulicah, da bi se nas omejevalo in usmerjalo v za to odrejen, omejen prostor, kjer se lahko malo izživimo, preden gremo nazaj v svoje pričakovane družbene vloge. Za zaščito lupine parlamenta ni potrebno zapreti vseh okoliških ulic in večine edinega trga, ki lahko sprejme večje število ljudi. Ulice in trgi so skupni prostor, ki mora biti dostopen komur koli in kadar koli. Še posebej v situaciji, ko si je politična elita na pravne in protipravne načine podredila skorajda vse mehanizme svobodnega izražanja mnenja ljudi.

Ko nepravičnost postane pravilo, upor postane dolžnost. In dolžnost vseh nas na naslednjih demonstracijah je, da prebijemo policijsko ograjo, ki nam omejuje prosto gibanje in izražanje ogorčenja, jeze in nezadovoljstva z lastnimi telesi! Ulice so naše!