ŽIVA SILA: Razprodaja človeka

---------------------------------------------

PLJUVAM NA ZASTAVE

Pljuvam na slovensko zastavo, ker je prežeta s krvjo mojih sester in bratov v preteklosti in sedanjosti, vseh tistih umorjenih, mučenih, zaprtih, izstradanih in izkoriščanih v imenu slovenske države.

Pljuvam na zastavo, ker mi ob njenem ogabnem nacionalizmu gre na bruhanje. Ob nacionalizmu, ki zagovarja vrednote reda in dela, ki preganja imigrante, drugačne, upornike. Ki bi rad «urežimil» vse: bogate, revne, lastnike in delavce, birokrate in brezposelne v isto nacionalno identiteto, vse združene proti «onim drugim», vsi združeni za moč nacije in zaščito njenih vrednot. Kot rasizem je tudi nacionalizem anti virus socialne borbe za neodvisnosti in uničenje oblasti.

Pljuvam na zastavo, ker je ena od. Pljuvam nanjo, ker sovražim politike vseh barv, vse šefe, vse industrijalce, vse oblastnike. Ker sta med njimi in mano lahko le borba in odpor z njihove strani zato, ker bi se radi obdržali na oblasti, z moje, ker bi rad uničil njihovo prevlado in se osvobodil.

Pljuvam na vse nacionalne zastave, ker je povsod, kjer vihrajo, doma zatiranje. Zastava vihra na zaporih, vojašnicah, mejah. Vse institucije, ki me dušijo in mi kradejo svobodo, nosijo zastavo. In kot v Tuniziji, Egiptu, Libiji: med upori je zastava vedno znak, da se obeta nov režim, nova vlada, novo izkoriščanje.

Pljuvam pa tudi na tiste, ki zastave nosijo in jim sledijo, ki korakajo v ritmu nacionalne himne, ki se v imenu nacije vojskujejo. Pljuvam na vojake, ubogljive in zaslepljene, ki ščitijo interese oblasti.

Čisto vseeno mi je, če je vlada slovenska, palestinska, turška, evropska, afriška ali svetovna. Pljuvam na zastave, ker pljuvam na vsako oblsat in vse avtoritete.

Pljuvam na zastave, ker je moj krik življenja krik revolte, je anarhija, je svoboda, ki ne pozna zakonov in meja.

---------------------------------------------

POGOVOR: O zadnji antifašistični mobilizaciji na Dunaju proti skrajni desnici, zakrinkani v "novem" gibanju Generacija Identitete.

---------------------------------------------

RECENZIJA: Vesna Lemaić - Kokoška in ptiči

Politiki in ekonomi so si ga metali na pornič o prostem trgu in vitki državi. Bolj ko je država zategovala pas nad javnimi financami, bolj se je prostemu trgu prekrvavil kurac z državnimi koncesijami. Javne uslužbence so prikazovali kot celulit mlade osamosvojene ženske. Najprej je morala shujšati, da bi bila primerna za posnetke od blizu. (str. 42)

Kokoška in ptiči ni le zgodba o gibanju 15o, ki je oktobra 2011 po vročih sredozemskih pomladih v maniri occupy gibanj zasedlo ploščad izpred ljubljanske Borze. Je kompleksna in mnogoplastna celota, ki s pomočjo glavnega lika prepleta intimno s političnim v imenu iskanja mesta ter glasu v vihravih časih, ko so družbeni izzivi večinoma potisnjeni med domače štiri stene. Sedanjost je prežeta s preteklostjo. Zgodovinski spomin kontekstualizira ravnanje in premisleke glavne junakinje. Aktivizem ni sam sebi namen, je refleksija realnih izkušenj brutalnega vsakdana.

Zgodbo doživljamo skozi oči Kokoške, ki akterje gibanja 15o in prebivalce kampa Bojza poimenuje z različnimi ptičjimi vrstami. Metaforični nabor ptičjega sveta nudi ogromno razsežnosti, ki so skozi Kokoškino zgodbo jezikovno zelo dobro izkoriščene. To se začne že takoj pri Kokoški, saj gre za ptico posebne sorte – sicer ima krila, vendar ta niso ravno letenju primerna. In tako skozi Kokoškino zgodbo postopoma spoznavamo njene karakteristike, za katere sama pogosto meni, da so hibe. Šibke pesti, kremžljave prsi in platfust. Še posebej pa Kokoško že od malega muči ta zadeva z gnezdi in pripadnostjo. Ali pa gre za pripadanje? Semantično razliko med tema dvema konceptoma Kokoška spoznava postopoma in skozi dva na videz nezdružljiva svetova, tisti ptičji pred Bojzo in tisti doma z ljubljeno Prepelico. Balansiranje med političnim in intimni se razreši, ko spoznamo, da ravno v intimnem leži najmočnejši politični naboj, s katerim lahko svoje želje in potrebe politično mobiliziramo.

Eno izmed osrednjih mest v zgodbi zavzema tudi Kokoškina baka. Starka z nabrušenim jezikom, za katero lahko slutimo, da ima kot nekdanja skvojevka, ki je po šibeniških ulicah pod krilom tihotapila bombe, za sabo razburkano življenje, za Kokoško predstavlja nepribljižljiv ideal. Kokoškino udejstvovanje na različnih shodih in akcijah, se pogosto prepleta z bakino zgodbo, znajdemo se na stičišču preteklega in sedanjega, ki pa pogosto pušča priokus zgodovinske dolžnosti – biti vredna dosežkov preteklih bojev, jih ohranjati in nadgrajevati.

Številni lirični vložki skozi zgodbo so momenti, ki razkrijejo strast, ki jo Kokoška nosi s seboj že od otroštva. Kokoškino iskrivost in predanost, pa tudi reflektiranost pogosto začutimo ravno skozi verze z rimami kot v otroških pesmih in izštevankah s preprostimi, a zato nič manj lucidnimi verzi, ki komentirajo nekatere dele zgodbe. Presežna vrednost romana, ki ni zgolj dokumentacija gibanja 15o, se začuti tudi v razgibanem jeziku, ki se mestoma poslužuje žmohtnega seksualnega besedišča, spet drugič pa iznajdljivega načina opisovanja dogajanja (kot npr. akcije okoli deložacije v Litiji, ki jo zaradi Kokoškine menstruacije doživljamo po straniščnih etapah). Zgodba ravno s svojim nevsiljivim in nepretencioznim načinom podajanja uspe orisati vse globine in razsežnosti življenja glavnega lika, ki ni zgolj nebogljeno pišče s švohcanimi pestmi, ampak močna in predana politična žival, ki se je kljub negotovosti odločila boriti za svoje mesto v družbi.

Za konec pa ne moremo mimo avtobiografskih razsežnosti romana. Tako Kokoško kot ostale ptiče lahko povežemo z dejanskim dogajanjem pred Bojzo, hkrati pa se zgodba sama z opombami na izjave gibanja in različnih iniciativ, ki so izšle iz njega, referira na realno dogajanje v času in prostoru. Ravno zato romanu tudi umanjka dejanski zaključek, ki ga sicer delno zapolni končno pismo baki. Mogoče pa se s ptiči zopet srečamo, tokrat ne zakampirane na Bavarcu, ampak pred parlamentom.

Termiti ptičje prigode kot lahkotno branje, ki pa bo pustilo pečat, zelo priporočamo!