Slovenija: bogatim denar – revnim represija

Slovenske oblasti se v času pandemije v globalnem merilu odlikujejo po tem, da jim ni mar niti za zdravje ljudi, niti za pravno državo in človekove pravice. Medtem ko številke okuženih, obolelih, resno bolanih, umrlih in socialno ogroženih letijo v nebo, vlada kupuje bajne količine orožja, nenehno viša stopnjo represije nad tistimi, ki javno izražajo njej nevšečna stališča, stopnjuje manevre za prevzem kontrole nad javnimi mediji, zraven pa ukinja davek na luksuzna vozila in vpeljuje temeljni dohodek v višini 700 evrov na mesec za uslužbence verskih organizacij. Slednji naj bi veljal za stalno, saj ne bi bil vezan na obdobje epidemije. Očitno se vlada ravna po načelu: če je že virus, zakaj ga ne bi izkoristili za dodatna darila bogatim, nadaljne siromašenje najbolj ranljivih in vzpostavitev diktature?

Francija: odločna zavrnitev zakona o 'globalni varnosti'

Tudi v Franciji oblasti, tam odete v suknje ekstremnega centra, dvigajo kazni za povsem običajno obnašanje ljudi v javnem prostoru v stratosfero. Po novem predlogu zakona o globalni varnosti, naj bi oseba, ki foto- ali video- dokumentira delovanje policije tako, da je policista ali policistko možno identificirati, tvegala denarno kazen v višini do 45 tisoč evrov in zaporno kazen do enega leta. Naj gre za Francijo ali Veliko Britanijo, Grčijo ali Slovenijo, svet se je več kot očitno znašel v primežu avtoritarnega virusa. Elite vsepovsod zdravstveno krizo izkoriščajo kot priročno masko za realizacijo svojih totalitarnih mokrih sanj in spreminjanje družbe v izključno kapitalu prijazno delovno taborišče.

Toda vsaj Francija se zaenkrat še ni odpovedala svoji uporniški strasti. Zavedajoč se, da to sredi pandemije nevarnega virusa ni najbolj enostavno, so ljudje sprejeli zdravstveni riziko nase in policiji ter državi odločno rekli: ne nas jebat - ne bomo se varovali pred virusom samo zato, da nas lahko potem potamanite kot minke za kapitalistične profite! Spopadi s policijo, uničevanje varnostnih kamer, ognji, barikade in uspešna obramba ljudi pred brutalno policijo z vsem orožjem, ki ga denar lahko kupi, so bili le nekateri izrazi ljudske moči širom Francije, ki so oblast prisilili, da vsaj začasno umakne svoj kaznovalni predlog.

Nemčija: ponovno avtoceste namesto gozda

V zadnjih tednih je nemška država z brutalnim nasiljem omogočila uničenje še enega kosa gozda. Tokrat je potrebno narediti prostor za novo avtocesto, ki jih, kakor je splošno znano, v Nemčiji kritično primanjkuje. Gozd Dannenrod leži severno od Frankfurta, od septembra dalje pa se stopnjujejo zaščitne aktivnosti aktivistov in aktivistk. Ti so vzpostavili protestni tabor, v samem gozdu pa zgradili večje število objektov, ki omogočajo zaščito dreves pred uničenjem.

Množična mobilizacija zaenkrat ni uspela zaustaviti nasilja policije. Slednja je tako v zadnjih tednih z večkratnimi napadi uspela uničiti kar nekaj protestne infrastrukture, nenehno pa narašča tudi število aretiranih in sodno preganjanih. Vseeno protestni tabor še vedno vztraja in z njim odpor zoper uničenju še enega kosa narave, solidarnostne akcije pa potekajo po celi Nemčiji.

-------------------------------------------------------

Policija, paralizatorji, streli in smrti

V tako imenovanem Zahodnem svetu in tako imenovanih demokracijah zahodnega tipa lahko že več let opazujemo porast populističnih, neoliberalno usmerjenih konzervativno-desnih politik. S svojimi politikami prihajajo v konflikt s čedalje večjim deležem populacije in brutalno polarizacijo družbe tudi spodbujajo. Že pred izbruhom koronske krize je do uporov proti oblastem redno prihajalo takorekoč povsod po svetu: Čile, Bolivija, Združene džave Amerike, Francija, Libanon, Iran, Hongkong je le nekaj primerov masovnih mobilizacij iz pred-koronskega obdobja.

V takšnih pogojih globalnega nezadovoljstva so se vsi veliki in mali avtokrati lahko le razveselili svetovne virusne epidemije. Ta jim je poleg tega, da se lahko na enostaven način odkrižajo odvečne populacije omogočila tudi normalizacijo izrednih ukrepov, ki z reševanjem virusne krize nimajo veliko skupnega. Elite, leve in desne, so strnile vrste, naprtile odgovornost in krivdo za nastalo situacijo malemu človeku, ukinile skoraj vse svoboščine, ter ljudi ali prisilile v delo v nevarnih okoliščinah ali jih prisilno zaprle v njihove domove, če jih seveda imajo.

Povsod ostajajo koronske izjeme. Še vedno lahko hodimo delati v proizvodne hale, problem so namreč zgolj neodgovorne kave med odmori. V centru mesta se lahko igramo potrošnika, vendar nam bi takoj, ko bi iz svoje nakupovalne vrečke potegnili transparent s političnim sporočilo grozila kazen za nedovoljeno zbiranje. Tudi meje se da še vedno prečkati, a moramo za to biti migrantski delavci ali pa lastniki jahte oziroma na pomembni poslovni poti do Bahamov. Večina ljudi se je znašla v situaciji, ko lahko hodijo zgolj na delo in domov, nato pa spat, medtem ko so mnogi institucionalizirani posamezniki v različnih varstveno-oskrbovalnih in zaporniških objektih tam bolj ali manj zaprti in izolirani že od marca dalje.

Z rigoroznimi ukrepi se vzporedno krepi tudi zatiranje ljudi – tako pravno-formalno kot na terenu. Ta trend sicer ni nič novega – naj na tem mestu le omenimo rezalno žico na meji, policijska pooblastila vojski in mestnim redarjem, širjenje pristojnosti na področju prikritega opazovanja in vlaganje v vojaško in nadzorovalno opremo. Je pa virusna kriza procese tako razrednega konflikta kot krepljenja vloge represivnih organov v družbi prignala do še do nedavno nepredstavljivih razsežnosti.

V Franciji so ravno minule dni tako poimenovani nasilni protestniki na ulici uspeli preprečiti uveljavitev zakona, ki bi prepovedoval snemanje policije. Le zakaj bi se javne osebe tako prizadevale za preprečevanje snemanje njihovih dobrodelnih dejanj? Policija si je s svojim pridnim izpolnjevanjem ukazov uperjenih proti ljudem odtegnila simpatije še tam, kjer jih je morda vsaj nekoliko uživala. Policija in ostali zatiralski organi ljudi že od marca sistematično ne maltretirajo in ubijajo le v tujini in na mejah, ampak svoj umazani posel opravljajo tudi na dvoriščih naših blokov, zaradi česar so ljudje upravičeno jezni.

Ekscesnemu popisovanju, nadlegovanju in denarnemu kaznovanju s katerim smo prebivalci nediskriminativno soočeni že devet mesecev se je pred kratkim priključila še uporaba vodnega topa in strelnega orožja z gumijastimi naboji zaradi nekaj sto razposajeno-jeznih protestnikov petega novembra. K temu je potrebno dodati še uporabo paralizatorja in strelnega orožja nad osebo, ki je sicer z nožem želela narediti samomor le nekaj dni kasneje, 11.11., v Velenju.

Tako nas novice o upiranju in nezaupanju v policijsko obravnavanje ne bi smele presenetiti in v nas morda celo spodbudijo empatijo – tudi z mladeničem, ki je prejšnji vikend po neuspešnem poskusu pobega proti Domžalam policaja ugriznil v roko, pa čeprav trdijo, da je nezakonito prehajal medobčinske meje, bil zunaj po deveti uri in morda bil pod vplivom mamil. Veliko bolj tragičen in popolnoma neizprašan dogodek pa se je isti dan zgodil na območju Zagorja, ko so policisti zakrivili smrt mladega motorista.

Kakor mnogi drugi te sobotne noči, sta bila prijatelja na motorju verjetno kje na obisku in sta se vračala domov, ko jih je želela ustaviti policija. Ker si v teh časih nihče ne želi imeti opravka z represivnimi organi, kakor tudi ne s kaznimi, ki lahko brez problema večkratno presežejo višino naših plač, si zlahka lahko mislimo, kaj ju je pripravilo do bega. Seveda dejstvo, da nista imela čelade, ni prispevalo k srečnejšemu koncu, a dejstvo, da sta bežala pred represivnimi ukrepi, ki so ju prignali do tveganih odločitev, ostaja.

To v zadnjih letih ni edini pri nas zabeleženi tragični primer smrti zaradi policijskega preganjanja, a te tragedije praviloma ostanejo lepo zamolčane, krivda pa naprtena posameznikom. Drugod, denimo v Franciji ravno tovrstni dogodki, ko policijska aroganca vodi v smrt mladih ljudi sprožijo širše nemire.

Napetost v družbi še zdaleč ne jenja, vedno več ljudi ne more več ostati zaprtih v svoja stanovanja in delovišča; čedalje več ljudi ne more prenašati poniževanja s strani oblasti, šefov in njihovih represivnih organov. Razkol med tem, kar bi lahko bili upravičeni ukrepi za zajezitev širjenja epidemije in med dejanskimi ukrepi oblasti, ki pretežno zgolj krepijo njeno avtoritarno naravo, se iz dneva v dan veča. Veča pa se tudi aktiven odpor ljudi in ko bo ta dosegel tudi množično solidarnost in skupnostno organizacijo, se bomo sposobni zoperstaviti tudi samovolji oblastnikom in njihovim psom čuvajem. Že sedaj smo se na ulicah mnogo naučili in z mnogimi spoznali, zato agitiramo za to, da se naše delovanje in delovanje vseh, ki čutijo odpor do zatiranja svobode, egalitarnosti in solidarnosti, nadaljuje in povezuje še naprej.

-------------------

Poročilo iz Grčije za novembrsko edicijo oddaje B(A)D News mreže mednarodnih anarhističnih in antiavtoritarnih radijev od tovarišev iz Radia Fragmata, Atene.

http://www.a-radio-network.org/

B(A)D News

---------------------------

Živa Sila

-------------------------

Umberto Tommasini: Kovač anarhist

Letos je pri založbi *cf v prevodu Eve Brajkovič izšla avtobiografija tržaškega anarhista Umberta Tommasinija. Delo je prvič izšlo leta 1984 pod naslovom »L'anarchico triestino«, do danes pa je bilo že večkrat prevedeno. V njem skozi pripoved o lastnem življenju zaživi sedemdeset let libertarnega odpora tržaškega delavskega razreda.

Trst delavcev in delavk ob začetku dvajsetega stoletja je bil mesto neznosnih in prenaseljenih delavskih četrti, v katerih so prevladovali revščina, podhranjenost, bolezni, alkoholizem, prostitucija, pogosti so bili samomori. Te razmere so leta 1915 pripeljale do prve splošne stavke v mestu. Na mladega Umberta je ta naredila močan vtis in kmalu se je pod očetovim vplivom znašel v vrstah reformističnih socialistov. V tistem času so tržaški anarhisti sicer že izdajali časopis Germinal, vendar Umberto z njimi ni imel nobenega stika. Stvari so se spremenile z izbruhom 1. svetovne vojne, ki je bila tudi zanj boleča in protislovna izkušnja.

Po končani vojni je Umberto pod vplivom starejšega brata izstopil iz Socialistične stranke in se pridružil libertarnim anarhistom, ki so se aktivno upirali naraščajočem fašizmu. Njegovo približevanje anarhizmu je izhajalo iz upornega duha, ki ni trpel avtoritete. Zato mu nikoli ni bila blizu Komunistična partija, ki je bila sicer revolucionarna, a preveč strukturirana in hierarhična.

Tako sedaj, kakor pred stotimi leti velja, da kadar se kapitalizem začuti ogroženega, pokaže svoj pravi fašistični obraz. Tommasini v zgodbi o svojem življenju tako popisuje, kako so meščanski krogi iz želje po ohranitvi svojih privilegijev podprli fašizem, reformistični socialisti pa zahtevali spoštovanje zakonov ter od oblastnih struktur zahtevali, da naj jih one branijo pred napadi fašistov. Popisuje tudi, kako so se na drugi strani fašizmu dejavno upirali anarhisti in komunisti - kulturno, publicistično, pa tudi skozi direktne akcije. Po eni od teh so Tommasinija aretirali in obsodili, kar je bil začetek niza aretacij, zaporov, policijskega nadzora in konfinacije. Po eni od konfinacij se je že prekaljeni borec odločil, da po naporni poti preko Alp v Slovenijo in od tam čez Avstrijo in Švico emigrira v Francijo, kjer je do izbruha španske revolucije in državljanske vojne sodeloval v različnih antifašističnih skupinah.

Tommasinijevo sodelovanje v Španiji se bere kot napet akcijski triler, ki bi se zaradi rivalstva med anarhisti in provladnimi komunisti lahko zanj slabo končal, z navdušenjem pa govori o borbenem zanosu številnih prostovoljcev, mednarodnih brigadah, delavskem gibanju in anarhosindikalističnem povezovanju, pa tudi o razočaranju nad totalitarnimi prijemi Komunistične partije. Iz Španije se je vrnil v Francijo, da bi organiziral pomoč za tovariše, ki so ostali na bojišču. Kmalu ga je aretirala francoska policija in internirala v taborišče ob vznožju Pirenejev. Ko je ob začetku 2. svetovne vojne Francija kapitulirala, je bil izročen italijanski policiji, ki ga je internirala na nek otok. Tam je ostal do padca Mussolinijevega fašističnega režima, nakar je ponovno interniran v nekem drugem taborišču, po kapitulaciji Italije pa se je po ovinkih končno vrnil domov v Trst.

Po vojni se je Tommasini pridružil danes še vedno delujoči anarhistični skupini Germinal, ki je tedaj na novo nastala okoli prej omenjenega istoimenskega časopisa in postal njegov urednik. Njegovo vsakodnevno druženje z mladimi tržaškimi anarhisti je ponovno budno spremljala policija. Do oblasti ni bil nikoli spravljiv, še manj ubogljiv. Le nekaj mesecev pred smrtjo so ga na sodišču v Milanu kot odgovornega urednika časopisa Umanita Nova obsodili na visoko denarno kazen. Umberto Tommasini je umrl leta 1980.