V tem delu oddaje bomo poklicali na sindikat Zasuk, ki združuje delavce na različnih področjih kulturno ustvarjalnega sektorja. 

Skupaj z Pobudo proti militarizmu so 23.6. objavili javni poziv za prenehanje zelenega in kulturnega pranja vojne. Gre za konkreten poziv k akciji za izločitev vojnega dobičkarja in umetnika Marka Peljhana iz programa Evropske prestolnice kulture, ki se trenutno dogaja v Gorici in Novi Gorici.

O tem, kaj vse je narobe s tem, da evropska prestolnica kulture daje v imenu umetnosti daje prostor za vojnega dobičkarja se bomo pogovarjali s tovarišem iz sindikata Zasuk.

Protest proti militarizaciji in članstvu Slovenije v zvezi NATO pod sloganom "ljudska fronta vojni kontra" je v torek na ulice Ljubljane privabil lepo število ljudi. Nazorno je potrdil, da težnja po oboroževanju še zdaleč ni tako zakoreninjena v družbi, kakor kaže aktualna orožarska obsesija vlade. Protest je bil raznolik, kakor je bil raznolik nabor organizacij, ki so v njegovi pripravi odigrale večjo vlogo: Društvo Iskra, Ekosocialistična iniciativa Klas, dijaška skupnost Strehca, iniciativa Stanovanjski blok, Skupščina zasedbe (FDV), Lista demokratičnega študentstva, Ambasada Rog in Antiavtoritarna platorma. Vsaka s svojim pristopom in svojim specifičnim fokusom, a s skupno zavezo po gradnji širokega družbenega zavračanja paradigme vojne.

Kakor je v svoji izjavi poudarila Antiavtoritarna platforma, so oblasti s t.i. golobom miru na čelu že sprejele odločitev, da tudi Slovenijo popeljejo v vojno in to na strani držav, ki aktivno izvajajo genocid v Palestini. V ta namen naj bi čez deset let za orožje namenili kar petkrat večji delež BDP kot pred desetimi leti.

Ne glede na grozeče napovedi, velja spomniti, da oblast sicer res kalkulira in obljublja po svoje, a to ne zagotavlja pristanka ljudi. Toda ne glede na to, do katere mere bo oblasti uspelo slovensko vojsko izpostaviti nepozabni izkušnji bojevanja, je že jasno, da bo cena aktualnega oboroževalnega naskoka, pri katerem prebivalci in prebivalke nimamo nikakršne besede, katastrofalna. Petkratno povečanje deleža BDP za vojsko namreč ni mogoče brez radikalnega odzvema sredstev že sicer shiranim sistemom izobraževanja, socialnega varstva, zdravstva. Ne glede na to, ali bodo vojaški navdušenci dobili svojo vročo vojno, bo opustošenje v družbi otipljivo in se bo merilo v deset tisočih uničenih ali močno prizadetih življenj zaradi radikalnega poslabšanja življenjskih pogojev. Geslo kapitalizem ubija v vojni in v 'miru' bo enkrat več doživelo svojo brutalno potrditev tudi pri nas. V primeru sedaj še zdaleč ne več nezamisljivega neposrednega sodelovanja slovenske vojske v vojaških spopadih pa bo ta potrditev še toliko bolj krvava.

Ne glede na temne oblake aktuanega zgodovinskega trenutka pa je potrebno vztrajati pri tem, da je tudi to norijo ne samo možno, temveč tudi nujno ustaviti. V ta namen potrebujemo oblike političnega delovanje, ki morda presegajo vse, kar smo vsaj v antiavtoritarnem delu družbe navajeni do sedaj. Naš cilj mora biti zgraditi široko in v družbi ukoreninjeno aktivno zavračanje vojne in oboroževanja. Vsak od nas lahko prispeva svoj kamenček v mozaik odpora. Protesti na ulici ne bodo dovolj. Analize globalnega sistema militarizma in njegovih lokalnih izrazov ne bodo dovolj. Peticije ne bodo dovolj. Izobraževalni dogodki na temo vojnega hujskaštva ne bodo dovolj. Komunikacijske akcije uperjene proti tem ali onem promocijskem dogodku slovenske vojske ne bodo dovolj. Plakati mestnih ulicah ne bodo dovolj.

Nič od tega ne bo dovolj, toda vse to skupaj lahko v primeru kontinuiranega vztrajanja služi kot vzvod, preko katerega najrazličnejši deli družbe lahko najdejo svojo moč in oblasti dajo jasno vedeti, da si kot družba vojne ne bomo pustili vsiliti. Tako primera gibanja proti vstopu Slovenije v zvezo NATO izpred dveh desetletij kot dolgotrajni napori proti okupaciji, apartheidu in sedaj tudi genocidu v Palestini, kažeta, da je ta cilj dosegljiv.

Tako kot oblast razmišlja že danes o tem, kako bo v obdobju naslednjih 10 let zapravila na milijarde evrov za orožje, moramo tudi mi razmišljati, kako bomo v tem istem obdobju naredili vse, kar je v naših močeh, da se ji postavimo po robu. Prav zares ni druge možnosti. Torkov protest je bila pozitivna demonstracija tega, kako bi to lahko delovalo v praksi. Politično delovanje, ki je ukoreninjeno v avtentičnih potrebah in senzibilnostih ljudi, ki ne išče poenotenja pod eno platformo, programom ali sloganom, ki stavi na iskanje resonanc med raznolikimi političnimi tokovi ter na gradnjo odnosov zaupanja, spoštovanja in sodelovanja, lahko naredi veliko, tudi močno pristriže peruti v golobe miru preoblečenim orožarskim jastrebom. Ne gre namreč za to, da bi znotraj posameznih otočkov kritične misli imeli 'prav', gre za to, da naše ideje spremenimo v realno družbeno silo.

"Nismo nemočne figure na šahovnicah močnih, kot nas na vsakem koraku prepričujejo uradni govorci oblasti.Sredi viharja je potrebno najti mir. V času vojne je edini sprejemljiv mir možen znotraj gibanja, ki ukinja pogoje vojne."