Rogoviljenje se nadaljuje

Novica z radia Flora iz Valparaisa o »zakonu proti prevzemu« ali »zakonu o uzurpaciji« čilenske države, ki kriminalizira ozemeljske zahteve Mapučev.

***

Pogovor s tovarišico iz Avtonomne tovarne Rog o njenem in kolektivnem delu v cirkusarni naokRog.

***

Zgodovinski opomnik: 30 let od zapatistične vstaje

Z začetkom letošnjega koledarskega leta obeležujemo trideseto obletnico zapatistične vstaje, ki je po silovitem poku 1. januarja 1994 prerasla v eno najbolj znanih revolucionarnih gibanj na svetu.

Zapatistično gibanje je nadaljevanje več kot petstoletnih staroselskih bojev proti kolonializmu, najsi ta prihaja izpod španskega osvajalskega žezla ali v obliki modernega imperializma in neoliberalizma. Simbolni, a nikakor ne zanemarljivi povod, ki je zapatistično narodnoosvobodilno vojsko EZLN pripeljal iz zavetja Lakandonskega pragozda pred oči mednarodne javnosti, je sprejetje severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma med t. i. Združenimi državami Amerike, Kanado in Mehiko – NAFTA, ki je v veljavo stopil prav 1. januarja 1994. Sporazum je za Zapatistke in Zapatiste predstavljal smrtno obsodbo staroselskim skupnostim na celotnem ozemlju pod mehiško oblastjo, saj je predvideval tudi izbris 27. člena mehiške ustave, ki varuje staroselske kmete pred izgubo zemlje. Vse zato, da bi multinacionalkam omogočili lažje investicije in privatiziranje zemlje za nadaljnje izkoriščanje.

Na 1. januar 1994 je okoli 1000 Zapatistk in Zapatistov vkorakalo v sedem mest na vzhodu Chiapasa, med drugim tudi v nekdanjo prestolnico te zvezne države San Cristóbal de las Casas, kjer so v znak protesta uničili zemljiške zapise ter osvobodili 230 zapornikov – večinoma staroselcev, med katerimi jih je mnogo pristalo v zaporu ravno zaradi zemljiških sporov.

Z zavzetjem San Cristóbala ter drugih mest so napovedali vojno mehiški državi, ta pa je na to po pričakovanju odgovorila z bliskovitim odzivom svojih oboroženih sil. V mestih Ocosingo in Altamirano je več sto upornic in upornikov že ob zavzetju naletelo na policijske enote, čemur so sledili krvavi spopadi, ki pa se jim je kmalu pridružila tudi mehiška vojska in skušala brutalno zatreti vstajo. Spopadi so trajali 12 dni in se nadaljevali tudi po tem, ko so vse zapatistične skupine že zapustile okupirana mesta ter se zatekle v zavetje Lakandonskega pragozda. Mehiška vojska je v napadu na gverilsko vojsko uporabila tudi bombe ter s prečesavanjem območja in ustrahovanjem prebivalstva skušala preprečiti vsakršno oskrbo in podporo EZLN. V vojni, ki je trajala do premirja, razglašenega s strani mehiške države 12. januarja, je bilo ubitih okoli 300 ljudi, večinoma pripadnic in pripadnikov EZLN ter civilistk in civilistov.

Premirju so 20. februarja istega leta sledila pogajanja med mehiškimi oblastmi ter zapatističnim gibanjem, ki so se zaključila 2. marca s 34 predlogi mehiške vlade. Te je zapatistična skupnost po trimesečnih diskusijah zavrnila a ohranila dogovor o premirju in konec leta brez enega samega strela zavzela 38 mest v Chiapasu ter jih razglasila za avtonomne občine. Nepresenetljivo pa so mehiške oblasti premirje kmalu prekinile z le nekoliko bolj diskretno taktiko t.i. vojne nizke intenzivnosti nad civilisti znotraj staroselskih skupnosti. Kljub sporazumom iz San Andrésa, ki sta jih zapatistična skupnost ter mehiška vlada podpisali februarja 1996 in v katerih se Zapatistkam in Zapatistom priznava pravica do avtonomnega organiziranja ter notranjega upravljanja v svojih skupnostih, so staroselske skupnosti od samega začetka upornega organiziranja pa vse do danes pod bolj ali manj kontinuiranim napadom tako mehiške vojske kot številnih paramilitarnih skupin.

Avtonomne zapatistične uporne občine so v letu 2003 zrasle v caracoles – školjke, teritorialna področja z lastnimi upravno-kulturnimi središči in svojimi sveti dobre vlade. Na svojih avtonomnih območjih, ki jih uspešno držijo že skoraj 30 let, so zapatistične skupnosti uspele razviti revolucionarne sisteme organiziranja, delovanja in življenja, ki močno odzvanjajo tudi v mednarodnih skupnostih in o katerih smo ter bomo v Črni luknji zagotovo še govorili. Ob 30. obletnici pa lahko rečemo le še: la lucha sigue – boj se nadaljuje!

***

Najave:

* Infokafana: Palestinska benefit večerja in debata: KAKO PODPRETI GAZO; petek, 12. 1., ob 20:00 @ A-infoshop, AKC Metelkova mesto

Zadnjih 93 dni smo v poročilih in na družbenih medijih v živo spremljali genocid nad Palestinci. Po štirih protestih v Ljubljani, dveh v Mariboru ter številnih akcijah in intervencijah še vedno ostaja vprašanje: Kaj lahko storimo od tu, da podpremo boj ljudi, ki so obtičali sredi bombardiranj in usmrtitev na območju Gaze? 

Predstavili bomo nekaj updejtov z okupiranega ozemlja o boju za hrano in zatočišče ter o nemogočih razmerah pri begu čez zaprte meje.

Dogodek bomo začeli z benefit večerjo, zbrane donacije bodo poslane ljudem na jugu Gaze.

* V branje: Ambasada Rog je izdala novo številko glasila Tukaj smo, ki ga je danes ob desetih predstavila tudi na tiskovni konferenci. S protestnim branjem so opozorili na nevzdržen položaj prosilcev za azil, ki so v deportacijskih postopkih. Zahtevali so takojšnjo prekinitev dublinskih postopkov in možnost, da vsi, ki so prejeli zavrnitev, še enkrat podajo prošnjo za bivanje v sloveniji

Več informacij o kampanji lahko najdete na FB strani Ambasade Rog