Intervju FrequenzA o situaciji v Kolumbiji

***

Analiza družbene situacije in položaj študentstva

V zadnjem letu lahko opazujemo intenzivnejši družbeni zasuk k avtoritarnim politikam in h kapitalističnemu izkoriščanju. Pot do takšne situacije so sicer tlakovale že vse prejšnje vladajoče garniture, ki so postopoma pripirale vrata kapitalu, a do pred kratkim v vsaj navideznem „dialogu“ s civilno družbo. Vendar pa so elite čas gospodarskega krča in virusne paralizacije družbe izkoristile za uvajanje radikalnejših ukrepov - tudi za odstranjevanje vseh varovalnih mehanizmov javnega in skupnostnega dobrega, ki bi lahko kapitalistično ekspanzijo zavirali. Takšno ravnanje je seveda sprožilo relativno močan odpor v družbi, a je bil ta, tudi s pomočjo protikoronskih ukrepov, do določene mere zadušen.

Virusni ukrepi so dobro služili tudi novi nacionalistično-konzervativni vladni garnituri pri vzpostavljanju svoje elite in njene moči. Državne institucije doživljajo vladne čistke, javne ustanove se podreja preko prevzemov svetov zavodov, nevladne in kulturne organizacije so odrezane od financiranja, vsakršno avtonomno in samoorganizirano delovanje pa je pospremljeno z represijo in javnim linčem. V času prepovedi političnega delovanja in v pričakovanju nove gospodarske in socialne krize je zato še toliko bolj pomembno, da se progresivna gibanja povezujejo tudi na temeljih antiavtoritarnosti in antikapitalizma ter se na takšni osnovi skupaj zoperstavijo pohodu modernega totalitarizma.

Duh časa je vseprežemajoč, zato vpliva na delovanje celotnega izobraževalnega sistema - tudi na „avtonomno“ univerzo ter vsakega vpetega posameznika v njene procese. Bolonjska reforma, zaključena leta 2009, je dala dobre nastavke za prehod v neoliberalne modele izobraževanja. Od takrat naprej lahko spremljamo padanje kvalitete programov, čedalje večjo komercializacijo in servilnost fakultet gospodarstvu, večanje števila privatnih izobraževalnih zavodov financiranih z javnim denarjem, povečano selekcioniranja študentov in vzpostavljanje plačljivega izobraževanja. Na politični ravni pa se univerzi spretno krha avtonomijo in politično moč. Čedalje več osebja je zaposlenih in podrejenih preko izredno prekarnih oblik dela, relativno stabilna programska financiranja so se preoblikovala v projektno-razpisna, zaradi česar se je tudi moč odločanja prestavila z akademskih krogov na njeno administracijo in izvršne organe.

Takšen ustroj delovanja najbolj občutijo tisti pri dnu hierarhične lestvice. V zadnjih dveh desetletjih se je privatiziralo ali skomercializiralo skoraj vse skupnostne prostore namenjene študentom – zamenjali so jih podnajemniški bari ali nove učilnice oz. se jih je enostavno prodalo, pa naj si gre za prostore fakultet, študentskih domov ali nepremične študentskih organizacij. Stene fakultet so prekrite s plakati sponzorjev, predavalnice se oddajajo v komercialne namene, medtem ko je za nekomercialne, izven programske rabe potrebna celotna procedura. Povečuje se nadzor: vratarje na fakultetah ali študente v študentskih naseljih so zamenjali varnostniki, kamere in elektronske ključavnice postajajo standard, popisuje se obiske v študentskih domovih. Preverjanje prisotnosti na predavanjih in domače naloge pa vsiljujejo podrejanje ogromnega dela življenja študentov instituciji in njenemu poslanstvu - vzgoji rentabilnih posameznikov za trg dela.

Korona kriza je takšne vzorce delovanja le še utrdila. Vodstva fakultete so prikimavala vladnim ukrepom in varčevala na račun neuporabe njihovih stavb, redni profesorji so predavali iz udobja svojih foteljev, študentske organizacije pa so se ukvarjajo predvsem z vprašanjem kako, zaradi izpada prihodkov od plač študentov, opravičevati nefinanciranje programov namenjenih študentom, ne da bi pri tem okrnile svoje plače, ki sicer zavzemajo večinski strošek študentskih proračunov. V takšnih družbenih pogojih je zato pomen avtonomnega in samoorganiziranega delovanja postal še toliko bolj pomemben, saj so le tako zastopani tudi splošni družbeni interesi in ne le partikularni interesi različnih skupin, ki bolj kot splošnemu dobremu sledijo želji po večanju kapitala, politične moči ali lasnega ugodja.

V času, ko nam oblasti in družbene elite na agresiven način vsiljujejo svojo vizijo družbenega razvoja, v času, ko nam že eno leto preprečujejo politično delovanja in smo priča radikalnim spremembam družbene ureditve v smeri ukinjanja svoboščin ljudi in zaščite okolja, je tudi radikalen odgovor progresivnih sil v družbi nujen. Vprašanje javnega in skupnega dobrega zadeva tako univerzo kakor medije pa tudi ohranjanje narave in okolja. Vedno novi napadi na delavce, delavsko organiziranje in delavske pravice se tičejo tako študentov kakor tudi kulturnikov, starejših in vseh ostalih. Problematika stanovanj in kvalitete bivanja zajema tako študentske domove, kakor domove za ostarele, pa tudi gentrifikacijo Ljubljane in boje za avtonomne prostore.

Kapitalski interesi so močno nadvladali interese splošnega dobrega, pred nezadovoljstvom ljudi pa lahko elite zaščiti le avtoritarna oblast. Naš odgovor na ofenzivo kapitala in države bi zato moralo biti tudi povezovanje na osnovi antikapitalizma in antiavtoritarnosti. Za gradnjo takšnega močnega gibanja pa so potrebne raznotere skupine s svojimi nepodrejenimi mediji, prostori, financami, organizacijami in avtentično politično mislijo. To vedo tudi oblasti zaradi česar so med drugim izpostavljeni kritični posamezniki, mediji kot RTV, STA in Radio Študent, prostori kot Avtonomna tovarna Rog, Metelkova 6 in študentski domovi v zadnjem času napadeni – in le močna, nepartikularna, a raznotera fronta lahko procese družbenega opustošenja zaustavi. Za vzpostavitev takšnega delovanja, pa je potrebno veliko solidarnosti, vzajemne pomoči in razumevanja drug drugega, razlikam navkljub.

***

Pogovor s tovarišem o študentskem organiziranju in represiji