Sudan: ljudje proti vojaški diktaturi

Zadnji dan leta 2021 so v Sudanu med demonstracijami proti vojaški diktaturi oblasti ponovno streljale na ljudi in jih štiri ubila, mnogo pa ranila. Toda ljudje, ki so v zadnjih letih zavrnili številne manevre diktatorske oblasti, ne popuščajo.

Spomnimo: decembra 2018 so po vsej državi izbruhnili množični protesti proti oblasti pod vodstvom Omar Al Baširju, ki je Sudanu vladal približno tri desetletja. Le ta je nato aprila 2019 pobegnil, vendar se je upor proti vojaškemu svetu, ki je prevzel nadzor nad vlado nadaljeval. Nemiri, blokade, sedeči protesti in množična zasedba enega od glavnih trgov v središču glavnega mesta Khartoum niso pojenjali. Militantne sile seveda diktirane s strani vojaškega sveta so okrepile napade na protestnike in dosegle svoj vrhunec junija 2019, ko so brutalno izrinili sedeče demonstracije in z vsemi silami napadli okupacijo trga Al-Qyada. V vsem tem času je bilo ubitih vsaj 500 ljudi.

V odgovor na to je v sredini junija v večjem delu Sudana potekala splošna stavka. Kljub temu pa so nekateri predstavniki gibanja začeli pogajanja z režimom in sklenili sporazum o delitvi oblasti, po katerem naj bi novo upravo vodila začasna vlada sestavljena iz vojaških in civilnih predstavnikov. Ta sporazum je bil zaključen z vojaškim udarom 25. oktobra, ko so vojaške sile razpustile civilni del parlamenta in aretirale vse njegove člane.

Tovariši poročajo da se je ntiavtoritarnost kot ideja in praksav Sudanu pojavila med prvo demonstracijo 2018, ampak je bila zaradi slabe medijske pokritosti spregledana. Ne glede na polarizacijo, ki jo ljudje čutijo glede anarhističnega gibanja, jim je najbolj pomembno da so tudi z vsemi ostalimi prisotnimi v boju solidarni, in da skupaj spodkopavajo fašistični sistem in poskušajo ustvarit novega.

Ko so se 30. decembra odpravili na ulice do palače niso mogli priti. Ceste so bile blokirane z zabojniki, prav tako dovoz iz mest Omdurman in Bahri, potem pa se je vojska v Khartoumu znesla nad ljudmi z naboji in DShK4 - težkim mitraljezom iz sovjetskega obdobja, kar je povzročilo veliko število poškodovanih, pa tudi smrtnih žrtvev. Vojaške sile so napadale novinarje, vdrle v poslopja dveh televizijskih postaj in aretirale njihove zaposlene. Vdirali so tudi v bolnišnice, kjer so napadali zdravnike in jih aretirali z ranjenimi tovariši vred. Prav tako niso dovolili da bi iz krajev odnesli trupla padlih in jih pokopali. Na žalost tovariši nimajo tako naprednih telefonov da bi uspeli posneti grozodejstva, ki so se dogajala na ulici.

Sporočajo pa, da kljub ranjenim in padlim ne bodo obupali. Zaenkrat še nimamo informacij, kako tovarišem materialno pomagati, zato lahko spremljate CrimethInc, kjer bodo naknadno objavljene.

Ksenofobija pod krinko kovida na Fakulteti za humanistične študije

Skoraj dve leti trajajoča epidemija nudi številnim strukturam priročno zaslombo za nasilje, rasizem in druge oblike do ljudi sovražnega vedenja. Zgodb o policijskih, redarskih in varnostniških surovosti nad brezdomci, nakupovalkami, sprehajalci se je nabralo že toliko, da je marsikdo postal praktično imun na vedno nove zlorabe.

Če epidemija virusa vendarle prehaja v manj akutno nevarno fazo, pa zagon nekaterih samooklicanih borcev za javno zdravje ne jenja. V prvem tednu novega leta se je tako tudi Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem vpisala med tiste institucije, ki so si privoščile korenit poseg na področje najbolj osnovnih človekovih pravic. Uvedla je namreč očitno ksenofoben režim študija, saj je vpeljala razliko med t.i. tujimi in t.i. domačimi študenti.

V začetku januarja je tako pedagoško osebje FHŠ iz dekanata prejelo obvestilo, v katerem je ta napovedal, da bo prosil, navajamo, "tuje študente, ki se vračajo s počitnic v matičnih državah, da prihodnji teden preventivno ne hodijo na fakulteto." Sporočilo z napovedano vsebino so potem dan kasneje, 10. januarja, iz referata fakultete dobili tudi študentje in študentke.

S tem sporočilom so fakultetne oblasti napovedale ločevanje med študenti na osnovi percipirane 'matične države'. Eni so imeli pravico in možnost vstopa na fakulteto ter osebne udeležbe na predavanjih, drugim pa je bila ta možnost - pa čeprav vljudno - praktično odvzeta, saj je t.i. tujim študentom ostala zgolj možnost, da predavanjem sledijo po zoomu.

Novo smernico so fakultetne oblasti, kakšno presenečenje, navidez utemeljile na aktualni epidemiološki situaciji, v resnici pa počiva izključno na rasizmu. Podlaga za ukrep namreč niso bile razlike v oceni neke pristojne institucije s področja javnega zdravja o tveganju za okužbo z virusom ob zadrževanju v te ali oni geografsko zaokroženi regiji, temveč izključno 'matična država', ki naj bi jo t.i. tuji študentje obiskali med vikendom 8. in 9. januarja obiskali.

Zadeva nikakor ni nedolžna, saj kaže na normalizacijo rasističnega in ksenofobnega odnosa Fakultete za humanistične študije do svojih študentov in študentk. Kot tak se lepo sklada z drugimi posegi v pogoje življenja študentov in študentk v času epidemije. Spomnimo na izgon študentov in študentk iz študentskih domov v začetku epidemije, na dejstvo, da t.i. tuji študentje poleti niso imeli možnosti bivati v študentskih domovih, na absurdne omejitve vpisa , spet za t.i. tuje študente in na nezaslišano zahtevo, da morajo imeti študenti, toda samo t.i. tuji, na svojih računih več tisoč evrov, če želijo študirati v Sloveniji.

Ksenofobni režim je na FHŠv Kopru veljal malo več kot teden dni, nato pa je crknilo ogrevanje, zaradi česar je bil vpeljan študij na daljavo za vse. Zaenkrat še ni jasno ali bo FHŠ pri svojem ksenofobnem odnosu do študentov in študenttk vztrajal tudi ob začetku novega semestra.

Ljubljana: Leto kasneje

Prvo obletnico uničenja Avtonomne tovarne Rog, ki je minila prejšnji teden, je zaznamovalo dvoje: na eni strani je antifašistična in samoorganizirana Ljubljana, ki je nekdanjo avtonomno cono tudi prvotno ustvarila in vseh 15 let tudi gradila, izvedla relativno močno in predvsem izjemno politično nabito manifestacijo proti socialnemu čiščenju mesta. Na drugi strani se je Mestna občina Ljubljana še naprej sprenevedala glede ilegalnosti in nasilja svoje lanske akcije, hkrati pa menedžersko ekipo njej povsem podložnega novega Centra Rog muči pomanjkanje idej o tem, kaj v še preostali stavbi nekdaj živega avtonomnega prostora sploh početi. Ker floskule o kreativnih industrijah očitno niso več dovolj, jih sedaj mestni politiki rušenja lojalne nameščenke v vodstvu novega Centra Rog skušajo dopolniti z zgodbami nekdanjih ustvarjalk in ustvarjalcev avtonomne tovarne. Torej ravno z zgodbami tistih, ki so jih lani sredi zime in epidemije brez kakršnekoli pravne podlage in po navodilih njihovih šefov v Mestni občini Ljubljana na cesto vrgle združene sile policije in zasebnih varnostnih služb z neonacisti v svojih vrstah.

Leto kasneje je bila manifestacija odpora in vzdržljivosti v luči procesov uničevanja mesta in družbe vsemu navkljub številčna in dostojanstvena. Pod budnimi očesi, tudi elektronskimi, tolpe plavih nasilnežev, je nekaj-sto-glava množica pokazala, da se vezem solidarnosti in vzajemne pomoči, ki so jedro slehernih avtonomnih političnih in ssocialnih prostorov, marsikdo ne namerava odpovedati. To je še kako pomembno tudi zato, ker država še vedno vodi številne kazenske in prekrškovne postopke zoper ljudi, ki jih je lanskega januarja najprej napadla varnostniško-policijska roka koalicije Zoran Janković - Janez Janša. P

Vse kaže, da si od bližajočih se volilnih ritualov lahko obetamo zgolj utrjevanje uničujočih dosežkov lokalnih izvajalcev politike kapitalističnega grabeža. Tako na mestni kot na državni ravni praktično ne mine teden brez napada na ta ali oni del družbe ali brez tega, da ne bi ena oblastna roka umile druge. Prav zato se za vse, ki nam je bila Avtonomna tovarna Rog v ponos, kot ključna naloga kaže zavestno delo na ohranjanu prostorov in praks avtonomije, kjer ti še obstajajo.

----

Komentar od Elephant in the Room o nedavnih dogodkih v Kazahstanu

----

Zgodovinski opomnik: Angela Davis

26. januarja 1944 se je v Birminghamu v Alabami v ZDA rodila Angela Yvonne Davis. Avtorica, feministka, komunistka, velika borka za pravice ljudi, ki se je v nekem trenutku kot tretja ženska v zgodovini znašla na na FBIjevem seznamu 10 najbolj iskanih oseb. Nekaj časa je tudi tesno sodelovala s črnsko revolucionarno organizacijo Črnimi panterji.

Delala je na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu, dokler je ob koncu šestedesetih niso po navodilih tedanjega guvernerja Kalifornije Ronalda Reagana zaradi političnih stališč odpustili. Kmalu zatem je bila obtožena umora, ugrabitve in zarote, toda oblastem je ni uspelo spraviti za zapahe, saj je primer na sodišču padel. Oblasti so jo preganjale tudi zaradi domnevne povezave z poskusom nekega pobega iz zapora. Ko je bila spet enkrat aretirana, je direktorju FBI čestital kar takratni predsednik ZDA Richard Nixon in sicer za ‘ulov nevarne teroristke’. Kljub trudu, ki so ga oblastniki vložili v njeno inkriminacijo, je bila Davisova tudi v tem primeru na koncu oproščena vseh obtožb.

Angela Davis še danes deluje kot zagovornica feminizma, ki upošteva dejavnike kot so barva kože, družbeni razred, kapitalizem in pravice transseksualcev ter poudarja pomemben zgodovinski prispevek temnopoltih žensk. Takole pravi: ‘Ko govorimo o feminizmu v tej državi, se skoraj vedno pojavlja težnja, da se domneva da je bil ustvarjen iz strani belih žensk. Ženske kot so Ida B. Wells, Mary Church Terrel, Anna Julia Cooper, so odgovorne za feministični pristop, ki mu danes na splošno pravimo intersekcionalnost. Zagovarjati želim feministično perspektivo, ki razume, da institucij kot sta zapor in policija, ne moremo preprosto reformirati, saj so tako močno povezane z rasizmom in nasiljem, da moramo zapore ukiniti, če se želimo tega rešiti.’

-----

Novi Bad News #52!