Poročilo z manifestacije moči avtonomih antifašistov na Madžarskem:

mobilizacije proti t. i. Dnevu »ponosa« v Budimpešti, ko madžarski in mednarodni neo-fašisti obeležujejo eno izmed nesmiselnih in morilskih epizod druge svetovne vojne in poveličujejo tedanji madžarski kolaborantski režim Nyilasev. Naši madžarski tovariši opozarjajo na obujanje nacistične folklore in rehabilitacijo enega izmed najbolj temačnih obdobij novejše zgodovine, ki se mu zoperstavljajo z mednarodnim povezovanjem antifašističnih skupin, pri čemer že dobro sodelujejo z nemškimi in bolgarskimi tovariši.

Napovedujemo manifestacijo moči avtonomnih antifašistov v Bolgariji:

No Nazis on Our Streets 2020 – Sofia, 22. 2. 2020, 13.00, Banski Square

On the 22nd February 2020, the neo-nazi Lukovmarsh will happen in Sofia for the 17th time. The Bulgarian neo-nazis will walk the streets of Sofia with their European counterparts. The march will probably be silently patronized by the municipality of Sofia and the higher levels of power in the country. 

On the 22nd February 2020, the demonstration “No Nazis on Our Streets!” will also take place. After a Pan-European neo-nazi organization called Fortress Europe was established in Sofia in 2019, we think that it is time that society in the country has to wake up and stop its’ silent consent to its’ own fascization.

************************************************************************************

Protest proti »Dnevu ponosa« – predramljeno antifašistično gibanje v Budimpešti

Brez pretiravanja lahko trdimo, da je v soboto, 8. februarja, v Budimpešti potekalo največje antifašistično zborovanje v zgodovini tamkajšnjega antifašističnega gibanja. Ta vest je toliko bolj spodbudna in vznemirljiva, saj pod vplivom medijsko-spektakelske mašinerije o Madžarski razmišljamo v podobah Viktorja Orbana, rezilne žice, neonacistov, lovcev na migrante in najbolj črnih scenarijev novo-fašističnega gospostva.

Še bolj kot za tovariše po svetu in poznavalce političnih razmer na Madžarskem je protest sprožil upravičeno evforijo tamkajšnjega anti-avtoritarnega gibanja, ki se je – morda prvič – uspelo osvoboditi spon liberalnega, nevladniškega legalizma in pacifizma ter s tem postavilo precedenčni primer avtonomne samoorganizacije. Na samem protestu se je zbralo več kot 500 ljudi, bolj kot sama številčnost pa sta presenetila pogum in odločnost antifašistk in antifašistov, kar je nekdanjim in bodočim poražencem zgodovine dalo jasen znak: »če bo treba, vas bomo lastnoročno pometli iz ulic«.

Res je, da ulični protest proti najbolj odkritosrčnim neofašistom ne zadane v srčiko rasističnega režima trdnjave Evropa, katere prvi praporščak je ravno Orban s svojim novo-fašističnim gospostvom. Prav tako je res tudi, da protest neposredno ni naslovil sodobne oblasti neoliberalnega totalitarizma, ki lahko brez večjih težav deluje v okvirih parlamentarne demokracije. Kljub temu pa njegovi učinki presegajo prej omenjene zadržke, ki jih gojijo marsikateri levičarji.

Naprej ne gre zanemariti splošnega družbeno-političnega vzdušja na Madžarskem in tudi drugod, ki ga zaznamujejo strah, paranoja in nemoč. Temu navkljub je gibanje uspelo ustvariti trenutek občutenja moči, samozavesti in optimizma, ki lahko – tako srčno upamo – prebije jarem načrtne pasivizacije množic. Prav tako lahko protest smatramo kot korak k temu, da ideja antifašizma, kot tudi princip anti-avtoritarne samoorganizacije, pridobita na prepoznavnosti in legitimnosti tudi na Madžarskem, kljub temu, da ju vladajoči razred demonizira kot »madžarski duši« tuji in uvoženi ideološki karakteristiki.

Okrepljeno anti-avtoritarno gibanje lahko tako v kritičnih trenutkih množičnega nezadovoljstva, ki se tam sporadično manifestira v obliki protivladnih demonstracij, ponudi izhod iz slepih ulic nevladništva in strankarske politike. Kdo ve, morda se ravno v najbolj brezizhodnih in temačnih regijah, kjer so sile novega fašizma že zdavnaj razglasile lasten triumf, oblikujejo alternative liberalnemu zaklinjanju pravne države ali rasistični distopiji bele Evrope. Če uspe njim, zakaj pa ne bi tudi nam.

************************************************************************************

Zgodovinski opomnik – 100 let od masovne politične deportacije

V teh zimskih mesecih, ko smo v Sloveniji priča deportacijam številnih migrantov, obeležujemo tudi 100. obletnico ene največjih političnih deportacij 20. stoletja. Nekega januarskega dne leta 1920 je zloglasna in zastarela transportna ladja ameriške vojske po imenu Buford, v takratnem tisku označena tudi kot Rdeča barka, prispela na ozemlje današnje Finske. Na njej se je gnetlo 249 sestradanih in premraženih deportirancev in deportirank, med katerimi sta bila tudi Alexander Berkman in Emma Goldman. Omenjena pošiljka »kritične misli«, ki je iz New Yorka izplula 21. decembra 1919, je bila namenjena v takratno revolucionarno Rusijo.

Alexander Berkman se v svojih memoarjih tistega časa spominja solidarnosti deportirancev na ladji. Ker nekateri na sebi niso imeli toplih oblek, saj se je bilo veliko ljudi na ladjo primorano odpraviti zgolj v svojih delovnih oblekah, so organizirali komite, ki je pregledal vse imetje na ladji. Večina deportirancev namreč ni imela niti toliko časa, da bi lahko spakirala in vzela svoje kovčke. Veliko grmado nabranih oblačil – odeje, kape, čevlje, zimsko spodnje perilo – so nato razdelili med ljudi. Med tem je bilo veliko smeha in šal. »To je bil naš prvi poskus praktičnega libertarnega komunizma na ladji« je zapisal Berkman, »občutek socialne pravice se je manifestiral v trenutku«.

Tako imenovane Palmerjeve racije so med novembrom leta 1919 in januarjem leta 1920 povzročile aretacije več kot 3000 ljudi ter nasilen izgon več kot 500 – večinoma italijanskih in židovskih pomembnih političnih aktivistov, anarhistov in komunistov. Imele so odločilen učinek na nadaljnji razvoj predvsem delavskega gibanja v Združenih državah Amerike.

Ljudje so bili aretirani nenadoma, na ulicah, delovnih mestih in le tisti z malo več medijske podpore so uspeli doseči, da so si lahko spakirati vsaj za en kovček stvari. Tako so neizplačane plače deportiranih delavcev, bančni prihranki in osebne stvari ostale v lasti države.

Deportacije so sledile nekajletnemu zaostrovanju državne represije nad anarhističnimi revolucionarji, ki so že pred in med prvo svetovno vojno agitirali proti militaristični politiki. K stopnjevanju vsesplošnega maltretiranja tako imenovanih »rdečih« pa je doprinesel tudi uspeh revolucije v Rusiji. Anarhistom na roke ni šlo tudi imenovanje Edgarja Hooverja na mesto vodje FBI-ja, ki je svojo kariero začel z raziskovanjem radikalnih skupin in razkrivanjem njihovih članov, predvsem anarhistov. Na listi potencialnih deportirancev se je znašlo kar 60000 ljudi.

Čeprav je večina medijev odobravala represijo nad socialističnimi aktivisti, se je zaradi notranjih nestrinjanj v vodstvu ZDA čistka po treh mesecih prekinila. Večina izgnanih anarhistov se v ZDA nikoli več ni mogla vrniti, vzpostavljanje strahu pred »rdečimi« pa je tudi naprej ostala ena glavnih agend J. Edgarja Hooverja.