5 DRUŽBENI IZVOR KOMUNISTOV IN ZAHTEVNEJŠE KONCIPIRANJE AVANTGARDE PROLETARIATA (1/2)

V ostri polemiki s tistimi tovariši, ki so na začetku sedemdesetih let zabredli globoko v nacionalizem, je sociolog in psiholog Rudi Supek močno poudaril trditev, da komunizem ni niti razredna niti nacionalna, pač pa eksistenčna (bivanjska) opredelitev.

Takole je utemeljeval to tezo:

»Za človeka, ki sebe upa imenovati komunista, komunizem ne obstaja le kot razredna konfrontacija, kot spopad komunistov s kapitalisti, in ne izgine s prenehanjem razrednega boja, s porazom in z izginotjem kapitalizma, s spreminjanjem vseh ljudi v ’delovno ljudstvo’. Komunizem tudi ne obstaja zaradi nasprotnosti do nacionalizma kot ideologije buržoazije, zaradi boja proti Kijevim in Lon Nolovim najemnikom v službi imperializma, ter proti mnogim drugim in podobnim nacionalistom, pa tudi ne zato, da bi ponudil rdečo knjižico ’progresivnemu nacionalizmu’ (ki se še ni uspel definirati). Očitno je, da komunizem presega tako razredno kot tudi nacionalno opredelitev, da vsebuje neko razsežnost, katere ni mogoče reducirati niti na prvo niti na drugo, čeprav se najtesneje povezuje z razrednim bojem in nastaja v razredni družbi kot njena negacija. Toda ne gre za negacijo, kot mislijo nekateri, ki izgubi svoj pomen, ko preneha razredni boj, ko nastaja ’delovno ljudstvo’ ali pa preprosto nova zvrst ’nacionalne solidarnosti’ med vsemi družbenimi sloji. Komunizem vsebuje neko pozitivno, resnično humano, bivanjsko predelitev, ki se lahko uresniči le tedaj, ko vsa razredna in druga družbena nasprotja izginejo. In to velja tako za razredna kot za nacionalna nasprotja. Nekateri naši pridigarji ’nacionalkomunizma’ nas učijo tisto, kar je že Hegel zelo dobro opisal za meščansko družbo, t. j. Da ta teži k družbeni harmoniji v lastnem okviru ter k vojskovanju z drugimi narodi zunaj lastnih meja. Komunizem pa predstavlja napor, da bi to darvinistično potezo človeške družbe presegli, da bi se človeštvo z živalske in, točneje, infra-animalne ravni (ker se nobena živalska vrsta ne bojuje s pripadniki lastne vrste) dvignilo na zares človeško raven bivanja. To ni nova težnja v človeštvu, pač pa jo komunizem izraža na jasnejši in doslednejši način kot katerakoli filozofija ali ideologija. Tisto, kar predstavlja eksistenčno opredelitev v komunizmu, je težnja po uresničitvi avtentične človeške skupnosti, skupnosti enakopravnih, svobodnih ljudi. Načini, kako to uresničiti, poti, kako do tega priti, so predmet zgodovinskih političnih in socioloških proučevanj.«

Izjemno dobro povedano: za človeka, ki sebe upa imenovati komunista ... To je namreč prav tista beseda, tista opredelitev, ki jo kaže vedno znova premisliti, pretehtati – politično, moralno, zgodovinsko ... Kdo vse ni danes komunist ... Ta opredelitev mora biti inspiracija, da bi se človek kritično soočil sam s seboj in da bi odkril nove možnost za svoje družbeno bivanje, za svojo ustvarjalno, družbeno relevantno dejavnost.

V zvezi s tem bi kazalo opozoriti na neko preteklo zablodo. Pred desetimi leti, v časih pred zgodovinsko 21. sejo predsedstva ZKJ, je k vsakdanjemu političnemu govoričenju spadalo tudi obravnavanje zveze komunistov kot enea izmed centrov odločanja, kot enega izmed partnerjev (poleg vrhov SZDL, mladinske organizacije, sindikatov, skupščin, njihovih izvršnih svetov in še drugih »dejavnikov«). Na zunaj bi se površnemu opazovalcu zdelo vse v redu: demokratično dogovarjanje pač, v kontekstu drugih samoupravnih institucij in aktivnosti. Toda ne! Le malo globlji premislek kaže nekaj drugega: zveza komunistov ni in ne more biti eden izmed »enakovrednih dejavnikov« oziroma eden izmed partnerjev za pogajalsko mizo. Družbenozgodovinsko izvorno je zveza komunistov avantgarda proletariata, najbolj izkoriščanega, najbolj odtujenega razreda buržoazne družbe. Vsako sedanje koncipiranje avantgarde osvobodilnega humanega poslanstva delavskega razreda mora ta historično izvorni vidik neogibno upoštevati. Če komunistično gibanje v deželi, ki je v procesu socialistične revolucije, ni birokratsko degenerirano ali liberalistično razkrojeno in dezorientirano, mora biti glavni osveščujoči dejavnik diktature proletariata; v naših razmerah gre seeda za diktaturo proletariata v graditvi socialističnega samoupravnega sistema. To pa pomeni odločilno vlogo v procesu socialistične revolucije, z vso historično odgovornostjo pred lastnim delvaskim razredom in drugim delovnim ljudstvom. Komunisti nimajo nobenih formalnih predpravic, ne rabijo nobenih birokratskih oblastniških klešč in škarij, toda njihove družbeno zgodovinske idejne, osveščujoče, revolucionarno preustvarjalne vloge ni mogoče formalistično zravnati na raven vseh mogočih drugih »dejavnikov«. Sicer pa so komunisti tista snov, tista volja in misel, ki prežema tudi druge »dejavnike«, preprosto – v njih posamezni komunisti lahko progresivno, revolucionarno delujejo ... Teza o zvezi komunistov kot enem izmed dejavnikov je v bistvu okorna in metafizična, po svoji družbeni vsebini birokratska koncepcija, ki ne zmore dojeti družbene prakse dinamično, kot procesa prežemanja progresivnih in regresivnih tokov, kot razrednega boja, kot živega, dejanskega, protislovnega in konfliktnega pluralizma socialnih interesov in potreb, teženj in sil. In še nekaj: ta teza pomeni izgubljanje kvalitete celotne družbeno zgodovinske teže in pomena komunističnega gibanja, ki daleč presega svojo zgolj sedanjo pojavnost.

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.