17. IZOBRAŽEVANJE, VZGOJA, SAMOVZGOJA (2/2)

...

3. Ljudje naj bi imeli kar največ možnosti za učenje, dodatno usposabljanje, izpopolnjevanje ob delu. Dandanes je tega mnogo premalo in tudi osnovni družbeni poudarki so problematični. Vse preveč je »usposabljanja«, »šolanja« za različna »napredovanja teh družbenih grupacij, ki tvorijo nekakšno »srednjo plast« naše družbe, le malo pa je možnosti, a bi se delavec usposabljal za svoje boljše poklicno delo ali kmet za svoje kmečko delo. Komunisti morajo zastopati usmeritev, da naj se na proizvodnjo, na ustvarjalno delo veže kar največ smiselnega izobraževanja.

4. Vzgoja naj bi bila uravnovešena in zaokrožena zlasti tudi v tem pomenu: z ustrezno politehnično vzgojo bi usposabljali mladi rod za mnoge koristne ročne delovne spretnosti, kar je tudi podlaga za ostvaritev pozitivnega odnosa osebe do fizičnega dela; s polikulturno vzgojo bi mladim na široko odpirali vrata v svet materialne in duhovne kulture vsega človeštva, v svetove vrednot, ki jih je ustvaril človek tudi zunaj meja naše civilizacije (interkulturni dialog).

5. Vzgoja naj bi ujela »zlato sredino« med negativnima skrajnostma nesocializiranosti osebe in njene presocializiranosti. Presocializirati posameznika zelo lahko pomeni – likvidirati njegovo samostojnost, iniciativo, lastno pobudo, »zlomiti mu hrbtenico«. Socialistična samoupravna družba ne rabi trpno-prilagodljivih podanikov, ki brez lastne volje in brez lastnih premislekov čakajo le na ukaze, navodila in namige »od zgoraj«. Potrebuje samostojno misleče, čvrste osebnosti, ki stopajo po lastnih poteh ustvarjalnega dela, kritičnega mišljenja, človeških medsebojnih odnosov... Dejavnost človeka, ki je v pravi meri socializiran, je neodtujena, njen nosilec je svoboden v svoji ustvarjalnosti, kakršnakoli že je (s podmeno socialističnih samoupravnih odnosov seveda).

6. Kjerkoli poteka proces vzgoje otrok, mladine, starejših ljudi, članov ZK in drugih organizacij, delegatov ipd., naj bo poudarek tudi na samovzgoji. Ta pomeni resnično sovpadanje subjekta in objekta vzgoje. Mogoče je zasnovati tudi različne oblike, pri katerih se samovzgoja bolj ali manj opira na različne zunanje dejavnike.

7. Kar zadeva same komuniste, se proces njihovega idejno-političnega usposabljanja ne sme zaustavljati na ravni »poljudnih« političnih in ideoloških sporočil; iti mora naprej, dalje in globlje. ZK je bila v preteklosti marsikdaj sokriva, da je marksistično izobraževanje mladine, komunistov, delavcev stagniralo ali celo povsem zamrlo. V oblikah usposabljanja same ZK mora biti zlasti poudarjeno skupno odgovorno študijsko delo, skupno prebijanje k resnici, mnogo več zavzetih dialogov in mnogo manj predavateljskih monologov. Na idejno usposabljanje komunistov naj bi se v mnogo večji meri vezala tudi tovrstna snovanja drugih družbenopolitičnih dejavnikov.

Kakorkoli že, komunist naj bi se tudi kot posameznik vedno zavedal občutljivosti tega področja in njegovega odločilnega pomena za celoten utrip družbenega življenja. Vsak komunist, ki je za to kakorkoli ustrezno kvalificiran, naj bi se poglobil v težavne probleme te domene, in prispeval svoj delež k takšnim novim rešitvam, ki ne bi ogrožale že doseženega, pač pa bi vodile k nadaljnjim izboljšanjem in uspehom.

LITERATURA

V. Sruk, Frommova humanistična vizija, DE, str. 207–212

V. Sruk, Nazorska vprašanja, ZO, 1980, 118–131, 177–180

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.