30. KOMUNISTI IN KULT OSEBNOSTI (2/2)

Če je komunist marksist, je seveda daleč od tega, da bi zanikal pomen velikih zgodovinskih osebnosti. Še dandanes mislimo, da je v bistvu pravilna razlaga G. V. Plehanova. Proti zgodovinarju Thomasu Carlyleu, ki je sodil, da velike osebnosti delajo zgodovino, gradijo in podirajo svet, je Plehanov polemiziral s pozicij poudarjenega historičnega objektivizma: res je, da so osebnosti pomembne, toda nikoli niso odločilne za družbenozgodovinski razvoj. V vsej pisani zgodovini so velike osebnosti bolj ali manj determinirane s posebnimi zakoni in (seveda) realnimi okoliščinami razrednega boja. »Če nekateri subjektivisti, hoteč dokazati osebnosti kar najširšo vlogo v zgodovini, niso hoteli priznati zgodovinskega gibanja človeštva za zakonit proces, so bili nekateri izmed njihovih novejših nasprotnikov, hoteč kar najbolje začrtati zakonit značaj tega gibanja, po vsej verjetnosti pripravljeni pozabiti, da zgodovino delajo ljudje in da zato dejavnost osebnosti ne more biti brez pomena. Proglasili so osebnost za quantité négligeable (nevažno količino). Teoretično je taka skrajnost prav tako nedopustna kakor tista, na kateri so se znašli najbolj zagrizeni subjektivisti. Žrtvovati tezo antitezi je enako neutemeljeno kakor zaradi teze pozabiti antitezo. Pravilno stališče bomo našli šele tedaj, ko bomo znali v sintezi združiti momente resnice, ki jih vsebujeta.«

Plehanov je jedro te sinteze izrazil tako: »Osebne posebnosti vodilnih ljudi določajo individualno fiziognomijo zgodovinskih dogodkov in element naključnosti v pomenu, ki smo ga navedli, zmerom igra neko vlogo v toku teh dogodkov, katerega konec koncev določajo t. i. splošni vzroki, se pravi, dejansko jo določajo razvoj produktivnih sil in medsebojni odnosi ljudi v družbenoekonomskem procesu produkcije. Naključni pojavi in osebne posebnosti znamenitih ljudi so neprimerno vidnejši kakor globoko ležeči splošni vzroki.«

Kakorkoli že, komunisti ne potrebujejo in nočejo nobenih iluzij, kar zadeva družbeno življenje. Takšna iluzija (z realnimi družbenimi vzroki) je tudi kult osebnosti. Njegova realna moč, ki je rezultat alienacije, priča o moči ali nemoči komunistov in njihove organizacije. Kolikor močnejši je kult, toliko šibkejši so komunisti. Klena, iniciativna, idejno in organizacijsko močna organizacija komunistov oblikuje v sebi resnično sposobne kadre, ustvarjalne osebnosti. Zato ne rabi kulta, zato lahko realno ocenjuje, kritično tehta tudi osebnosti voditeljev. Jasno je, da komunist sprejema racionalno avtoriteto voditeljev – seveda resnično prvih med enakimi.

Kako komunist praktično vé, kje se začenja porajati kult osebnosti? Čisto preprosto: tam, kjer je moteno ali okrnjeno normalno komuniciranje, enakopraven pogovor, odkrito kritično pretresanje vseh problemov.

*

Nad svežimi grobovi in pogorišči Korduna in Banije, na bojiščih Kozare, Neretve in Sutjeske je ljudsko srce zapelo pesem »Druže Tito mi ti se kunemo ...« To seveda ni manifestacija iracionalnega kulta osebnosti. To je svojevrstno utelešenje misli velikega moža o nujnosti skupne bratske poti narodov in narodnosti, ki žive med Panonsko nižino in Jadranom, med Triglavom in Vardarjem; in ta pot mora biti do kraja samostojna – izvirna in svobodna.

LITERATURA:

G. V. Plehanov, K vprašanju o vlogi osebnosti v zgodovini; O materialističnem pojmovanju zgodovine, CZ, 1946, str. 45–64

B. Ziherl, Temelji marksistične obče sociologije, ZO, 1979, str. 94–103

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.