31. PRILAGAJANJE IN PRILAGODLJIVOST

V prvi vrsti je komunist normalen človek in zato velja zanj isto kot za druge normalne, poprečne posameznike, namreč, da se prilagaja različnim življenjskim in političnim okoliščinam, situacijam, osebam, nalogam. Novi časi, nove razmere zahtevajo pogosto nova reagiranja, nove ideje, nova obnašanja. Ljudje seveda ravnajo zelo različno.

Dva povsem nasprotna splošna modela ravnanja sta: 1) skrajni konservativiizem oziroma reakcionarnost; vse naj bi ostalo takšno, kot je (status quo); desničarji vseh vrst in usmeritev sovražijo vsakršno novost, vsakršno spremembo; 2) skrajna revolucionarnost oziroma progresivnost; levičarji vseh orientacij so naklonjeni spreminjanju, uveljavljanju novosti ... Med tema skrajnostma je seveda cela vrsta najrazličnejših vmesnih pozicij, implikacij ipd.

Pogosto smo v ZK oziroma (še prej) v partiji govorili o oportunizmu. Oportunist je tisti komunist, ki se nenačelno [popravek] sporazumeva na levo in desno, ki pragmatično sprejema ali opušča družbenopolitična in svetovnonazorska stališča ter prepričanja (tudi temeljna), pač glede na potrebe dnevne politike. Oportunizem je torej površno kompromisarstvo, politično in idejno opotekanje iz dneva v dan, blodenje brez trdne, dognane usmeritve. Oportunist deluje in misli po t. i. liniji najmanjšega odpora – popušča pred pritiski, uporablja demagogijo, opušča dejavnost v množicah in se zadovoljuje z navidezno aktivnostjo v ozkih forumih. Oportunistični politiki v delavskem in socialističnem gibanju ne zastopajo interesov delavskega razreda lastne dežele, pač pa se podrejajo bodisi buržoaznim bodisi birokratskim hegemonističnim centrom moči. Stalinistična dominacija, tako v mednarodnih kot v posameznih državnih okvirih, se je vedno izražala tudi z različnimi pojavnimi oblikami oportunizma (strah pred iracionalnimi avtoritetami, dogmatično oklepanje vedno istih akcijskih in mišljenjskih šablon ipd.)

Za politično življenje in dejavnost je zelo pomembno razlikovanje konformizma in nonkonformizma. Nonkonformist (neprilagodljivec, oseba, ki se nikakor ne more ali pa noče prilagoditi) je vedno pobudnik in nosilec takšnih ali drugačnih sprememb. Ravna po svoje, se ne ozira na navade, običaje, splošno sprejete obrazce, dogme, »pravila igre«. Seveda ni nujno, da je nonkonformist revolucionar in da je njegova dejavnost pozitivna. Nonkonformist je lahko tudi navaden destruktiven upornik, nihilist. Kar zadeva konformizem, ločimo dve njegovi zvrsti – aktivni (dejavni) in pasivni (trpni) konformizem. Trpnega konformista z moralnega stališča običajno negativno ocenjujemo; navsezadnje so politični oportunisti vedno tovrstni prilagodljivci. S trpno prilagodljivostjo se zelo pogosto povezujejo: neiniciativnost, odsotnost vsake ambicije, neinteligentnost, submisivnost (težnja podrejanja drugim), strahopetnost itn. Dejavni konformizem je povsem nekaj drugega. Človek se prilagaja okoliščinam, toda hkrati poskuša nanje tudi vplivati. V družbenopolitičnem življenju in aktivnosti bi pomenil aktivni konformizem posameznika predvsem to, da ima ta posluh za realnost – poskušal bo spremeniti predvsem tisto, kar je mogoče spremeniti, prilagodil pa se bo vsemu, čemur se je mogoče ali potrebno prilagoditi.

Politična aktivnost komunista naj bi bila predvsem v znamenju dejavnega prilagajanja. Potrebno je sprejemati in uveljavljati novo, biti odprt za neznano, neustaljeno, za izvirna spoznanja, ki jih prinaša človeška osveščena dejavnost, praksa v novih razmerah. Tudi komunistična morala suponira dejavno in ne trpno prilagajanje. Revolucionarna osebnost se dejavno sooča z družbo. Za spremembo sveta gre, ne pa za nedejavno bivanje v njem. Za preustvarjanje družbenih odnosov mora iti, ne pa za ovekovečenje nekih vedno istih, nespremenljivih razmerij, norm, vrednot.

Erich Fromm je v več svojih delih opozarjal na vrednost in pomen posameznikovega negativnega odgovora takrat, kadar vsi samo še pritrjujejo. Najhujše, kar se v družbi lahko primeri, je to, da usahne možnost dvoma, da pridejo iz navade kritična misel, beseda in dejanje, da ni več pravega zanimanja za to, kaj je res in kaj ni ... Samo še popolna sivina in dolgočasje načelnega prilagajanja. Popoln mir in brezkonfliktnost – kot na pokopališču. Konformistični mrtvi monologi, namesto živih, razgibanih, ustvarjalnih dialogov.

Komunist mora načenjati kritični pogovor o čemerkoli, kar je treba ponovno premisliti, prenoviti, preustvariti, preseči. Komunist se mora prilagajati dinamiki in razmeram, ne sme pa biti trpni prilagodljivec, ujetnik v ječi anahronističnih dogem in šablon.

LITERATURA

V. Sruk, Nazorska vprašanja, ZO 1980, str. 14–17, 31–31, 205–208

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.