Comet, 2004

Vsebino posnetkov iz leta 2004 najdete na predzadnjem izdanem in zaenkrat edinem koncertnem albumu legende nigerijskega afrobeata, zgodnjega sodelavca Fele Anikulapoja Kutija, enega najbolj cenjenih afriških bobnarjev nasploh, aktualnega sodelavca Damona Albarna – ki seveda, obratno, sodeluje tudi pri njegovih projektih – skratka: Tonyja Allena. Naslov albuma je preprost: »Live«.

Ob že tako redkih srečanjih s tem glasbenikom so seveda priložnosti za koncertni užitek še toliko redkejše. Vendar se, kot kažejo nekatera opažanja, situacija v zadnjih dveh letih izboljšuje. Iz svojega prostovoljnega desetletnega eksila v Franciji, ki je zakrivil precejšnjo neodmevnost, pa tudi vsebinsko kompromisnost njegovih že tako redkih diskografskih izdelkov ter raztreščenost njegove dejavnosti med lastne in projekte drugih, tudi povsem rockovskih ali pop izvajalcev, se je Allen vrnil na običajno produktivno pot med Lagosom in Londonom. Takšna popotovanja so – kot kaže zgodovina, ne nazadnje tudi na drugih relacijah, npr. med Kinshaso in Parizom - za ta tip ustvarjalcev praviloma tudi najbolj motivirajoča in zdi se, da bodo pomagala tudi Allenu. Prvi rezultat tega novega stanja je že zelo obetaven: letos zgodaj spomladi izdani album »Lagos No Shaking« za angleško založbo Honest Jon's, ki je naletel na izjemno dober odmev na mednarodnem prizorišču tako med kritiki kot med poslušalci in kupci, ter je bil kar nekaj mesece tja v poletje kar visoko uvrščen na tovrstnih glasbenih lestvicah. Gre seveda za založbo, za katero se ve, da za njo stoji spet že omenjeni Damon Albarn, sicer morda marsikomu bolj poznan kot »frontman« bendov, kot sta Blur ali pa Gorillaz, in za katerega se ve, da je prav letos spomladi štartal z novim intrigantnim projektom pod naslovom »The Good, the Bad and the Queen«, ki naj bi do januarja prihodnje leto izdal tudi album. In spet: tudi na tem albumu bosta Albarn in Allen sodelovala, saj je ta bobnar v zasedbi, ki naj bi posnela omenjeni album. Zaradi obeh omenjenih razlogov je upati, da bomo o Tonyju Allenu v bližnji prihodnosti spet več slišali in predvsem, da ga bomo tudi več slišali; morda tudi celo neposredno, na kakšnem koncertu.

Toliko o orientacijskih okoliščinah. Sicer pa so značilnosti albuma »Live« naslednje. Najprej je tu manjša mednarodna zasedba ne ravno zelo poznanih glasbenikov, ki so takrat v glavnem delovali v Franciji. Na trdni ritmični podlagi, ki jo plete kvartet kitare – Claude Dibongue, električnih klaviatur in sintetizatorja zvokov – Jean Phi Dary, električnega basa – Cesar Anot, in seveda bobnov, za katerimi sedi Tony Allen sam - ob tem pa še odpoje vse vokalne parte v svojih sedmih komadih - dobi zvok te zasedbe z uporabo trobente – igra jo Nicolas Giraud - zanimivo »fuzioniran«, a še vedno prepoznavno gost, z afrobeat obrazci prežet zvok. Posnetki so nastali med svetovno turnejo leta 2004 na koncertih v Commodore Ballroom v Vancouvru in na Montreal Jazz Festivalu v Kanadi, na festivalu Forum Social v Sao Paulu v Braziliji in na Montreux Jazz Festivalu v Švici; dovolj ilustrativen presek za informacijo o tem, na kako pomembnih prireditvah oziroma lokacijah na zelo različnih koncih sveta je Tony Allen tisto leto nastopal. Izdano novembra leta 2004 za francosko založbo Comet Records. Slišali bomo vseh sedem skladb s tega albuma. Med njimi so v glavnem tiste, precej znane, ki jih je posnel in objavil na zadnjih albumih tam od konca prejšnjega tisočletja, nekatere izmed njih pa najdemo celo v njegovem železnem repertoarju ter zato posnete v različnih obdobjih v različnih verzijah. »Asiko«, »Black Voices«, »Don't Fight«, »Yeshe«, »No Accomodation«, »Kindness« in »Eparapo« - to je zelo lep prerez skozi aktualni opus Tonyja Allena z dodatno dražljivostjo, ker je njihova izvedba koncertna.

* pripravil Zoran Pistotnik