Pol ure že gazim po snegu. In že pol ure ne morem ne slišat zadnje stvari, ki mi jo je rekel komandir.

“Peljete ga do brezna, tam se konstituira trojka in potem naj se mu zgodi, kar veli doktrina”.

Najslabše pri tem je, da revež ziher misli, da gremo na eno diverzantsko akcijo. Parkrat sem želel že zadevo zabremzat. Na stran sem potegnil vodjo odprave, člana sodišča iz komandnega sestave. A vse, kar sem dobil od visokega vzhodnjaka, je bilo: “Nea mi seri, to je sao Valenčič z diplomo iz pravne.”

Še par sto metrov do brezna. Razmišljam. Prvič v mlajših generacijah čutim to slo pravovernih komunistov po maščevanju, ki je pripeljala do tisočev zunajsodno pobitih in v jame zmetanih ljudi po drugi svetovni vojni. Neka zverinskost, ob kateri ti ne more biti prijetno. Kar naenkrat se ustavimo pred breznom. Odjekne.

“Bivši tovariš Andraž Teršek. Na podlagi Komunikeja številka ena, celice Komunistične partije Radia Študent, z dne 12.10.2018, ustanavljamo hitro ljudsko sodišče, pred katerega ste pozvani kot glavni obdolženec. Bremenimo vas pridobivanja buržoaznim oblastem in drugim sovražnikom sredstev za borbo proti delavski osvoboditvi.”

Model zmrzne. Tudi jaz. Naenkrat so trije pogledi na meni: “Tovariš Tožilec, ste pripravili obtožnico?”

Neke vrste muscle memory butne iz mene: “Andraž Teršek je liberalec. Že Mao je v četrtem tipu liberalizma našel tiste, ki so na svoje mnenje preveč ponosni. A to še ni vse. Ne le da je ponosen na svoje mnenje - še tuja krade in jih predstavlja kot svoje. In skoraj vedno besedo človek piše z veliko začetnico.” Potem se mi jezik ustavi. Kako lahko to počnem? Ta človek se je z nami boril v bitki za Rog. Pogumno je predaval in navdihoval mlade fante. Dobim pogled izpod čela od enega iz trojke.

“Problem, tovariš tožilec?”

Teršek je tiho, gleda v tla. Iščem njegov pogled, pa ga ni. Odločim se spregovoriti. Govorim o njegovem pogumu v bitki za Rog. O njegovih govorih. O tem, da je edini pravi naslednik misli Tončija Kuzmaniča. Vse je tiho. Nobenega odziva. Nobene afirmacije.

“Ste pomislili, tovariš tožilec, na vsebino njegovih junaštev,” me praktično zborovsko prekine trojka. “S sklicevanjem na pravno državo, ki ima v svojem jedru zaščito zasebne lastnine, je želel Teršek upravičiti obstoj Roga. Vedoč, da je pravo praksa in se bo vedno udejanilo odvisno od razmerja moči, je zavajal in s pravnimi akrobacijami dvigoval upe delovskim množicam. Enako se je primerilo, ko je za neustavno razglašal revščino. Naivnež idealistični. Lahko sploh rečeš kaj v svoj bran, obtoženi?”

Teršek se je odkašljal.

‘Khm khm.’

Svoje prsi je porinil naprej, ramena pa nazaj. Leta motoristične vožnje so se poznala na njegovih rokah. Usnjena jakna in lesen spiritualni obesek sta ga spremljala že od prvega dne boja. Začel je dramatično: “Kritičen sem, ko sem lahko, tudi glasno kritičen, ko moram biti. Po Platonu, Aristotlu, Kantu, Heglu, Dolarju in Žižku, Haidtu in Petersonu, Pinkerju in Sloterdijku, Arendtovi in Paglijevi, Pučniku in Bučarju, Zupančiču in Jambreku itd. Sprejemam odgovornost za javno izrekanje o strokovni pravilnosti in resnici, ne glede na osebno in poklicno ceno. Intenzivno in pogosto, pred leti še osamljeno, zagovarjam ustavno načelo socialne države in razpravno ustavno demokracijo, ki ima v središču človekove pravice in svoboščine. Pa politični pluralizem in odprtost duha. Pri svojem delovanju ne želim biti proizvod-stvar-nečlovek. Ne bom prosil, ne bom moledoval. Nikomur ne pripadam, za nikogar ne navijam, nisem od nikogar. Zastopam, odločno in predano, znanje, objektivnost in resnico. Če moram zato umreti – tudi prav. Sploh ni problema. Tudi to bo neustavno. Revščina se rešuje z ustavo, ne pa puško!"

“Vidite, prav ima,” mi je ušlo iz ust. Takrat me je zadelo. Nisem stal po naključju zraven Terška. Postal sem liberalec. Naslednjih nekaj sekund se je odvilo zelo na hitro. Blisk in padel je Teršek. Drugi metek bo zame. Da me spravi na pravo pot. Zadnja stvar, ki sem jo slišal, so bile besede poveljnika…