Ministrstvo za notranje zadeve je pripravilo predlog Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih (osnutek zakona iz prejšnjega tedna je dostopen tu), katerega določila so v nasprotju tako z Ustavo RS, kot z mednarodnimi pogodbami, katerih določilom je Slovenija zavezana - med drugim Ženevsko konvencijo. Zakon naj bi se sprejemal po nujnem postopku.

Po predlogu zakona bi imela vlada v primeru, "da bi v Republiki Sloveniji lahko ali da so že nastale razmere, ko bi bila ali sta zaradi spremenjenih razmer na področju migracij, resno ogrožena javni red ali notranja varnost Republike Slovenije" možnost predlagati Državnemu zboru, da razglasi t.i. spremenjeno stanje. Tekom trajanja takšnega "spremenjenega stanja" bi policisti na mejah zavrnili vstop vsem osebam brez potrebnih dovoljenj, tudi tistim, ki želijo zaprostiti za azil; tiste, ki bi jih ujeli v notranjosti države, pa bi deportirali nazaj v državo, iz katere so vstopili. 

Dosedanje spisano lahko preberete tukaj.

Spoštovano,

Ministrstvo za notranje zadeve, oziroma natančneje gospa ministrica mag. Vesna Györköš Žnidar in državna sekretarja Boštjan Šefic in Andrej Špenga. Pišemo vam v zvezi s predlogom novele Zakona o tujcih, ki vam je odcurljal z ministrstva prejšnji teden. Predlog novele je sicer delovna verzija, a spremembe ste napovedovali že v začetku septembra, na novinarski konferenci pa ste izjavili, da s popravki zaključujete.

Kljub vsemu gojimo prazno upanje, da bo delovna verzija spremenjena. Radi bi se nadejali ne samo zgolj drastičnih sprememb v samem predlogu zakona, temveč tudi v samih utemeljitvah, v katerih se kaže vaš način razmišljanja. Zdi se nam, da bi lahko predlog novele Zakona o tujcih uskladili z Ustavo Republike Slovenije, tudi taka brez zlatih šivov bo dobra. Nato lahko predlog zakona uskladite še z mednarodnimi konvencijami in deklaracijami, ki urejajo polje človekovih pravic. 

Sicer pa, fak, ne vemo, če je kje kaka pozitivna stvar v tem dokumentu, niti ne vemo kje bi začeli... Polje pri zunanjih strokovnjakih ste pustili prazno. Dobili smo občutek, da distorzije in nerazumevanje migracij v Sloveniji prehajajo kar v zakonsko formo. Zakon je totalno samoreferencialen - tveganje javnega reda in notranje varnosti, nadnacionalni viri ogrožanja, varnost in zdravje prebivalcevm, so samo nekateri primeri v predlogu, pri katerih niste navedli, kaj konkretno s tem mislite. Ali 200 beguncev v Sloveniji res ogroža varnost in zdravje prebivalcev? 

Zdi se nam, da se na beguncih gradi suspenz ustave, in da se nadaljuje trend, ki so ga začele spremembe Zakona o obrambi, ki je militariziral Slovenijo. Izgleda kot da z begunskim izgovorom sprovajate nek veliko bolj avtoritaren sistem upravljanja z družbo, v kateri živimo. Težko je povedati kaj več, ker vam je umanjkala zunanja točka, okrog katere bi se lahko oprijeli, da se ne bi vrteli znotraj lastnih referenc. Kaj za vas pomeni, da je Afganistan rizična družba, in kaj pomeni, če begunec iz rizične družbe pride v Slovenijo? Zakaj je potrebno sprejeti Zakon o tujcih, ki zanika njegove fundamentalne pravice, da zaprosi za mednarodno zaščito, kjer koli on hoče?

Vaša utemeljitev, da s predlogom zakona branite temeljne ustavne svoboščine in ustavno ureditev ter institucij demokratičnega političnega sistema, nas spominja na situacijo v predvojni Nemčiji, kjer so imeli predzakonske pridržke za zaščito ustave. Vsi vemo kam je to pripreljalo, hkrati pa nam ni težko povezati točk in povedati kam nas pelje vlada Republike Slovenije - v neko protofašistično oblast. Sklicevanje se na druge države, v katerih so bili podobni zakoni sprejeti, spominja na balkanizem. Na Danskem zasežejo osebno lastnino beguncem, če ugotovijo, da bi si z njo lahko plačali stroške nastanitve. O Madžarski ne bi zgubljali besed. V Avstriji so se nedavno dogajali nezakoniti push-back-i, nezakonito vračanje beguncev. Ne vemo, komu točno s tem dokumentom, ki je nacionalna sramota, lažete.

Glede na naravo zakonov, ki se sprejemjo, bo razlaganje Vam o osnovah, iz katerih bi morali Vi izhajati pri pisanju zakona, idealistično. Jasno bi Vam moralo biti, da bi morala biti v kakršnem koli zakonu o tujcih jasna humanitarna in socialna nota. Potrebna bi bila sprememba paradigme, dosega spoznanja, da so begunci neka potreba, in da bo družba z njimi kvečjemu rasla. Sporočamo vam, da bi krvavo potrebovali zunanje strokovnjake, saj so vaše predstave o migracijah absolutno napačne in se absolutno ne bi smele prevajati v zakonske forme. Tudi v azilnih postopkih se kaže, da so potrebni ljudje, ki poznajo situacijo v državah, iz katerih prebežniki prihajajo. V procesih, skozi katere gredo azilanti v Sloveniji, se jasno kaže, da birokrati ne poznajo njihovih izvornih socialnih okoliščin. Sprejemanje Zakona o tujcih bi morala biti stvar javne diskusije.

Nadalje mislimo, da je problem večplasten. Zadevo je potrebno urediti, a grozljiva je situacijska etika. Tako kot se danes ureja ta zadeva, se bo jutri urejalo nas - na horuk in ad hoc. Če gledamo samo Slovenijo, je glede demokratično predušenje zelo negativna stvar. Druga stvar pa je kvaliteta in kakovost informacij, s katerimi razpolaga javnost. Če spremljamo tuje medije, kakršna sta The Guardian in RT, so novice malce drugačne, kakor v domačih mainstream medijih. Slednji zelo radi povzemajo Sirski observatorij za človekove pravice. Informacije, ki bi jih bilo vredno preveriti so, ali ta observatorij res vodi bivši pripadnik sirske obveščevalne službe, ki pripada eni od interesnih skupin. Glede na to, da je stacioniran v Londonu, se lahko strinjamo, da gre za obzervatorij s stališča, da opazuje oddaljene stvari. Kje je tisti vir, s pomočjo katerega si lahko državljan v naši družbi ustvari kritično mnenje, ne vemo. 

Opazujemo tudi trgovanje z begunskimi kvotami med EU in Turčijo. Kvote in s tem prebežniki so postale tržno blago, kar bi lahko sarkastično označili za sarkazem (če so samoreference že v modi, jih uporabljamo še mi). Udeleženi smo bili že v balkansko begunsko zgodbo. Zakonodaja pa se niti ne spoštuje. Imamo Dublinsko deklaracijo in strinjamo se s tem, da je varnostno vprašanje treba urediti. Ne moremo se znebiti paranojičnega občutka, da je vsa stvar zelo premišljeno zrežirana. Sredstva za identifikacijo in namestitve obstajajo. 

Med razpadanjem Jugoslaviji smo bili po begunskih centrih v Osijeku, Gašincah, Karlovcu, Dubrovniku in Mostarju. Na osebnih ravneh smo videli osebne tragedije, širše, pa je k stvari treba pristopati drugače. Sprva bi moral biti način sprejemanja tega zakona transparenten in jasen. Te stavari se ne morejo urejati tajno in pod mizo. Treba je doseči razumen konsenz in za mnenje povprašat relevantne partnerje iz nevladnega sektorja in s terena dobiti relevantne informacije.

Z zavračanjem je težko. Človek ima to osnovno človekovo pravico, da se sam odloči, kam hoče iti. Slovenija je zares tranzitna, kakšne množice se valijo čez Slovenijo je lahko zanimivo ali pa ne za trenutno senzacionalistično novinarstvo. Če tujci hodijo ponoči skozi vas, se razumljivo vaščani prestrašijo, kakor tudi, če se mulci ponoči napijejo. A sredstva so, inštitucije so, konec koncev imamo EU, ki bi to lahko uredila. UNHCR - Visokega komisariata za begunce v medijih sploh ne slišimo, niti v Evropskem parlamentu. Kje je Amnesty international s svojimi informativnimi kanali, tiskovnimi konferencami? Kje je Helsinški odbor? V medijih se ustvari igra telefončkov, eden povzema drugega, magično vprašanje pa ostaja: "What the Hell is going on?"

Poslušalci Radia Študent