En kegelj... manj.

O žongliranju ne morem govoriti kot poznavalec. Verjamem, da gre za veščino, ki zahteva veliko truda, a pred nepoznavalskim pogledom se ta trud lahko hitro skrije za množico površnih vtisov. Nekega dne je mojo pozornost pritegnil nenavaden prizor: na cirkuški predstavi, kjer je sodelovalo tudi nekaj žonglerjev in žonglerk, se je pojavila točka žongliranja z le enim kegljem. Verjetno je to nekaj najlažjega, tega ne vem, a če se večina poskusov navadno giblje okoli štirih, z odstopanjem enega ali dveh navzgor ali navzdol, je tokrat en sam preobračajoči se kegelj pomenil tisto razliko, ki je pritegnila mojo pozornost. Morda je vedno tako pri opazovanju pojavov, ki so opazovalcu nevsakdanji: njegov pogled išče podobnosti in se na njih hitro privadi, zato ga ponovno lahko zdrami šele to, kar izstopa in je videti neobičajno. A s postopnim poglabljanjem in širjenjem spoznanja, neobičajnosti zopet zbledijo in se pomaknejo v ozadje, iz katerega jih je izločilo sprva pomanjkljivo in nepoučeno oko. Nobenega dvoma ni, da me je ravno pomanjkljivo poznavanje te veščine, v kombinaciji z nepoučenemu nenavadno izkušnjo, vodilo k temu, da odtlej žongliranju namenjam nekaj več pozornosti.

Ker pa še vedno ne vem, kaj žongliranje je, se zdi najbolj varno in pošteno začeti pri kar se da splošni in površni predstavi, ki jo verjetno delim s kar največjim številom podobnih nepoznavalcev, kot sem sam. Zagotovo se lahko strinjamo v tem, da gre pri žongliranju za spretnost manipuliranja z več predmeti, ki v zraku zarisujejo bolj ali manj vrtoglave poti. Ni vsak vešč te spretnosti in pravilno je, da mi, ki nam je ta dejavnost tuja, žonglerje občudujemo, kakor tudi oni, ki so se v veščini izmojstrili, svoje mojstrstvo radi razkazujejo.

V tej simbiozi med občudovanjem in razkazovanjem bo še največ razumevanja doseženo, če uspemo iz veščine narediti nekaj enostavnega in vsakomur dostopnega, torej izmerljivega in števnega. Na spletu dostopni podatki o rekorderskih dosežkih žonglerjev tako merijo dve količini, ki med seboj stojita praviloma v obratnem sorazmerju: količina predmetov in čas trajanja, ko so ti v zraku. Več kot je predmetov v zraku, manj časa tam tudi ostanejo, manj ko ima žongler pripomočkov, dlje časa jim preprečuje padec na trdna tla. Podatki tako govorijo o poldnevni manipulaciji s tremi žogicami, ter o 4-in-nekaj-urnem lovljenju treh kegljev. Pri večjem številu se namesto časa meri le še uspešne ulove padajočih predmetov, ki ne sme presegati števila objektov. Njihova najvišja zabeležena števila so: 14 žogic, 13 obročev, 9 kegljev. Morda se v različnih virih podatki lahko razlikujejo, a to je za namene tega prispevka nepomembno.

Je to vse, kar zmore človek? Verjetno ne: človek vedno zmore še kak predmet več, dokler vsaj ima kaj volje. Pravzaprav pa ne potrebuje niti te: tudi, ko volje zmanjka, je vedno nekje še kak »kegelj več«, ki ga brezvoljni žongler zanemarja, a bi ga lahko zagrabil, če bi se mu le pustil nagovoriti. »Zanemarjeni kegelj ni nič drugega kot znanilec obupanega, utrujenega, žalostnega žonglerja«, bi verjetno rekel pesimist. »Ni res«, bi mu odgovoril vedno optimistični prepirljivec. »Zanemarjeni kegelj je le priložnost za vitalnega, upanja polnega žonglerja, ki mu volje nikoli ne zmanjka!« Najbrž bi oba imela prav: v tem »keglju več« se lahko prepoznata tako žalostni kot neomajni žongler in ko ga eden izmakne drugemu, bo ta takoj vedel, koliko je vreden. Ker pa noben kegelj ni čisto zadnji, sta ves ta prepir in izmikanje pravzaprav odveč. V vsakem pograbljenem keglju se zrcali žonglerjeva veščina, za vsakim pa pride tudi »en kegelj več«, v katerem bo njena moč nekoč ugasnila. Zdaj je celo videti, kot da vsa žonglerjeva vrlina – veščina, volja, upanje... - sploh ne pripadajo žonglerju, ampak kegljem, ki nazaj žonglerju kažejo žalosten obet njegovega konca. Pa saj vsakega nekje čaka nek konec. Žongler ga bo pač našel v tistem zanemarjenem, »enem keglju več«.

 Rekorderji ne štejejo le kegljev ‒ ali žogic ali obročev ‒, ampak tudi čas. Tu pa žonglerjeva nesreča ni v zasledovanju poslednjega keglja, ampak v odlaganju prvega padca. Tudi tu končnosti ni mogoče ubežati, a se je vseeno mogoče pomiriti ob neki bolj gotovi, jasni in nepremakljivi meji. Če ob dodajanju kegljev meja »enega-več« žonglerja pušča v negotovosti in varljivem upanju, zaradi katerih je kolega sožonglerja vedno gledal nekoliko postrani, pa ob njihovem odvzemanju te negotovosti ni več. Rekorderji, ki sicer štejejo čas in odmikajo prvi padec v nedoločeno prihodnost, to mejo poznajo, je za vse enaka in je nič ne more premakniti. Žonglirati začnejo s tremi, nikoli manj. Šele zdaj postane jasno, kaj jih je gnalo v tako brezupno in usodno tekmo in kaj privlači opazovalčev pogled. Pri vsem skupaj gre za preobilje!

   Bolj ko se število kegljev od tri oddaljuje navzgor, večja je žonglerjeva vrlina, za katero se skriva tesnobno pričakovanje spoznanja lastnih omejitev. Te so za vsakega odmerjene posebej in nihče jih ne spozna, dokler jih ne sreča – pa še takrat ne more biti zares gotov. Bolj ko pa se število od tri oddaljuje navzdol, manj smisla žongler najde v svojem početju. Je to sploh še žongliranje? Kaj zmoreta dve roki narediti z dvema kegljema? Izmenjata si ju enkrat, in potem še enkrat nazaj. Kolikor ena roka odda, toliko se ji vrne – si je mogoče zamisliti kaj bolj monotonega in nesmiselnega? Kaj znata dve roki z enim? Kot vroč kostanj; v eni roki počiva medtem, ko ga druga predvidljivo pričakuje. In ko najde svoje mesto v levi, se kegelj zdolgočasen premakne k desni, kjer pa mu družba spet ne ugaja. Mesto keglja ni v roki, ki ga le takoj zamenja z drugim, ampak v zraku in če naj tam ostane v skupnosti kegljev, ne pa le na stalni poti iz ene prazne roke v drugo, bo njihovo število moralo presegati število rok, ki jo prestregajo. Štiriroko bitje ne pozna žongliranja z manj kot petimi keglji. Zato je tisto, s čimer rokuje žongler, ne le množica rekvizitov z utesnjujočim potencialom, da se poveča za »enega več«, ampak njihov presežek nad mesti, ki mu ne pustijo srečati tal. Žonglerja občudujemo zato, ker mu uspe to preobilje obdržati v kroženju stalne izmenjave kar najdlje.

   A če je zares tako, in pomikanje od števila tri navzdol žongliranju le jemlje njegov pomen, kaj naj človek reče o spretnosti enega keglja? Tu moje razmišljanje trči ob mejo, tega enostavno ne znam razumeti – vem le, da taka spretnost kljub temu obstaja. In videti je, da bolj, ko se smiselnost žongliranja z odvzemanjem od tri spoznanju izmika, večja je iznajdljivost žonglerja, da mu ta smisel nekako vendarle vdahne. Zaenkrat se moje razumevanje, pa naj zveni še tako skromno, ustavi pri naslednji ugotovitvi. Rekorder je mojster preobilja, a nekje v tem mojstrstvu tiči tudi njegovo žalostno jedro, saj je kegljem podaril vso svojo vrlino, njemu pa pripade usoda izgube in gotovega konca. Le kdor je dospel do »veščine enega keglja«, ali žogice, ali obroča, ta je gospodar žongliranja, saj je tako nesmiselni dejavnosti moral nek smisel šele sam dodati, takorekoč je bil primoran iznajti žongliranje na novo. Od tu dalje se verjetno število lahko spreminja – a znanje enega keglja, to lahko pripade vsakomur. In zato je njegova veščina, čeprav le njegova, tukaj – za vse.

Aleš Rojc, 0 kegljev

Če se vam je prispevek dopadel in želite svoj izvod glasila, napišite svoj naslov v komentarje prispevka ali pokličite postiljonko na mobi številko 040 271 296.