* Kilav komentar: Hrana kot orožje, kamuflirano v vreče moke in riža

Zadnjega več kot pol stoletja je podporo Združenih držav Amerike v hrani, ekonomski in vojaški pomoči treba videti kot strateško orodje geopolitičnih in ekonomskih interesov. Leta 2024 so ZDA prispevale 43 odstotkov globalne pomoči ...

* osrednje poročilo iz predavanja: Pasti modre ekonomije in politika blue grabbinga v Tanzaniji

Raziskovalec Saruni Kisiaya Mwasuni s Fakultete za družbene vede v Dar es Salaamu je na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo predaval o: The Blue Economy and the Politics of Blue Grabbing: Contestations, Governance, and Local Livelihoods in Coastal Tanzania

* rubrika Od zrna do zrna – žito meseca je kvinoja

************************************************

Kilav komentar

Hrana kot orožje, kamuflirano v vreče moke in riža

Zadnjega več kot pol stoletja je podporo Združenih držav Amerike v hrani, ekonomski in vojaški pomoči treba videti kot strateško orodje geopolitičnih in ekonomskih interesov. Leta 2024 so ZDA prispevale 43 odstotkov globalne pomoči, ob čemer je ameriška Agencija za mednarodni razvoj (USAID) igrala ključno vlogo pri oblikovanju prehranskih sistemov, ekonomskih politik in zdravstvenih programov na globalnem jugu.

Trumpova administracija je v zadnjih mesecih sprožila plaz, ko je razmontirala USAID in zrezala 83 odstotkov njenih programov. Tisoče terenskih delavcev so odpustili, milijoni ton hrane so obstali v pristaniščih, nujni programi v Sudanu, Gazi, Južni Afriki, Ukrajini in Siriji so se sesedli. Milijoni so s tem obsojeni na poglabljanje revščine in lakote, zdravstveni programi za HIV, tuberkulozo in malarijo so se ustavili, več kot 11 milijonov žensk je izgubilo dostop do kontracepcijskih sredstev. Posledice bodo nič manj kot smrtne. Brez dvoma lahko situacijo označimo kot totalno tragedijo. Vseeno pa si sodoben globalni način zagotavljanja humanitarne pomoči zasluži dodaten komentar. 

USAID je leta 1961 ustanovil predsednik Kennedy, da bi omilil socialistični vpliv na novonastale države v obdobju dekolonizacije. Humanitarna podpora ZDA je bila tako od nekdaj tudi geopolitična strategija širjenja t. i. demokracije in prostih trgov. In njen vpliv je bil poleg drugih posledic uničujoč za lokalne prehranske sisteme. 

Pomenila je enega glavnih motorjev zelene revolucije, ki je promovirala monokulture visokodonosnih žit in uporabo industrijskih gnojil ter drugih kemičnih pripravkov. Ta so izrinila lokalna semena in preizkušene kmetijske prakse ter vklenila kmete v cikle dolgov in odvisnosti, s tem pa v številnih regijah osiromašila prst in biodiverziteto. 

Obenem je kot del boja proti lakoti vsako leto pošiljala milijone ton subvencioniranega žita v različne dele sveta. Vendar je bila ta pomoč v hrani pogosto pretveza za politične in ekonomske koncesije. V zameno so države deregulirale kmetijstvo, restrukturirale ekonomijo in podpisovale trgovinske sporazume, ki so odpirali trge za ameriški agrobiznis. 

Poceni žito je poplavilo trge številnih držav globalnega juga, s čimer lokalni kmetijski sistemi niso mogli konkurirati. To je vodilo v deregulacijo kmetijstva in uvoz osnovnih živil, namesto da bi prizadete države ohranjale in spodbujale lokalno produkcijo hrane. Prej samozadostne skupnosti tako niso več proizvajale lastne hrane, ampak so jo kupovale, s čimer se je njihova odvisnost od globalnih trgov povečevala. Posledice teh politik so bile uničujoče za Haiti, Jordan, Burkina Faso in številne druge države.

V tem smislu je globalna humanitarna pomoč mehanizem ekstrakcije in ne del globalnih politik redistribucije bogastva. Je del sodobne dediščine kolonializma, usmerjene v razgradnjo lokalnih sistemov prehranske neodvisnosti ter način za ohranitev tokov bogastva od osiromašenega juga k bogatemu severu. V tem procesu so zaradi trgovinskih sporazumov in režimov intelektualne lastnine številne države sistematično izgubljale nadzor nad preskrbo z nujnimi živili in surovinami, najsi bodo to semena ali zdravila.

S tem, ko so ZDA nenadoma ustavile pomoč, milijonom niso odrekle le financiranja storitev, ampak dostop do nujnih sredstev za preživetje. Če bi šlo pri trenutnem upravljanju s humanitarno pomočjo dejansko za družbeno pravičnost, bi bila ta usmerjena v razgradnjo mehanizmov, ki primarno ustvarjajo potrebo zanjo. In kljub vsej tragičnosti nastale situacije je v tem trenutku ob odpravljanju nastalih posledic priložnost za nove prijeme. Številna družbena gibanja že dolgo opozarjajo na nevarnosti obstoječih sistemov proizvodnje in distribucije hrane ter kot rešitev vidijo vzpostavljanje neodvisnih prehranskih sistemov. Takšnih, ki temeljijo na lokalnih sortah pridelkov in starih znanjih kmetovanja in ki predvsem omogočajo nadzor nad odločanjem, gojenjem in distribucijo hrane tistih, ki nas vsakodnevno hranijo.

Več v članku: The Hidden Legacy of USAID: Humanitarian agency or imperial tool? 

**********************************************************

Pasti modre ekonomije in politika blue grabbinga v Tanzaniji

Prejšnji teden je na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani Saruni Kisiaya Mwasuni, raziskovalec z oddelka za sociologijo in antropologijo na Fakulteti za družbene vede v Dar es Salaamu, predaval o tanzanijskem blue grabbingu oziroma modrem prisvajanju in njegovih problemih. Predavanje z naslovom The Blue Economy and the Politics of Blue Grabbing: Contestations, Governance, and Local Livelihoods in Coastal Tanzania je ekipa Kilavega semena posnela in ga s privoljenjem predavatelja v nekaj krajših delih predvaja v današnji oddaji.

Definiciji zelene in modre ekonomije sta si zelo blizu. Oba koncepta naj bi bila povezana s trajnostnim razvojem, največja razlika med njima je, da se osredotočata na različna področja naravnih virov in da se modra ekonomija osredotoča na vodne vire, v primeru Tanzanije na ocean. 

//////////////////////////////////////////////////////////////

V središču koncepta modre rasti je predvsem gospodarska izraba oceanov. S tem oceani postajajo prostori akumulacije kapitala in ne služijo več lokalnemu prebivalstvu. Kot je povedal predavatelj, je znano, da so številne skupnosti po svetu močno odvisne od oceanov kot temeljnega vira za svoje vsakdanje preživetje. To je še posebej izrazito v državah globalnega juga, kjer velik del prebivalstva svojo eksistenco gradi na morskih virih.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Modra ekonomija spada med koncepte, ki skupnosti odmikajo od njihovega tradicionalnega razmerja do virov preživetja. Namesto tega tradicionalni viri preživetja postajajo prostor za ustvarjanje dobička multinacionalnih podjetij. V Tanzaniji gre poleg ribolova tudi za izkoriščanje morskih virov za pridobivanje energije, pomorski promet, gradnjo velikih pristanišč, turističnih rezortov in druge dejavnosti, ki lahko omejujejo vlogo in avtonomijo lokalnih skupnosti pri upravljanju morskega okolja.

//////////////////////////////////////////////////////////////

V obalnem območju Tanzanije je mogoče opaziti več primerov modrega prisvajanja, kjer novi modeli gospodarskega izkoriščanja morja postopoma izrivajo tradicionalne načine življenja. Raziskava predavatelja se osredotoča na odnos med lokalnimi skupnostmi in oceanom ter proučuje, kako sodobni pristopi modre ekonomije vplivajo na obstoječe oblike znanja, upravljanja in vsakdanjega sobivanja z morjem. Ob tem prihaja do konflikta med tradicionalnim znanjem in upravljanjem morja na eni strani ter znanstvenimi pristopi in popularnimi narativi modre ekonomije na drugi.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Ocean je skozi zgodovino predstavljal skupni vir, do katerega so imele skupnosti dostop brez večjih omejitev. Ribiči so svobodno dostopali do morja, pri tem pa so se opirali na tradicionalne oblike upravljanja, ki so temeljile na ekoloških in sezonskih načelih. Te prakse so bile pogosto prepletene z obrednimi in kulturnimi elementi ‒ skupnosti so organizirale rituale, povezane z morjem, ribištvom in nabiralništvom, s čimer so izražale spoštovanje do narave ter ohranjale ravnotežje z morskimi viri.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Koncept modre ekonomije kljub trajnostni retoriki v praksi največkrat ponavlja preizkušene vzorce izkoriščanja in izključevanja. Nasprotno ekološko upravljanje z morjem postavlja v ospredje avtohtone epistemologije in prakse, v katerih se lokalno tradicionalno znanje uporablja pri oblikovanju strategij za upravljanje morja. Ti novejši znanstveni pristopi, ki bi jih bilo treba vključiti v lokalne oblike upravljanja, poudarjajo, da mora biti vključenost lokalnih skupnosti dejanska in smiselna, ne zgolj simbolična.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Kot odgovor na past modre ekonomije predlaga modro odrast (v angl. blue degrowth). Koncept modre odrasti spodbuja upočasnitev gospodarske rasti v morskih industrijah (npr. ribolov, transport, energetika) z namenom zmanjšanja družbene in okoljske škode. V ospredje postavlja dobrobit lokalnih skupnosti, ohranjanje ekosistemov in spoštovanje avtohtonega znanja. Namesto pristopa, v katerem je ocean prostor za akumulacijo kapitala, modra odrast vidi ocean kot živo okolje, ki je temelj preživetja za številne obalne skupnosti. Zavzema se za participativno soupravljanje ter vključevanje tradicionalnih praks. Predavatelj je predavanje zaključil z mislijo, da prihodnost, ki postavlja skupnosti v ospredje in obenem spoštuje ocean kot kulturni in živi prostor, predstavlja pravičnejšo in bolj ekološko usmerjeno pot naprej.

******************************************

Od zrna do zrna 

Kvinoja

V aprilski rubriki od Zrna do zrna vam predstavljamo kvinojo, ki podobno kot ajda botanično ne spada med žita, vendar se jo zaradi lastnosti in uporabnosti prišteva mednje. Kvinoja spada v družino ščirovk, ki obsega več kot 160 rodov in med katerimi najdemo tudi rastline, kot so špinača, bela metlika ter še eno nepravo žito amarant oziroma zrnati ščir.

Kvinoja izvira iz Južne Amerike, natančneje iz andskega gorovja, kjer so jo lokalne skupnosti gojile že pred več kot 7.000 leti. Dobro raste na višjih nadmorskih višinah ter precej revnih in peščenih tleh, slabo pa prenaša nepropustno vlažno rastno podlago. V današnjem času gojijo kvinojo v več kot 70 državah po celem svetu, poleg južnoameriških držav pa največ v Keniji, ZDA, Indiji ter nekaterih evropskih državah. Zaradi velikega povpraševanja v 21. stoletju so se cene kvinoje v med letoma 2008 in 2014 kar potrojile.

Beseda kvinoja izhaja iz Španske besede quinoa, ta pa je prevzeta iz jezika quechua kinuwa. Inki so za kvinojo uporabljali tudi besedno zvezo »chisiya mama«, kar v prevodu pomeni »mati vseh žit«. Kvinoja je bogata z beljakovinami in minerali, poleg tega pa ne vsebuje glutena in je precej primerna hrana za ljudi s celiakijo. Ker ne spada med krušna žita, iz nje ne pridobivamo moke, pač pa se jo kuha kot druge kaše in uporablja za glavno jed ali prilogo, poleg tega pa se z njo pripravlja nadeve, solate, polnovredne zajtrke in razne sladice.