Kilav razglas ob četrtem letnem srečanju Črnega Trna – radikalne agrarne zveze

Tudi letos je imela ekipa Kilavega semena priložnost prisostvovati rednemu letnemu sestanku radikalne agrarne zveze, povezave okoli deset kolektivov, kmetij in ostalih tako imenovanih avtonomnih iniciativ, ki skupaj raziskujejo možnosti vzpostavljanja drugačne – protiavtoritarne poti razvoja podeželja kot alternative konzervativnim politikam in modno-ezoteričnim pobudam.

Ideje za vzpostavitev Črnega Trna izhajajo tudi iz želje po večjem povezovanju med mestom in podeželjem, s čimer naj bi avtonomne iniciative pridobile na različnih področjih, pa naj si gre za izmenjavo znanja, posojo delavnih rok ali zgolj kvalitetno druženje. Hkrati naj bi s takšnim načinom sodelovanja okrepili tudi politični značaj vključenih. Zaenkrat izgleda, da se je velika ideja majhnih pričakovanj relativno dobro prijela, kar se kaže v rasti organizacije in v pobudah za sodelovanje na novih področjih.

Črn Trn ne pozna meja, kar v praksi izkazujejo avtonomne iniciative na Italijanskem krasu, anarhokmečki kolektiv na avstrijskem Štajerskem in delovne akcije v Dalmaciji. Brezmejna pestrost mreže se odraža tudi v raznolikih aktivnostih, ki obsegajo vzrejo ovac, konj, čebel in kokoši, proizvodnjo in predelavo sadja, olja in čistil, eksperimentiranja s CBD-jem, naravno gradnjo; proizvajajo veganske dobrote in še bi se dalo naštevati. Pri vsem tem pa poskušajo naslavljati še aktualne družbene tematike in se nanje angažirano odzivati, o čemer pričajo tudi nekatere izpostavljene točke in diskusije s srečanja.

Tako se je med drugim naslovilo vojno, ki je samo podaljšala migrantsko, podnebno in nazadnje koronsko izredno stanje, s katerim so se vzpostavili temelji za politike enoumja, militarizma in avtoritarnosti. Poleg vprašanja, kakšno vlogo ima lahko mreža, kot je Črn Trn, pri posledicah, ki jih vojne prinašajo, je morda še bolj pomembno nasloviti, kako lahko vzroke za vojno – torej kapitalizem, nacionalizem in militarizem, po naših kolektivnih zmožnostih naslovimo in poskušamo tudi odpraviti. Jasno je, da gre v vojni predvsem za razredni konflikt, saj vojna ni v interesu ljudi, ampak v interesu elit, ki jih bombe, sankcije in umetno začrtane meje ne zaustavljajo pri njihovem kopičenju dobička.

Še ena zanimiva tema s srečanja je bilo širjenje kontrakulture na podeželju. Skozi debato se je ugotovilo, da vse avtonomne iniciative Črnega Trna stremijo k razvijanju samonikle, neizumetničene in protipotrošniške kulture v svojih okoljih. Tako ponekod organizirajo lokalne festivale, nekje poskušajo vzpostaviti samoorganizirano pustno rajanje, spet drugje takšno kulturo gojijo preko samoorganiziranih taborov ali preko skupnostnih dogodkov v avtonomnih prostorih. Tovrstne prakse pa bi lahko z boljšim sodelovanjem znotraj radikalne agrarne zveze še okrepili in morda enkrat v prihodnosti organizirali tudi festival Črnega Trna, ki bi vsako leto gostoval pri drugi iniciativi.

Na sestanku so se dotaknili tudi izmenjave med avtonomnimi iniciativami in potencialih za njeno širše odpiranje. Ideja, začasno poimenovana Agro antiturizem, bi prispevala k povezovanju mesta in podeželja ter hkrati pridodala k številnim sinergijskim učinkom, ki smo jih našteli na začetku prispevka. Hkrati pa takšne izmenjave, ki neformalno sicer že potekajo, predstavljajo odmik od logike potrošništva, saj temeljijo na začasnem sobivanju, razumevanju, sodelovanju in vzajemni pomoči. Znotraj tega se oblikujejo možne alternative gentrifikaciji oziroma turistifikaciji podeželja, erasmus projektom in ostalim mrežam, pri katerih se služi na račun prostovoljcev.

Na žalost je kljub celodnevnemu sestankovanju zmanjkalo časa za debato o temeljnem tekstu Črnega Trna v nastajanju – trenutno naslovljenem »Za antiavtoritarno podeželje onkraj kapitalizma in oblastništva – smer: samoorganizacija, solidarnost, avtonomija, enakost«. Glede na to, da gre za besedilo, ki se pripravlja skupnostno in že nekaj časa, gre po mnenju Kilavega semena za zanimiv prispevek, ki ga bomo z veseljem obravnavali v kateri izmed prihodnjih oddaj.

Vse kaže, da se bodo avtonomne iniciative prihodnjič srečale na letni, skupni delovni akciji, ki tradicionalno sledi letnemu srečanju. Vse to z namenom, da s skupnimi močmi izvedejo kakšen večji in zahtevnejši projekt. V preteklosti so se ti udejanjili kot postavljanje ograd za konje, električnega pastirja za ovce ali izgradnja naravne čistilne naprave – o kateri lahko več izveste v eni od prejšnjih oddaj Kilavega semena. Na temu mestu s poročilom zaključujemo, poslušalstvu Radia Študent pa bomo tudi v prihodnje prinašali novice s podobnih akcij in pobud Črnega Trna.

-------------------------------

Intervju v živo o pastirstvu.

Če vas zanima pastirsko delo na planini, kontaktirajte nas na @email in posredovali vam bomo kontakt. 

--------------------------------

Kilave čire-čare

Pravi pelin

Pravi pelin spada v rod pelinov, ki obsega več sto vrst rastlin, od katerih so poznani tudi navadni ter sladki pelin, pehtran in modri žajbelj. V naravi je razširjen po celotnem zmernem pasu Evrazije in severne Afrike, dobro pa raste tudi v Kanadi in drugih delih Severne Amerike. Precej slaven je zaradi alkoholnih pijačah absint in pelinkovec, poleg tega pa ima tudi različne magične moči, na primer zaščito, ljubezen, psihične moči in klicanje duhov.

Za doseganje psihičnih moči pelin žgemo kot kadilo ali pa ga nosimo s sabo. Če ga imamo pri sebi, nas poleg urokov varuje tudi pred ugrizi morskih kač. Obešen v avtu na vzvratnem ogledalu pelin varuje vozilo pred nesrečami na zahrbtnih cestah. Zel pelina pa lahko žgemo tudi za klicanje duhov in ga za ta namen mešamo s sandalovino. Kadar pa ga žgemo na pokopališču, pa duše mrtvih vstanejo in spregovorijo – tako vsaj navajajo stare mračne zgodbe.

-------------------------

Recept za prežganko.

--------------------------