Ekstremne vremenske razmere in antiavtoritarni odzivi nanje – Že v zadnjem Kilavem semenu smo se dotaknili teme, ki odzvanja tako v Radikalni agrarni zvezi Črn Trn kakor tudi širše. Ker ni videti, da se bodo podnebne katastrofe umirile, prej nasprotno, s tem pa bodo usahnila tudi sredstva, namenjena pokatastrofalnim obnovam, sta prilagajanje na novo realnost in preventivno ukrepanje nujna za vzdržnost – ne samo ruralnega dela, ampak družbe nasploh. Pri iskanju ustreznih družbenih odzivov na podnebne spremembe se je pomembno zavedati, da do takšnih sprememb ni prišlo samo od sebe, ampak sta za večji del odgovorna država in kapitalistični sistem ter njuna težnja po neskončnem izkoriščanju ljudi in narave.

 

Divja hrana v Sonorski puščavi – V junijskem osrednjem delu smo objavili del pogovora o suhem kmetovanju oziroma »dryland farming« z Nino Sajovec iz Ajo centra za trajnostno kmetijstvo - Ajo Center for Sustainable Agriculture, iz Arizone v ZDA. Organizacija podpira razvoj trajnostnega in pravičnega lokalnega prehranskega sistema v Aju, Arizoni in v skupnosti Tohono O'odham staroselcev. V organizaciji staroselcev se ukvarjajo s kmetijskim izobraževanjem, spodbujajo lokalni gospodarski razvoj, med drugim pa tudi ohranjajo in spodbujajo tradicionalno kmetijstvo.

 

Vege recept – egipčanski ful medamez, namaz iz boba

 

Napovedujemo – Infokafano: Podnebne spremembe, vremenske ujme in anti-avtoritarni odzivi nanje. Petek, 24. november 2023, ob 20h

@ A-Infoshop (AKC Metelkova mesto)

A-Infoshop in Zadruga Urbana vabita na dogodek Podnebne spremembe in ekstremni vremenski pojavi so postali sopotniki naše ere. Pri iskanju ustreznih družbenih odzivov na podnebne spremembe, se je pomembno zavedati, da do takšnih sprememb ni prišlo samo do sebe, ampak da sta za večji del odgovorna država in kapitalistični sistem ter njuna težnja po neskončnem izkoriščanju ljudi in narave.

 

*************************************************************************

Ekstremne vremenske razmere in antiavtoritarni odzivi nanje

 

Že v zadnjem Kilavem semenu smo se dotaknili teme, ki odzvanja tako v Radikalni agrarni zvezi Črn Trn kakor tudi širše. Ker ni videti, da se bodo podnebne katastrofe umirile, prej nasprotno, s tem pa bodo usahnila tudi sredstva, namenjena pokatastrofalnim obnovam, sta prilagajanje na novo realnost in preventivno ukrepanje nujna za vzdržnost – ne samo ruralnega dela, ampak družbe nasploh. Pri iskanju ustreznih družbenih odzivov na podnebne spremembe se je pomembno zavedati, da do takšnih sprememb ni prišlo samo od sebe, ampak sta za večji del odgovorna država in kapitalistični sistem ter njuna težnja po neskončnem izkoriščanju ljudi in narave.

 

Ljudsko mobilizacijo proti podnebnim spremembam in uničevalnim posegom sta država in kapital rekuperirala in jo pretvorila v tako imenovani zeleni prehod, zeleni kapitalizem, obnovljive vire in korporativne ekološke pobude, pospremljene z ogromnimi državnimi subvencijami in olajševalnimi paketi. Kapitalistično izkoriščanje, zelene ali katerekoli druge barve, se tako brez večjih sprememb in ob popolni podpori držav nadaljuje.

 

V nedavnih poplavah se dobro kaže, kaj nam država in kapital poskušata prodati kot odgovor na krizo. Poleg tega, da bodo nazaj zabetonirali ceste in mostove, bodo dodatno zabetonirali hudournike, rečne bregove in nove jezove. Menedžeriranje kriznih razmer državi omogoča, da avtoritarno zavzame interesne pozicije kapitala pod krinko nujnosti hitrega reagiranja, tako se je med drugim konsolidacija interesov države in kapitala izkoristila za propagando novih hidroelektrarn, saj naj bi bilo zabetonirano vodo lažje kontrolirati, čemur že vrsto let nasprotuje velik del stroke – zabetonirane struge prinesejo povečan pretok vode, zaradi česar te ob katastrofalnih padavinah hitreje narastejo in prestopijo bregove.

 

V kaosu, ki je zavladal po katastrofalnih padavinah, so se mnogi organizirali v lokalne iniciative, delovne brigade ali v okviru gasilskih društev aktivno iskali načine pomoči, medtem ko je država svoje represivne organe zaposlila predvsem z usmerjanjem prometa in širjenjem preplaha pred potencialnimi vlomilci. Posledica centralizma, h kateremu teži država, tudi zato, ker je to zanjo najekonomičnejša rešitev, je nesposobnost kvalitetnega odzivanja.

 

V lokalnem kontekstu se pri nas kot zelo učinkovita kaže mreža prostovoljnih gasilskih društev, ki predstavljajo decentralizirano infrastrukturo, logistiko, znanje in učinkovito vpetost v lokalno okolje. A se ta sistem v primeru izrednih razmer centralizira in podredi ukazom centrale. Ob zadnjih katastrofalnih padavinah je država poleg mreže gasilskih društev neuspešno poskušala centralizirati tudi delo prostovoljcev ter je, namesto da bi spodbujala samoorganizacijo in prizadevanja ljudi, množice raje pacifizirala in jih odvračala od spontanih vzgibov solidarnosti in vzajemne pomoči. Informacije o lokacijah in potrebah so slabo krožile, ljudje so se bili primorani zanesti na druge vire informiranja. Prostovoljci pa so morali izpolnjevati prijavne obrazce in upati, da se jih bo kdo spomnil aktivirati.

 

In medtem ko se betonirajo novi jezovi in napovedujejo nove okoljske katastrofe, država in kapital uničujeta centre samoorganizacije – porušilo se je Avtonomno tovarno Rog, porušilo se je skvot Mačjak. Skupnostna infrastruktura civilne zaščite je podvržena krčenju sredstev, močne pa so tudi težnje po privatizaciji javnega zdravstvenega sistema, ki lahko edini zagotavlja primerne odzive ob večjih katastrofah.

 

Da bi si država zagotovila legitimnost in opravičila monopol nad upravljanjem krize, je po tekočem traku začela sprejemati vprašljive popoplavne zakonske pakete. Ti v obliki delovnih sobot ponovno posegajo v pogoje dela, ki so že tako ali tako na udaru; so omogočali odprtje trgovin ob nedeljah; v obliki populističnega enega »solidarnostnega ponedeljka« – dela prostega dneva, pa je vlada povzročila nesmiselen prometni kaos na prizadetih območjih. Medtem ko bodo za odvoz zastrupljenega mulja, ki se ga je ustvarilo z izkoriščanjem narave v Mežiški dolini, seveda ponovno porabljena javna sredstva.

 

Kaj država torej sploh ponuja ljudem? Medtem ko marsikateremu že tako nedostopne zavarovalne premije krijejo le minimalne deleže posledic na stanovanjskih objektih, zavarovanje kmetijskih pridelkov pa povrne le vložene stroške, država ponuja ugodne kredite. S čimer ljudi še bolj podreja interesom kapitala. Takšni krediti male in srednje kmete ujamejo v zanko odplačevanja kreditov, ki se jim lahko okoli vratu dobesedno zategne že ob naslednji naravni katastrofi, zlomu trga odkupa. Posledici takšnih kreditov sta prodaja zemlje ali samomor.

 

Zdi se, da podnebne spremembe še toliko bolj kot v urbanem občutijo v ruralnem okolju. Že tako iz marsikaterega vidika zapostavljen del prebivalstva se mora konstantno soočati z raznovrstnimi vremenskimi izzivi, ki zahtevajo veliko prilagajanja, dela, učenja in investicij. Lokalno kmetijstvo je ključno pri zagotavljanju dostopa do prehranske varnosti in avtonomije, še posebej v duhu prihajajočih kriz, zaradi česar je potrebno premisliti, kako trajnostno podpreti tudi ta del družbe.

 

Premisliti je potrebno, kako in kaj gojiti v bodoče, kako upravljati kmetije, kako prilagoditi infrastrukturo ter kako preventivno ukrepati pred najrazličnejšimi naravnimi ujmami. Uradna kmetijska politika praviloma privilegira veleposestnike tako v obliki podpor kakor pri povračilu škode in otežuje dostop do finančnih mehanizmov srednjim in malim kmetom. Prav tako ne spodbuja trajnostne ekstenzivne in raznolike pridelave, ki je v takšnih vremenskih pogojih smiselna.

 

Anarhistično in antiavtoritarno gibanje ima pri raznovrstnih izrednih situacijah lahko pomembno vlogo, navkljub dejstvu, da v trenutni situaciji ni v poziciji, ki bi mu omogočala izgradnjo zahtevne infrastrukture ali vzpostavitve kompleksnega zdravstvenega sistema. To se je na primer izkazalo ob mobilizaciji v času, ko se je leta 2015 odprla migrantska »balkanska pot«. S svojo skromno infrastrukturo in resursi, predvsem pa organizirano intervencijo od spodaj na decentraliziran način in politično ozaveščenim delovanjem je bilo gibanje v solidarnosti z migranti dobesedno sposobno premikati meje, nahraniti tisoče, organizirati neskončno število infotočk, priskrbeti ter zorganizirati logistiko osnovnih življenjskih potrebščin in se obenem zoperstaviti represivnim organom države in njihovim fašističnim psom.

 

Antiavtoritarno gibanje se je na različne načine mobiliziralo tudi ob nedavnih katastrofalnih padavinah in se pridružilo ogromni ljudski solidarnostni volji. Vedno znova se izkaže, da je solidarnost trdno zasidrana v socialnem družbenem tkivu in to navkljub težnjam države po zatrtju samoorganiziranega delovanja onkraj njenih pristojnosti. Država se boji samoorganiziranega delovanja, saj s tem izgublja legitimnost in pomen, ki si ga pripisuje.

 

A potrebno se je zavedati, da s koncem vremenskega fenomena situacija ni zaključena. Uničenih je na na tisoče hiš, hektarji njiv in ostale civilne infrastrukture ter gospodarskih poslopij, odločno je treba zahtevati, da država in kapital prevzameta odgovornost za povzročeno škodo in to ne na račun ljudi. Ob tem pa je treba skrbno motriti, opozarjati in se zoperstavljati manevrom, s katerimi se lokalne, nacionalne ali mednarodne elite želijo s krizo še okoristiti.

 

Treba je ohranjati in krepiti lastno, anarhistično in antiavtoritarno infrastrukturo ter ostale resurse in agitirati za avtonomne, samoorganizirane in antiavtoritarne kolektive, ki bodo ob prihajajočih krizah sposobni lastne refleksije v dani situaciji in premišljene akcije, avtonomne od države. Potrebno je agitirati za horizontalno solidarnost in ljudem pokazati primere dobre prakse, ki jih je takšen način delovanja zmožen vzpostaviti.

 

Ni dosti en solidarnostni ponedeljek – en »dela prost« dan, določen s strani države, da bi lahko odpravili posledice vremenskih ujem oziroma podnebnih sprememb. Potrebna je borba proti državi in kapitalu vsak dan, saj nas v primeru, da ju ne uspemo zaustaviti pri njunem izkoriščanju planeta, čaka popolno uničenje. Boj za naravo in ljudi mora zato biti tudi boj proti državi in kapitalizmu.

***********************************************************************************

Divja hrana v Sonorski puščavi

 

V junijskem osrednjem delu smo objavili del pogovora o suhem kmetovanju oziroma »dryland farming« z Nino Sajovec iz Ajo centra za trajnostno kmetijstvo – Ajo Center for Sustainable Agriculture, iz Arizone v ZDA. Organizacija podpira razvoj trajnostnega in pravičnega lokalnega prehranskega sistema v Aju, Arizoni in v skupnosti Tohono O'odham staroselcev. V organizaciji staroselcev se ukvarjajo s kmetijskim izobraževanjem, spodbujajo lokalni gospodarski razvoj, med drugim pa tudi ohranjajo in spodbujajo tradicionalno kmetijstvo.

 

Tako ustna zgodovina staroselcev kot antropološki viri govorijo o tem, da Tohono O'odham že zelo dolgo živijo na obsežnem območju Sonorske puščave, po kateri so se nekoč premikali dvakrat letno. Z vzpostavitvijo rezervatov in pritiskom drugih priseljencev na največje naravne vire so v začetku 20. stoletja izgubili pravico do premikanja, z gradnjo vodovodov pa ni bilo več nujne potrebe po seljenju.

 

Suho kmetovanje je način kmetovanja, primeren za Sonorsko puščavo in v svojem bistvu deluje le ob premikanju in sledenju vodi v puščavi. Kot smo omenili že prejšnjič, možnosti ustvarjanja pogojev za suho kmetovanje večina staroselcev Tohono O'odham nima, saj so povezane s pravico do zemlje. Zemlja v rezervatu je pod posebnim upravljanjem ameriške vlade, načeloma naj bi pripadala skupnosti in rezervatu. Če smo se pri prejšnjem osrednjem delu ukvarjali predvsem s suhim kmetovanjem, pa gremo tokrat na lastninske pravice, nabiralništvo, kulinariko in super hrano.

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Bližnje večje mesto Tucson je leta 2015 prejelo naziv Unescovo mesto kulinarike. Organizacija, ki skrbi za ta naziv, pravi, da je njeno poslanstvo razviti trajnostno puščavsko skupnost s podpiranjem kreativne prehranjevalne kulture. Staroselci Tohono O'odham od naziva nimajo nič, saj se ob tem, da se izkorišča njihovo znanje o pridelavi hrane, o divjih rastlinah ter o semenih, cena staroselske hrane draži.

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Semena staroselcev in njihovo znanje o pridobivanju hrane so zanimivi predvsem zaradi širjenja puščav po celem svetu. Tako znanost kot industrija imata velik interes za dostop do staroselskega znanja. Ali obstaja nevarnost, da bodo lastninsko nezaščitena semena staroselcev na neki točki patentirana ter skupnosti odvzeta in nedostopna?

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Podobno vprašanje o izkoriščanju staroselskega znanja se pojavlja v zvezi z nabiranjem divje hrane, ki je tradicionalno pomemben del prehrane staroselcev Sonorske puščave.

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Staroselci pri nabiranju divje hrane praviloma pazijo, da ne pride do izkoriščanja in prekomernih posegov v okolje, ki si ga delijo z drugimi bitji.

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Nina Sajovec opozarja, da skupnosti staroselcev ne smemo romantizirati, vendar da je opazna razlika med nabiralci divje hrane, ki želijo priti do čimvečjega zaslužka, in med staroselskimi nabiralci, ki razmišljajo o spoštljivem skupnostnem odnosu do okolja na daljši časovni rok.

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Pri nabiranju puščavske divje hrane je pazljivost, da ne pride do dodatne ekstrakcije te hrane, nujna. Povečini gre za rastline, ki rastejo zelo dolgo in počasi.

//////////////////////////////////////////////////////////////

 

Posledice devastacije okolja in drugih okoljskih in družbenih nestabilnosti, kot rečeno, najprej občutijo skupine ljudi na družbenem obrobju, ki nimajo dostopa do virov. Zato je ohranjanje znanja o praksah suhega kmetovanja, semen in divje hrane za staroselce zelo pomembno.

 

V centru Ajo za trajnostno kmetijstvo pogosto potekajo predavanja in izobraževanja s poudarkom na podnebno prilagojenem kmetovanju in pridobivanju hrane. Kljub temu, da so mnoga srečanja zaradi ohranjanja znanja znotraj staroselske skupnosti zgolj interne narave, potekajo tudi zoom predavanja, na katerih se je mogoče seznaniti s kmetijskimi praksami Tohono O'odham ali Hopi staroselcev. Več informacij najdete na njihovi fb ali spletni strani.