I. Črntrn fest – radikalna veselica

Oddaja
28. 10. 2022 - 10.15

Prvi Črntrn festival kontrakulture oziroma radikalna veselica

Novinarji Kilavega semena redno spremljamo aktivnosti radikalne agrarne zveze – Črn trn, razmeroma mlade zveze, ki od leta 2019 povezuje avtonomne iniciative s področja prehranske samopreskrbe in podeželja. Tokrat se bomo posvetili poročilu s prvega festivala Črnega trna, ki smo ga na valovih Radia Študent najavili že po zadnjem, zimskem srečanju organizacije.

Ideja, ki na koledar zveze poleg letnega in zimskega sestanka in skupne, solidarnostne delovne akcije dodaja še festival kontrakulture, izhaja iz premislekov o pomenu krepitve antiavtoritarnih politik na podeželju. Če želimo na podeželju podpreti tovariške iniciative, katerih splošnonazorski okvir sega onkraj konservativnih ali liberalno-ezoteričnih okvirov, in celostno podpreti procese širjenja takšnih praks, je razvoj kontrakulture na podeželju v najširšem pomenu pomemben steber v prizadevanjih za dosego teh ciljev.

Pomembno je, kako sodelujemo, kakšne medosebne odnose gradimo, katere teme odpiramo v svojih okoljih in kakšen odnos imamo do narave oziroma okolja. Vse to je kontrakultura, konkretneje pa se ta izraža tudi s kulturnimi dogodki, kot so samoorganizirani festivali, tabori, pustovanja in druge skupnostne prireditve, ki so avtonomnim iniciativam Zveze sicer precej domače. Na ravni Črnega Trna pa se je tem že obstoječim kulturnim dejavnostim dodalo še Črntrn fest oziroma radikalno veselico.

Festival je skromna pobuda, ki želi po načelu samoorganizacije udejanjiti premisleke glede kulture na podeželju tudi v praksi in tako agitirati za razvoj samonikle, neizumetničene in protipotrošniške kulture v lokalnih okoljih.

Festival se je odvijal na ranču ene od kraških avtonomnih iniciativ v začetku septembra. Ni bil javen, bil pa je zasnovan po načelu odprtega vabila, na katero so se odzvale skoraj vse avtonomne iniciative, lokalna scena in širše antiavtoritarno gibanje iz Ljubljane. Program je bil široko zastavljen; obsegal je vsakodnevne organizacijske skupščine, tematske diskusije, praktične delavnice in seveda večerni samoorganizirani kulturni program. Tako smo lahko sodelovali pri izdelavi biodizla iz odpadnega rastlinskega olja, pripravi kotla za izdelavo biooglja - super pripravka za obogatitev zemlje; se seznanili z intenzivno sonaravno kokošerejo in izvedli protipožarno izsekavanje na mejah posestva.

Na debati so se obravnavale ekstremne vremenske razmere in odzivi nanje. V triurni razpravi se je izvedel lep vsebinski lok, ki je naslovil mikro ukrepe avtonomnih iniciativ in poudaril problematiko netrajnostnih rešitev v lokalnih okoljih, kot so vodna namakalna zajetja, ki v resnici dostop do vode komercializirajo, ter zgrešenih državnih politik, ki nagrajujejo industrijsko izkoriščanje zemlje. Debata pa se je zaključila z mislijo na globalne podnebne spremembe in pomembnost boja proti izkoriščevalskemu kapitalističnemu sistemu kot glavnemu uničevalnemu procesu zoper naravo, ljudi in Zemljo nasploh.

Sicer se je na skupščini Črnega trna izrazila še podpora Placu, prav takrat na novo zasedenemu skvotu v Ljubljani, dogovorjeno pa je bilo tudi zimsko srečanje Črnega trna, na katerem bo med drugim govora o organizaciji naslednjega festivala, saj naj bi ta vsako leto gostoval pri drugi iniciativi.

Vinarjenje na Biševu

Za oktobrsko edicijo oddaje Kilavo seme se je del ekipe odpravil na majhen otok v srednji Dalmaciji, kjer smo posneli intervju z malim pridelovalcem vina. Otok Biševo leži zahodno od otoka Vis in meri manj kot 6 kvadratnih kilometrov. Znan je predvsem po Modri špilji in Biševskem plavcu, vinu, ki je znano kot tipično vino srednje in južne Dalmacije z visoko vsebnostjo alkoholov in taninov.

Mitja se z gojenjem trte in pridobivanjem vina ukvarja približno 10 let. Za začetek nas je zanimalo, zakaj se je odločil za to dejavnost v precej težkih pogojih na tem malem otoku:

Začetki pa so bili kljub velikemu entuziazmu precej zahtevni, saj že oddaljenost otoka od celine prinaša velike logistične izzive, pa tudi infrastruktura na malem otoku je precej skromna. Površine, ki jih je Mitja dobil v dolgoročni najem, so bile nekoč že obdelane in zasejane s trto, vendar so bili ti vinogradi že pred desetletji opuščeni in popolnoma zaraščeni z mediteranskim grmovnim rastjem ter posamičnimi borovci:

V Dalmaciji uspeva precej sort trte. Od belih so značilne predvsem sorte, kot so Pošip, Vugava in Grk, od rdečih pa Crljenak, Babič in Plavac mali. Sorta Plavac mali dobro uspeva v lahkih in revnejših tleh, za rast pa potrebuje obilo sonca in dovolj toplote:

Vino Plavac mali je značilno dalmatinsko rdeče vino polnega okusa z več alkoholi in tanini. Ime Plavac mali opisuje grozdne jagode, ki so manjše in modre barve. Najboljše rezultate vina dobimo po več letih, zato je zelo primerno za staranje:

Vinogradništvo na Biševu pa ima svoje posebnosti, od geološke podlage, mikroklime in drugih naravnih danosti pa do povsem infrastrukturnih značilnosti in omejitev. Glavna prednost Biševa so peščeni deli otoka, kjer globina peščene prsti dosega več metrov, kar je za to sorto trte tako rekoč idealno:

Kot marsikatera območja Sredozemlja in zadnje čase tudi zmernega pasu celinske Evrope sta tudi otoka Vis in Biševo vsako leto izpostavljena vse hujši suši. A če rastje na otoku Vis še nekako preživi poletno sušo, pa je mikroklima na le nekaj kilometrov zračne linije oddaljenem Biševu prav peklenska:

Kot pravi naš sogovornik Mitja, pa v preteklosti ni bilo niti približno tako. Poleg tega, da so na otoku Biševo pridelali po 50 vagonov Biševskega plavca letno in je bil skoraj celoten otok kultiviran, so ljudje normalno pridelovali tudi vse druge vrtnine in druge kulturne rastline:

Poljedelski obeti na otoku so tako precej klavrni. Ena od možnosti bi morda lahko bila gojenje puščavskih kultur:

Nezainteresiranost lokalnih politik za malo kmetijstvo in pospeševanje množičnega turizma pa sta bolezni, ki ju lahko opazujemo v širši regiji in za vzdržno prihodnost lokalnega prebivalstva ne pomenijo nič dobrega. Pa vendarle končajmo v bolj optimističnem duhu: dokler vsaj kakšen entuziast odide iz mesta v kraj sredi ničesar, da bi se tam ukvarjal s poljedelstvom, še ni vse izgubljeno.

Vrtnarski kemični kotiček: kalij

V letošnji sezoni začenjamo z novo rubriko Vrtnarski kemični kotiček, v kateri obravnavamo osnovne kemične elemente, ki jih rastline potrebujejo za bujno rast, in načine, kako jih lahko dodajamo na vrtove na čim manj kemično obdelan način. V tokratni oddaji bomo predstavili kalij, ki poleg dušika in fosforja predstavlja sveto trojico kemičnih elementov, ki so najpogosteje v umetnih gnojilih.

Kalij je eno osnovnih hranil, ki jih rastline potrebujejo za rast. Pomemben je za razvoj močnih in odpornih rastlin, ki si lahko hitro opomorejo po različnih stresnih situacijah. Ključen je za izgradnjo snovi, potrebnih za rast, za proces fotosinteze ter za kroženje hranljivih snovi in vode po rastlini. Izravnava učinke dušika, saj pripomore k utrjevanju novih poganjkov, s čimer krepi njihovo odpornost. Prispeva k razvoju koreninskega sistema ter k tvorbi bolj zdravih in večjih plodov, zato je še posebej koristen za rastline, ki cvetijo in proizvajajo sadeže.

Pomanjkanje kalija se kaže v šibkejših, tanjših rastlinah, kilavem cvetenju, skodranih konicah listov in nazadnje odmiranju rastlinskih delov, zaradi česar so pridelki bolj občutljivi na bolezni, škodljivce in ekstremne vremenske razmere, ki so vse pogostejši del vrtičkarskega vsakdanjika.

Če se nam zdi, da našemu vrtu primanjkuje kalija, ga lahko dodajamo na več načinov. Ena možnost je dodajanje lesnega pepela, ki ostane po kresu ali na ognjišču peči. Vendar moramo pri tem paziti na količino dodanega pepela, saj ta povečuje kislost zemlje. To lahko sčasoma povzroči neugodno okolje za rast, razen če nameravamo gojiti borovnice ali druge sorte, ki jim ustreza bolj kisla prst. Podobno lahko zemlji dodamo pesek kamnin, ki vsebujejo kalij.

Druga možnost je dodajanje rastlin, ki znajo dobro izkoriščati kalij. Takšen je gabez, ki zmore uporabiti drugim rastlinam sicer nedostopni kalij v tleh. Gabez lahko uporabimo v prevrelki. Njegove liste narežemo na manjše kose in jih prelijemo z vodo v razmerju en kilogram rastline na 10 litrov vode. Zvarek vsak dan premešamo in počakamo, da se neha peniti, nato pa ga odcedimo, razredčimo en del zvarka z desetimi deli vode in z njim zalijemo vrt.

Gabez lahko tudi posadimo med različne pridelke, tako grmovnice kot vrtnine, saj bo z globokimi koreninami črpal kalij in pomagal pri oskrbi rastlin, ki tvorijo koreninski sistem tik pod površjem prsti. Dele rastlin lahko dodamo zastirki, s katero prekrijemo grede ali jih primešamo h kompostu.

Kompost, ki vsebuje veliko ostankov sadja in zelenjave, bo prav tako bogatejši s kalijem. Nekateri pa celo priporočajo dodajanje bioloških odpadkov, ki so polni kalija, na primer olupkov banan ali lupin citrusov, neposredno v prst. Vendar je ob tem treba vedeti, da je kalij topen v vodi in ga lahko prvi dež, ki zmoči kompostni kup, enostavno odplakne.

To je tudi razlog, da je kalij treba dodajati pogosto, najbolje prek celotne sezone. Večje količine pa je vseeno dobro dodajati v bolj kritičnih obdobjih, kot so čas cvetenja ali zaključek sezone, da izboljšamo odpornost rastlin na zmrzal. Kljub temu pa – kot z vsem drugim – tudi s kalijem ni dobro pretiravati, saj čezmerne doze rastlinam lahko tudi škodujejo.

Recept mojstra Jadrana: arančine

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.