Kilavo Seme poroča iz lokalne kmečke scene, obvešča o globalnem podeželskem gibanju in proučuje kitajske, podeželske  "influenserje" 

*kontrareport: III. Črntrn fest - radikalna veselica

Radijski kolektiv Kilavega Semena redno spremlja in se udeležuje aktivnosti Črnega Trna – radikalne agrarne zveze. Tako se je tudi letos, konec avgusta, udeležil klasične, tretje radikalne veselice.

*v osrednjem delu z mednarodno/uporniško/kmečko/krovno organizacijo - La Via Campesina

Intervju s Jean Mathieu Thevenot iz fancoske bio vrtnarije in članom Confédération Paysanne sicer del evropske sekcije La Via Campesina

*povzema prispevek iz spletne revije The Conversation: Kmečki kitajski vplivneži preoblikujejo podobo podeželja

Kitajsko podeželje že dolgo velja za sinonim revščine in zaostalosti. Preseljevanje nazaj na podeželje naj bi delno povzročila tudi kitajska gospodarska kriza po covidu-19, zaznamovana z naraščajočo brezposelnostjo mladih in zmanjšanimi priložnostmi v mestih. Medtem tisoče vplivnežev preko družbenih medijev preoblikuje dojemanje podeželje in ruši predhodne predstave o kitajskem vaškem življenju. 

*Napovedujemo:

- A-infoshop, petek ob 20h: Infokafana: AoM – the Autonomy of Migration (refugees' perspective) - Presentation and discussion. 

- PLAC, sobota ob 13h: Kompotova NEkonferenca - Kompot je samoorganiziran kolektiv, ki se ukvarja z avtonomnim gostovanjem odprtih in nekomercialnih spletnih storitev ter s tem želi prispevati k bolj odprti in avtonomni rabi interneta

***********************************************************

Kontrareport: III. Črntrn fest – radikalna veselica
 

Radijski kolektiv Kilavega Semena redno spremlja in se udeležuje aktivnosti Črnega Trna – radikalne agrarne zveze. Tako se je tudi letos, konec avgusta, udeležil klasične, tretje radikalne veselice. S festivalom želi zveza Črn Trn prispevati h kontrakulturi na podeželju in ojačati povezave med urbanimi »antiavtoritarci« s podeželskimi iniciativami.

Tridnevna veselica sicer menja lokacije in vsako leto gostuje pri drugi »avtonomni iniciativi«, članici Črnega Trna. Lansko leto je festival potekal v avstrijskem Prekmurju, tokrat ga je ponovno gostila iniciativa na tržaškem Kraškem robu, naslednje leto pa se po bo vsej verjetnosti selil h Kapežniku na Vipavsko. Samoorganiziran festival klasično sestoji iz debat na različne teme, večernega kontrakulturnega programa, praktične ali politične akcije, vmes pa se najde dovolj časa za sestanek Zveze, mini izmenjave znanj in sproščeno druženje.

Prvi dan je festival potekal v znamenju spoznavnega večera med Črnim Trnom in tržaško zvezo radikalnih kmetov Radiči Domači, s čimer se nadaljuje sodelovanje, katerega zametki, med drugim, segajo tudi iz skupne debate na lanskoletnem Balkanskem anarhističnem sejmu knjig v Ljubljani. Nekoliko mirnejši noči s francoskimi revolucionarnimi šansoni je sledil intenzivnejši dan z večjo udeležbo tako vaške kakor tudi tržaške in pa ljubljanske scene.

Na debati, posvečeni izmenjavi informacij o lokalnih okoljskih bojih, so svojo situacijo predstavili predvsem gostujoči tovariši iz romunije glede zlatokopa in divje sečnje gozdov. Tovarišija iz Pordenone je spregovorila o tamkajšnjem vojaškem vadbišču, ogromnem vplivu vojske na naravo in korakih lokalcev proti militarizaciji njihovega okolja, medtem ko je tržaška ekipa naslovila škodljiv, gentrifikacijski projekt postavitve gondole med Trstom in Opčinami. 
 

Kmalu po debati je med petdeset in sto udeležencev zapeljala kontrakulturna razbijačina balkanskega delavskega trepa, queer palestinsko-izraelske upornice in tržaškega hardcore benda. Medtem pa je tovarišija iz grčije pozno v noč na žaru divje sukala ražnjiče in poskušala konkurirati lokalni iniciativi, specializirani za vegansko hrano.

Tretji dan radikalne veselice Črnega Trna je minil v znamenju aktivizma. Že na debati prejšnjega dne se je odločilo, da se z protestno akcijo intervenira v Opčinah kjer naj bi stala končna postaja sporne gentrifikacijske gondole, s čimer je radikalna agrarna zveza želela izraziti solidarnost z lokalnim bojem proti izgradnji tega uničujočega in predvsem nepotrebnega megainfrastrukturnega projekta. V ta namen se je napravil transparent, spisal komuniké Črnega Trna »To ni prihodnost, ki nas bo zapeljala«, zatem pa se je karavana v mešanem desantu – peš, z avtomobili in javnim prevozom – odpravila v mesto.

Kar je bilo na letošnjem festivalu Črnega Trna še posebej poživljajoče je bil presek različnih antiavtoritarnih sredin iz različnih mest, iz urbanega in ruralnega ter iz teh in onih strani državnih meja. Tako da bi bil verjetno lahko brez problema še eden od zaključkov srečanja tudi: meja mora pasti.

**********************************************

Kmečki kitajski vplivneži preoblikujejo podobo podeželja
 

Kitajsko podeželje že dolgo velja za sinonim revščine in zaostalosti. Sistem »hukou« je od poznih petdesetih let socialne pravice povezoval s krajem rojstva in Kitajce razdelil med »kmete« in »nekmete,« s tem pa med njimi ustvaril oster razkorak.

Poskusi industrializacije so v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih v večinoma kmetijski državi opustošili podeželske skupnosti in sprožili lakoto, ki je zahtevala milijone življenj. Temu je sledila kulturna revolucija in z njo čistka intelektualnih krogov, kjer so izobraženi mladi na podeželje bili poslani na »prevzgojo«. Od sedemdesetih dalje se milijoni kmetov zaradi boljših priložnosti selijo v mesta. Leta 1980 je le 19 odstotkov kitajskega prebivalstva živelo v mestih, do lani je ta številka narasla na 66 odstotkov.

Najpomembnejši mejnik pri razvijanju politike, usmerjene v podeželska območja, je bila ukinitev kmetijskih davkov leta 2006. Trenutno del revitalizacije podeželja pomeni vlaganje v spletne platforme in v podeželske e-trgovine, kar naj bi izoliranim kmetijskim skupnostim omogočalo povezovanje z urbanimi trgi. Preseljevanje na podeželje pa naj bi delno povzročila tudi kitajska gospodarska kriza po covidu-19. Zaznamovana z naraščajočo brezposelnostjo mladih in zmanjšanimi priložnostmi v mestih je spodbudila nekatere mlade, da iščejo preživetje na podeželju.

Medtem tisoče vplivnežev preko družbenih medijev preoblikuje dojemanje podeželje in ruši predhodne predstave o kitajskem vaškem življenju. Spremembo narativa spodbujajo in promovirajo tudi oblasti, saj se zelo prilega njihovi strategiji o revitalizaciji podeželja, ki je bila postavljena v ospredje nacionalne politike. Vplivneži, influenserji, podeželsko Kitajsko prikazujejo kot avtentično, nostalgično, idilično zatočišče in kulturno središče. Prikazujejo rustikalni čar podeželske Kitajske, kisajo zelenjavo, kuhajo tradicionalno hrano, nabirajo čaje, obnavljajo hiše in se družijo v živahnih, a umirjenih podeželskih skupnostih. Kar se je začelo kot preprosta dokumentacija, je postalo fenomen »novega kmeta«, ki pritegne ogromno občinstva, od nostalgičnih upokojencev do ekološko ozaveščenih najstnikov.

Opazovanje »novega kmeta« ni zgolj digitalni eskapizem za množice, saj naj bi dejansko vplival na porast turizma in tradicionalnih obrti v nekoč pozabljenih vaseh. Kot pri vseh algoritmih ima tudi novo kmečko gibanje svoje pasti – bolj so podeželski vplivneži priljubljeni, več se nad njimi in njihovo »avtentičnostjo« izvaja pritisk.

Lokalne oblasti, ki v tovrstnih digitalnih vsebinah prepoznavajo gospodarski potencial, so kmečkim ustvarjalcem vsebin začele ponujati subvencije. Vladni uradniki izkoriščajo spletne platforme tudi za promocijo Kitajske in njenega prizadevanja za revitalizacijo podeželja med mednarodnimi občinstvi. Ne glede na to, da trend novih kmetov izpodbija mestno usmerjen narativ in zmanjšuje kulturni prepad, ki je dolgo ločeval kitajsko podeželje od mesta, pa to odpira pereča vprašanja, ali so te vsebine resnične ali gre za del večje, vladne kampanje za »čiščenje« podobe podeželja.