• Komentiramo: Kdo se boji ... invazivk?

Invazivne tujerodne vrste, kot so uradno imenovane, v okoljevarstvenem svetu veljajo za enega glavnih razlogov za izumiranje vrst in uničenje biodiverzitete v okoljih, kamor so naseljene. Navajajo se katastrofalni vplivi razširjanja teh vrst, kar nas mora gotovo skrbeti. Preden pa nadenemo rokavice in besno udarimo po najbližjem dresniku, moramo pomisliti tudi na politično ozadje, ki nič hudega sluteči dresnik slika kot slabega, celo zlobnega, napram ranljivim domačim cvetlicam.

• intervju s tovarišem iz severnega kurdistana/jugovzhodne turčije: about food production, agronomy and politics.

• rubrika Od zrna do zrna: žito meseca je sirek

Napovedujemo:

• BLOKIRAJMO DAN BRATOVŠČIN (Beljak, 24. 5. 2025)

Od 23. do 25. maja 2025 bo v Beljaku potekal tako imenovani Burschentag v organizaciji združenja ÖPR (Österreichischer Pennäler Ring). ÖPR je združenje mladinskih mečevalnih bratovščin in je aktivno v Avstriji, na Bavarskem ter Južnem Tirolskem. Pripadniki se gibljejo v krogih, ki so blizu stranki svobodnjakov (FPÖ) in zunajparlamentarni skrajni desnici. Mreža ÖPR je večkrat vzbudila pozornost zaradi nemškega nacionalizma, rasizma, antisemitizma in sovražnosti do kvir skupnosti.

V Beljak vabi OLTA – Offenes Linkes Treffen der Antifa Koroška Kärnten 

• Protest proti oboroževanju, vojni in zvezi NATO (24. 6. ob 17h, Kongresni trg)

• Pride for free palestine – serija uličnih akcij v juniju, več najbrž kmalu na blogu Roza Stene

************************************************************

Kdo se boji ... invazivk?
 

Invazivne tujerodne vrste, kot so uradno imenovane, v okoljevarstvenem svetu veljajo za enega glavnih razlogov za izumiranje vrst in uničenje biodiverzitete v okoljih, kamor so naseljene. Navajajo se katastrofalni vplivi razširjanja teh vrst, kar nas mora gotovo skrbeti. Preden pa nadenemo rokavice in besno udarimo po najbližjem dresniku, moramo pomisliti tudi na politično ozadje, ki nič hudega sluteči dresnik slika kot slabega, celo zlobnega, napram ranljivim domačim cvetlicam.
 

Za proženje čustvenih odzivov in občutkov poklicanosti k orožju ali orodju pri širši javnosti se je za poimenovanje procesov razširjanja in vzpostavljanja populacij invazivnih tujerodnih vrst pretkano vpeljala raznovrstna militaristična, ksenofobna retorika. Vzpostavil se je ostro začrtan dualizem pri poimenovanju tujerodnih in avtohtonih vrst, tujega in domačega, nas in njih, ki pogosto predpostavlja, da je vse, kar je tuje, tudi slabo, kar je dobro, pa ni tuje. Tak princip očitno deluje – kampanje in projekti za odstranjevanje invazivk se vrstijo, prostovoljci dvigujejo roke, na znanstvenih in strokovnih konferencah vrši od žugajočih borbenih pesti, stekajo se milijoni in milijarde. 

Jasno, da ljudje raje prispevajo k varovanju nečesa, kar je poznano, »njihovo«. Posledično je jasno tudi, da bodo hitreje odrinili in poteptali vse tisto »tuje«, kar je »prišlo« v nepopisnih »invazijah«, da preraste, prevzame, zaduši, izrine, ruši, poškoduje, uniči, pobije, ogroža, obžira, okuži in iztrebi. Pod senzacionalističnim jezikom pa ne smemo prezreti glavnega razloga za razširjanje in prisotnost tistih »drugih« in posledično izumiranje »naših« vrst – človeški kolonializem, vojne, mednarodna trgovina in splošno opustošenje okolja.
 

Vrste od pajesna do rakuna, od signalnega raka do sončnega ostriža, harlekinskih polonic, nutrij, od starih znank do komaj pristalih in vse vmes, ki so se takorekoč na človeških krilih preselile na drugi konec sveta in tam tudi uspešno preživele, se vzpostavile in razširjale naprej, so primerno prilagodljive, nedvomno pa jim pri vsem tem pomagajo tudi podnebne spremembe. Poseljujejo lahko zaradi človeka degradirana okolja, od opustošenih in zabetoniranih rečnih bregov do urbanih smetnjakov. Njihova izjemna prilagodljivost jim omogoča tudi razširjanje v druga, manj opustošena okolja, kjer s čelom trčijo na ogrožene in zavarovane vrste in kjer se iz nadležnih škodljivcev spremenijo v nevarne, zle prišleke.

Demonizacija teh vrst umiva vest, medtem ko s prstom pokaže, katere vrste so odvečne in katere je možno množično pobijati brez resnejših pomislekov. Projekcija negativnih človeških hotenj jih tako paradoksno označi za manj kot živa bitja – postanejo zgolj predmeti, katerih edini cilj je škodovati, uničevati in pobijati. Edini način, ki nam torej preostane za ohranjanje narave, je njihova brezpogojna eradikacija – za tem se skriva mračno prepričanje, da je za varovanje enih vrst, biodiverzitete in obstoječih ekosistemov kot takih nujno ubiti druge.
 

Težava nepremišljenih problematičnih izrazih, ki jih vihtijo raznorazni strokovnjaki, pa ni le v specizmu. Diskurz se iz naravoslovnega ves čas pretaka v družboslovnega in obratno, politično ozračje diha z znanstvenim in mu hkrati diha za ovratnik. Ko znanstveniki in strokovnjaki nekritično prevzemajo ksenofobno, rasistično in militaristično retoriko ter jo s svojo zagnanostjo še oplajajo, se povečini morda niti ne zavedajo, da jo iz njihovih ust oportunistično pobirajo politiki, odločevalci, mediji in podobni obritoglavi entuziasti nad uličnim skandiranjem in pretepanjem mimoidočih. Besedam namreč sledijo koncepti, konceptom zakonodaja, tej pa zelo resne posledice za številne odrinjene.
 

Tako se na primer za človeške migracije, ljudi na poti, uporablja enake izraze kot za druga potujoča bitja, imenovana invazivne tujerodne vrste – migracije se poimenuje invazije, ljudi na poti se imenuje prišleke, vsiljivce, demonske Druge, ki so prišli uničevati, izrinjati, škodovati, pobijati. Namen je kot pri drugih vrstah dosežen – z demonizacijo se jih na enak način razčloveči, potisne v predal odvečnih in pusti umreti ali neposredno umori. V družbi pa se hitro ustali prepričanje, da so takšni ukrepi nujni zavoljo varovanja obstoječega sistema, »avtohtonih« prebivalcev zahodnega sveta in ohranjanja ekonomskega bogastva peščice.
 

Ob upoštevanju širše politične slike in absurdnih hipokrizij ne moremo preprosto zamižati na obe očesi ob prosti rabi sicer nedopustno sovražnih izrazov pri strokovnjakih, ki se ukvarjajo s t. i. invazivnimi vrstami. Skupaj z znanstveno stroko si moramo prizadevati iznajti in uporabljati primernejše besedišče, ki bo kljuboval sovražnemu govoru in segal onkraj dualnosti tujega–avtohtonega ter na ta način prevetril tudi širšo družbo. Prizadevati si moramo tudi za vpeljavo ukrepov, ki se bodo soočili s spremembami in nesporno resnimi vplivi določenih vrst ter bodo namesto krvave gonje za popolnim uničenjem teh vrst prioretizirali krepitev odpornih ekosistemov kot celot.

Medtem ko kolonizatorji pridigajo o kolonizaciji, okupatorji pa o invazijah, lahko za konec še spomnimo, da so kljub vsem militarističnim opisom potovanja vrst prav vojne, skupaj z vsem dobesedno ali metaforično pripetim kolesjem, zaslužne za razširjanje velikega števila »invazivnih« vrst. Ena izmed bolj znanih je koloradski hrošč, ki je na kontinentalna evropska tla prišel na valovih prve svetovne vojne, ob več delno ali neuresničenih načrtih uporabe hroščev kot biološkega orožja s strani nacistov pa se je nato tekom druge svetovne vojne razširil naprej po kontinentu. Kjer še dandanes pustoši po »našem« ... krompirju ... Aja, ups.

**********************************************************

Od zrna do zrna - Sirek
 

V tokratni rubriki Od zrna do zrna vam predstavljamo žitno kulturo sirek. Sirek je rastlina, ki spada v družino trav in je v bližnjem sorodstvu s koruzo in prosom, v botanični nomenklaturi jo najdemo pod imenom Sorghum bicolor. Je peta najpomembnejša žitarica takoj za rižem, pšenico, koruzo ter ječmenom in se jo na letni ravni pridela nekaj čez 60 000 ton, od tega kar petina v ZDA.
 

Glede na arheološke in pelodne raziskave naj bi sirek uporabljali že pred 6000 leti na področju Južnega Sudana, od koder se je razširil v zahodno in južno Afriko ter Indijo. Skozi tisočletja so kmetovalci s prebiranjem in vzgojo razvili več podvrst sirka z večjimi zrnji in klasi. V srednjem veku je za distribucijo in popularizacijo sirka precej pomembna tako imenovana »arabska kmetijska revolucija«. Sirkovo zrnje se raznese po mnogih deželah Afrike in Azije, v Evropo pa prispe na področje današnje Andaluzije v Španiji. Beseda sirek, ki jo najdemo v nekaterih evropskih jezikih, tako na primer v nemščini Sirk, hrvaško sirak, naj bi izvirala iz starolatinske besede Syricum v pomenu »sirsko žito« – v srednjem veku prispe v Evropo iz Bližnjega vzhoda.

Sirek dobro prenaša sušo in vročino, poleg tega pa ne potrebuje visokih vsebnosti dušika. Raste v velikem temperaturnem razponu in široki pH lestvici. Dobro tekmuje tudi s pleveli, saj izloča alkaloid sorgoleon, ki onemogoča rast drugih rastlin. Poleg tega lahko raste tudi na strupenih zemljinah. Zaradi vseh lastnosti ga precej gojijo tudi revni mali kmetje na manjših zaplatah slabo rodovitne zemlje v državah drugega in tretjega sveta.
 

Sirek se uporablja za prehrano ljudi in kot krma za živali. Kot kaša se uporablja v mnogih jedeh, sirkova moka pa se uporablja za razne vrste pekovskih izdelkov. Zrnje se lahko pripravi kot koruzna pokovka. Pomemben je tudi pri izdelavi piva in žganih pijač. Posebna sorta sladkega sirka se predeluje v sirup in melaso. Poleg tega se stebla rastline uporabljajo za metle in za armaturo v gradbeništvu. V Nigeriji z rdečim sirkom barvajo usnje, v Alžiriji pa na podoben način barvajo volno.