V današnji oddaji se bomo pogovarjali o potencialnih negativnih učinkih TISA, CETA in TTIP na agro sektor.

Pogovarjali se bomo z avstrijsko izpostavo organizacije Via Campesina

http://www.viacampesina.at

Napovedali benefit dogodek Zadruge Urbane - javna večerja v A-infoshopu na Metelkovi, naslednji torek , 25.11., ob 19h. Kjer bodo zadružniki zbirali sredstva za kamijon dreka, ki so si ga privoščili ob koncu sezone.

https://zadrugaurbana.wordpress.com

Postregli bomo z novim pijansko-veganskim receptom in še kaj.

Prisluhnite!

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Sprega držav in korporacij proti kmetom in čebelam

TTIP, CETA in TISA so kratice prostotrgovinskih sporazumov, ki jih vse pogostoje zasledimo v vrsticah uradnikov, namenjenih širši javnosti. Toda s čim več kot polnimi imeni nam snovalci sporazumov le redko postrežejo. Govorimo torej o Čezatlantskem trgovinskem in investicijskem partnerstvu med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike - TTIP, Celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu med Evropo in Kanado - CETA ter Sporazumu o trgovanju s storitvami - TISA.

Tisti, ki lahko smuknejo za zaprta vrata, kjer poteka nedemokratičen proces pogajanj, pravijo, da naj bi šlo za “win-win” situacijo. In vendar se zdi, da je zmago moč videti le na strani velikih korporacij, katerih pravni status se bo izenačil s statusom držav. To kaže na že zdajšnjo moč korporativnih investitorjev, ki bodo sodelujočim državam v roke prav kmalu potiskali pisala.

Seveda se postavi vprašanje, za kakšno ceno? Za ceno pravic delavcev, pravic potrošnikov in za ceno večjih posegov v okolje, v prehrambene standarde ter v kvaliteto izobraževanja.

Omenjeni sporazumi se ne ukvarjajo s carinskimi dajatvami, saj so te že primerno nizke, temveč se ukvarjajo z regulatornimi ovirami trgovanja in storitev, kot so standardi okoljevarstva ali varnosti hrane. Predpogoj za pridružitev pa je harmonizacija teh standardov oziroma prilagoditev zakonodaj.

Delavski, socialni in okoljski standardi v Evropi, mizerni kot so, v mnogih pogledih prekašajo tiste iz Združenih držav. Težnja k regulatorni koherenci, h kateri se zavežemo s podpisom TTIP-a, bo tako odločilno vplivala na zakonodajo pri nas. Zavedati se moramo, da so pristopi k regulaciji na primer fitofarmacevtskih sredstev v ZDA drugačni kot v Evropi. Na tej strani Atlantika se tako najpogosteje držimo načela previdnosti – če ne moremo dokazati, da je neka substanca varna, potem ni. V ZDA je prav nasprotno – snov tako včasih velja za varno, vse dokler ne dokažejo nasprotno.

EU je tako na primer v lanskem letu izdala delno prepoved uporabe nekaterih neonikotinoidov, ki naj bi bili razlog za odmiranje čebel, raziskave za potencialno škodljivost preostalih pa so v teku. S podpisom TTIP sporazuma bi se varnostni standardi skušali uravnotežiti na tako imenovanem “najmanjšem skupnem imenovalcu”, kar bi v praksi pomenilo, da je s podpisom sporazuma delni preklic teh čebelam škodljivih pesticidov ogrožen.

Regulatorno zbliževanje bo potekalo še na področjih nadzora hormonskih motilcev, vnosa in označevanja gensko spremenjenih organizmov, nadzora pesticidov, rastnih hormonov in podobno.

Profitabilno orientirano komercializacijo in privatizacijo storitev vzpodbuja TISA – sporazum o trgovanju s storitvami. Med drugim nesubtilno vzpodbuja privatizacijo oskrbe z vodo, preko katere bi bila ogrožena osnovna človekova pravica - pravica do hrane. Odprtje upravljanja z vodo privatnim investitorjem bo prav tako zameglilo boj za trajnostno kmetijstvo. Deregulacija vodnih virov favorizira monokulturno pridelovanje hrane, ki je okolju škodljivejše in je pogosto usmerjeno v izvoz.

V mnogih primerih privatizacije vod se storitev zaradi nezmožnosti izpolnjevanja določil pogodb vrne v skupne roke. Slednje bo pri prihajajočih sporazumih oteženo do te mere, da se najverjetneje ne bo zgodilo. Razplet, v katerem agrokulturne korporacije pridobijo na moči, oslabijo pa lokalni prehrambeni sistemi in okolje, je s podpisom neizogiben. Grožnja majhnim kmetom zaradi spodbujanja tekmovalnosti med državami Evropske unije pa brez dvoma vodi v oslabitev lokalne oskrbe s hrano in samooskrbe.