Komentar: Vafljaste grede plemena Zuni – inovativno vrtnarstvo ali odkrivanje tople vode

V današnjem komentarju se bo ekipa Kilavega semena podala v suhe puščavske predele ameriške Arizone in Nove Mehike ter dragemu slušateljstvu predstavila poseben način kmetovanja, ki ima dolgo tradicijo in se je ohranil le po zaslugi preživelih staroselcev in nekaj drugih entuziastov. Gre za koncept »vrtov z vafljastimi gredami«, v angleščini imenovanih »waffle bed gardens«, ki so se v preteklih stoletjih izkazali kot odlična strategija za pridobivanje hrane v suhem in vetrovnem okolju, ponoven razcvet pa ta način vrtnarjenja doživlja v zadnjih letih, posebej čas koronske krize je marsikatero tradicionalno prakso spravil na steroide in jo »hipsteriziral«.

Jim Enote je eden izmed nekaj tisoč staroselcev iz plemena Zuni ter vodja lokalne fundacije Colorado Plateau Fondation, ki skrbi za zaščito zunijske zemlje, vode ter drugih dobrin, hkrati pa poskuša ohranjati staroselsko kulturno tradicijo. Po njegovih besedah gre pri vafljastih gredah za specifično poljedelsko prakso, ki so jo njegovi predniki iznašli že pred tisočletjem ter tako gojili kulturne rastline do sredine 20. stoletja; v 70-ih letih so vafljasti vrtovi skoraj izginili, konec 80-ih pa se je krivulja počasi obrnila in ljudje so zaradi vedno ekstremnejših vremenskih pogojev ponovno prepoznali smiselnost ugreznjenih gred.

Območje naselitve plemena Zuni oziroma A:shiwi, kakor se sami poimenujejo, obsega območja ob reki Zuni, ki je pritok reke Mali Kolorado; to so suha območja, na katerih reke pogosto presahnejo, poleg puščavnih ravni pa najdemo mnogo večjih in manjših osamelcev z različno petrografsko sestavo. Največ je triasnih, jurskih in zgodnjekrednih kamnin, pri čemer prednjačita peščenjak in muljevina. Zasnova vafljastih vrtov in polj vse slabosti lokalnih specifik obrne sebi v prid: največkrat so postavljeni pod hudourniškimi in rečnimi nanosi za zbiranje dragocene vode, bogate z izpranimi hranili; njihova oblika, ki s ptičje perspektive spominja na vafelj, pa vodo zadrži čim bliže vsake rastline. Poleg tega glinena ograda okoli posamezne rastline zavira moč vetra in dodatno izsuševanje listov. Tako v preteklosti kakor tudi danes pa so smiselne tudi manjše zaplate vafljastih gred, ki jih lahko vzdržujemo s precej majhnimi količinami zbrane vode na domačem vrtu ali v bližini svojega domovanja.

Tak način poljedelstva ni omejen le na območja, ki so jih tradicionalno zasedala ljudstva ob reki Zuni. Kakor pravi Gary Nabhan, okoljski aktivist ter etno botanik iz Arizone, lahko najdemo podoben tip poljedelstva v marsikaterem aridnem okolju z majhno količino padavin in večjo prevetrenostjo. Sam je preučeval podobne vrtove na Kanarskih otokih in predvsem v Egiptu, kjer gojene rastline zastirajo tudi grmovne in drevesne trajnice, s svojo senco pa zmanjšujejo transpiracijo vode iz listov. Večletno preučevanje različnih agrokulturnih praks ga je pripeljalo do spoznanja, da se v podobnih klimatskih razmerah največkrat razvijejo tudi podobni poljedelski prijemi, vendar pa je nespametno brezglavo posnemanje tujih agro -praks brez poznavanja lokalnih specifik okolja, v katerem so ključni tip vodnega vira, vrsta prsti in velikost želene gojitvene površine.

Dober primer premišljene prakse predstavlja manjša kooperativa Bueno Para Todos Cooperative, ki je po besedah Yvonne Sandoval manjša kmetija queer kmetov staroselskih in suženjskih korenin. Kmetija se nahaja v regiji El Valle v Novi Mehiki, kjer se soočajo s podobno klimo, vendar s še večjo prevetrenostjo. Kakor pravi Yvonne, ki se opisuje kot staroselka mešanih korenin, poskušajo z gojenjem kulturnih rastlin na vafljastih gredah pokazati, da so lahko pred -kolonialne poljedelske metode odgovor na post -kolonialno klimatsko krizo. Kilavi duh pa naj tu le pridoda, da so vafljaste grede primer dobre staroselske prakse, ki jo v časih modernega kapitalizma uničimo z nekaj crowd -fundingi, insta -fotkami in cheesy -projekti. Naj dobre prakse trajajo … Srečno, Zuniji!

EKSTENZIVNO PRIDELOVANJE OLJK V DALMACIJI

V Mikijevi družini so bili vedno veliki porabniki olja. Sčasoma so dobili idejo, da bi olje počasi začeli pridelovati tudi sami. V Primoštenu, kjer so imeli vikend in od koder so njegovi starši, je sosed prodajal zemljo. Na tej zemlji je bil star, zapuščen oljčnik. Miki je za vzpostavitev oljčnika potreboval dve leti. Ob istem času je njegova družina pridobila še nekaj parcel pri Šibeniku in tudi tam zasadila oljke. Sedaj imajo na kršu, sredi kamnin en star oljčnik, ki potrebuje veliko vode, in dve novi parceli, ki se vzpostavljata in za kateri se zdi, da bosta lepo nadaljevanje vsega. Projekt pridelovanja oljčnega olja tako sedaj poteka že petnajsto leto.

Kako se kot začetnik lotiti oskrbe oljčnika in pridelovanja olja? Kje se pojavijo glavne težave? Sogovornik je za nasvete povprašal sosede, vendar se je izkazalo, da obstaja vsaj toliko filozofij kot oljkarjev, zaradi česar je sčasoma moral oblikovati lasten pristop ter ugotoviti, kaj deluje in kaj ne.

Tam, kjer je oljčnik našega sogovornika, je velikost oljk odvisna predvsem od podlage, v katero so posajene. V hiperintenzivnih španskih nasadih, v katerih so oljke nasajene tako, da je med njimi meter in pol razdalje, jih obrezujejo in nabirajo s stroji, ki se sicer uporabljajo za trte. Tudi v Italiji je pristop k obrezovanju trt načeloma drugačen.

Sogovornik oljke prideluje ekstenzivno. Njegov način pridelovanja je počasen in zahteva veliko opazovanja. Vsako leto obreže približno eno tretjino oljčnika, tako da v treh letih obreže celoten oljčnik. Oljčnike pognoji vsako drugo leto, oljk pa sploh ne škropi. V glavnem pusti, da drevesa rastejo.

V dobrih sezonah dobi od dva do tri litre olja na eno drevo. Ko je sezona ugodna, tako iz količine nabranih oljk dobiš približno 15–20 % olja – torej 20 litrov olja na 100 kg plodov. Hkrati velja, da mlajši in bolj zeleni plodovi vsebujejo več vode, pri zrelejših in bolj črnih pa je koncentracija olja večja. Razlika v okusu olja naj bi bila v vsebnosti kislin, ki jih ima olje. Bolj ko so zelene, bolj je olje grenko.

Med okoliščine, ki vplivajo na letino, Miki prišteva tudi dve vrsti škodljivcev, ki pa na njegovo ekstenzivno pridelavo oljk nimajo večjega vpliva. Oljčne muhe pičijo plod in se zaredijo v koščici. Glede na letni čas napada lahko plod popolnoma uničijo, da ostane zakrknjen, v primeru razvitega plodu ob napadu pa lahko začne oljka na vbodnem mestu predčasno zoreti ali celo gniti. Obstajajo tudi druge bolezni oljk, kot je na primer pavovo oko, o kateri sogovornik več pove v drugi zaporedni izjavi.

Oljke dokaj dobro prenašajo mediteransko klimo z malo vode in močnimi vetrovi, zaradi česar imajo ljudje, po besedah sogovornika, na rodovitnejših in vodnatejših predelih raje posajeno trto. Takšna prilagojenost je posebej dobrodošla pri ekstenzivnem gojenju, saj do neke mere omogoča gojenje pridelka brez namakanja. Če takšnemu načinu gojenja dodamo še pravilno izbiro mikrolokacije, ki jo lahko najdemo v izročilu lokalnih pridelovalcev, je to lahko že skoraj recept za uspeh.

Ko ima dovolj vode, lokalna sorta oblica zraste lepa, velika, kot češplja; odporna je proti mrazu, suši in nasploh vsemu. Sicer je enodomna rastlina, zato za opraševanje zraven njih sadijo še druge sorte. Ena od takšnih sort so levantinke, ki jih v Dalmaciji sadijo na robove nasadov. Levantinke so manjše in rastejo v grozdih. Na enem kupu jih je več, in ko dobro obrodijo, po besedah sogovornika kar padejo v čeber.

V nadaljevanju se vračamo k sami pridelavi oljčnega olja. Starim zadružnim stiskalnicam se v zadnjem času pridružuje vedno več zasebnih obratov, ki stiskanje omogočajo tudi manjšim pridelovalcem. Kot zanimivost lahko omenimo, da so v eni od zasebnih stiskalnic imeli tudi stroj za izkoščičevanje, kar naj bi olju odvzelo grenkobo. A je ravno v sezoni, ko je sogovornik to metodo želel preizkusiti, nekdo v stroj vrgel vijak - govori se, da je šlo za sabotažo konkurence.

In prav v načinu stiskanja na različnih temperaturah in z različno stopnjo oksidacije je odvisno, s katerimi etiketami se olja ponašajo. Zato prispevek zaključujemo še z nekaj amaterskimi podatki o razlikovanju olj.

Nerafinirana olja so pridobljena iz svežega mesa, običajno s hladnim mehaničnim stiskanjem, pri čemer izraz hladno stiskano pomeni, da je olje stiskano pri temperaturi med 26 in 32 °C. Nerafinirana olja ohranijo kakovost in bogato hranilno vrednost. Negativna stran nerafiniranih olj pa je, da so manj stabilna od rafiniranih. To pomeni, da se prej pokvarijo in so manj priporočljiva pri pripravi jedi pri visokih temperaturah. Pod etiketo »deviško« ali »ekstra deviško« tako spadajo nerafinirana, enkrat stiskana olja, ki vsebujejo od 0,8 do 2 grama prostih maščobnih kislin na 100 gramov olja.

Izbiro načina stiskanja prepuščamo našemu poslušalstvu, za tiste, ki morebiti svojega oljčnika še nimajo, pa v zadnjem delu oddaje pripravljamo nasvet za pripravo narabutanih oljk.

Kilave čire-čare

Mehurjasta haloga

Ker se oddaja Kilavo seme od vas čez poletje poslavlja, za uvod v vroče pasje dni še ena morska čarovnija z mehurjasto halogo. To je čarovnija za tri kovače, pet čentezimov oziroma dandanašnjih nula evrov; strošek pa je seveda prevoz do najbližje slane vode. Mehurjasta haloga je alga, ki jo najdemo predvsem v Severnem morju ter Atlantskem in Tihem oceanu ter ima nekaj zdravilnih lastnosti. Poznamo jo tudi pod imeni mehurjasti bračič, morski hrast, morsko grozdje, rezani plevel. Glavne magične lastnosti haloge so splošna zaščita, moči morja, moči vetra, denar in psihične moči.

Morske alge varujejo tiste, ki so v morju ali nad njim, zato se jih ne priporoča le vsem mornarjem in drugim morjeplovcem, ampak tudi vsem letalskim potnikom, ki letijo nad morjem. Haloga se uporablja v morskih obredih za klicanje duhov morja; če jo vržemo v morje, pa pridobimo naklonjenost morskih duhov in njihovo pomoč pri čaranju. Za klicanje različnih vetrov pa na obali dolg pramen svežih alg vrtimo nad glavo v smeri urinega kazalca.

Iz haloge lahko pripravimo tudi poparek ter z njim natremo tla in vrata poslovnega prostora, s čimer prostor napolnimo s pozitivnimi vibracijami ter privabimo potencialne kupce. Za posebej močno čaranje za denar pa napolnimo majhno steklenico z viskijem, dodamo nekaj haloge, jo trdno zapremo in postavimo na okensko polico. Tako si zagotovimo stalen dotok denarja. Za spodbujanje psihičnih moči jo posušimo in z njo napolnimo majhen žakeljc, tako pripravljena nam nudi tudi zaščito pred duševnimi motnjami.

Recept mojstra Mazinge

Kako vložiti narabutane olive?