Kilav komentar

Evropska okoljska politika eksternalizacij meja

Da Evropska unija nenehno išče načine za preprečevanje imigracij, ni novost, zanimivo pa je, da se to vse bolj povezuje s politiko zelenega prehoda. Zavoljo eksternalizacije meja in krepitve vpliva v državah južnega Mediterana Unija poleg bilateralnih sporazumov, naložb in oblikovanja logističnih infrastruktur ustvarja tudi energetske platforme. V sklopu načrta REPowerEU je Evropska komisija napovedala vrsto ukrepov za hitro zmanjšanje odvisnosti od ruskih fosilnih goriv ter pospešen zeleni prehod in povečanje odpornosti energetskega sistema na ravni EU. V okviru evropske sosedske politike, ki promovira krepitev dostopa do trga in obravnavanje migracij in mobilnosti južnih partneric, je bilo v zadnjem času izvedenih tudi nekaj konkretnih političnih povezav.

Potem ko je Maroko oktobra lani postal prvi zeleni partner Evrope, je v začetku marca z Evropo podpisal sporazum o sodelovanju v vrednosti 624 milijonov evrov. V to je vključenih 115 milijonov evrov za podporo načrtom zelenega prehoda te afriške države in dodatnih 150 milijonov evrov za boj proti migracijam. V Tuniziji se izvajajo projekti v okviru 200 milijonov evrov vrednega podpisa memoranduma z Italijo. V njem je sodelovanje v boju proti migracijam povezano z ustvarjanjem tako imenovanih trajnostnih delovnih mest in spodbujanjem obnovljivih virov energije.

Od začetka vojne v Ukrajini je Alžirija za Evropo postala ključni dobavitelj energije, s čimer si je država nakopičila milijarde od izvoza fosilnih goriv. Nekdanja francoska kolonija je v začetku leta podpisala nove sporazume – z Italijo o dobavi plina in z Nemčijo o dobavi zelenega vodika, medtem ko nazaj v puščavo severno od Nigra potiska na tisoče migrantov. Tudi Egipt obljublja, da bo v sodelovanju z Izraelom poskrbel za oskrbo Evropske unije s plinom.

Zahodnjaška politika zelenega prehoda se v državah južnega Mediterana na prvi vtis prikazuje kot politika uveljavljanja zelenega kapitalizma, ki prebivalcem omogoča gospodarsko in socialno stabilnost. Naivna logika bi nas lahko napeljala na mišljenje, da bodo množična izseljevanja s tem postala stvar preteklosti. Gledano z druge perspektive, pa postane jasno, da Evropska unija s svojimi okoljskimi ukrepi v omenjenih državah spodbuja specifično zeleno okolje, ki zagotavlja akumulacijo kapitala in reprodukcijo obstoječih družbenih razmer.

Evropski zeleni prehod poteka v luči privatizacije in transnacionalnega upravljanja energetskega sektorja. To Evropska unija realizira s sprejemanjem prostotrgovinskih sporazumov, kot je DCFTA oziroma Deep and Comprehensive Free Trade Area. Ta sporazum je bil pred dobrimi petimi leti podpisan z Ukrajino, Moldavijo in Gruzijo, nedavno še z Marokom in Tunizijo, kmalu pa naj bi se jim pridružile tudi sosednje države.

Sprejetje sporazumov, kot je DCFTA, je idealna priložnost za eksploatacijo delovne sile, tako v državah podpisnicah kot v EU, saj omejevanje migracij omogoča več nadzora nad delovno silo, ki je primorana opravljati dela v zelo slabih pogojih. DCFTA služi tudi interesom korporacij, ki za monopolizacijo energetske tranzicije potrebujejo delavstvo s slabšimi možnostmi iskanja boljših delovnih okolij. Prostotrgovinski sporazumi pa so dobičkonosni tudi za evropske države, ki dobivajo sredstva za nadzorovanje zunanjih meja.

Sindikat pastiric in pastirjev v južnih Alpah v Franciji

V osrednjem delu današnje oddaje Kilavo seme se selimo v južni del francoskih Alp, natančneje v departma Provence-Alpes-Côte d’Azur, v katerem je bil lansko pomlad ustanovljen sindikat pastiric in pastirjev, imenovan s skupnim imenom pastirskih sindikatov kot Syndicat des gardiens de troupeaux – Sindikat varuhov čred. Pastirski sindikati, ki so na planinah drugih evropskih držav praktično neobstoječi, so redkost tudi na francoskih pašnikih – poleg novoustanovljenega obstajata še pastirski sindikat v Isèru v severnih Alpah ter v Ariègeu v Pirenejih. Poleg povezovanja na področju pastirstva jih druži tudi članstvo v CGT – konfederaciji sindikatov v Franciji.

O delovanju novega pastirskega sindikata ter o razmerah v pastirskem poklicu, ki so pripeljale do njegove ustanovitve, smo se pogovarjali z Eglantine. Kot pastirica krav in ovc na območju (južnih) francoskih Alp dela že 5 poletij, občasno pa črede pase tudi pozimi.

Pastirski poklic v francoskih visokogorjih je relativno dobro razširjen ter vezan predvsem na varovanje čred pred napadi velikih zveri, na območju prisotnih že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Sogovornica nam je opisala, kako je pastirsko delo organizirano ter kako sta paša in varovanje čred videti v praksi.

Kljub učinkovitosti in pomembnosti varovanja čred v planinah s pastirji, ki ga predvsem rejci drobnice na območju velikih zveri še kako potrebujejo, pa razmere na terenu in delovni pogoji za pastirice in pastirje pogosto niso najbolj rožnati.

V Franciji so pastirice in pastirji v večinoma zaposleni s pogodbami za določen čas – zaradi narave sezonskega dela, kar poleg nezakonitega večletnega podaljševanja pogodb za pastirice in pastirje pomeni tudi precej negotovo življenjsko situacijo. Pastirice in pastirji niso plačani za nadure, kljub temu da njihov poklic obsega celodnevno, v primeru posredovanja ob nočnih napadih velikih zveri na črede pa tudi nočno delo, večinoma brez prostih dni, kar v 4-mesečni sezoni pomeni tudi do 70 delovnih ur na teden. Če k temu dodamo še slabe razmere na delovnem mestu, lahko kmalu pričakujemo ustanovitev pastirskih sindikatov.

Realnost pastirskega poklica zajema tudi delo v težkih visokogorskih razmerah, zato sta potrebna tudi ustrezna oprema pastiric in pastirjev, kot sta obutev in obleka, ter izpolnjevanje posebnih delovnih pogojev – uporaba lastnih prevoznih sredstev na visokogorskih cestah, delo z delovnimi psi ter dobršna mera treningov in usposabljanja za delo. Vsi ti dodatni vložki v pastirski poklic niso vključeni v samo plačilo, na to opozarja tudi sindikat varuhov čred v južnih Alpah, kot nam pojasni sogovornica.

Organizacija pastirskega dela ter razmere na delovnem mestu se v Franciji za zdaj večinoma urejajo lokalno, na področju departmajev, kar prinaša velike razlike na področju delovnih pogojev pastiric in pastirjev, hkrati pa se na ta način organizirajo tudi pastirski sindikati. Težavo v neenakomerno urejenih pogojih dela pastiric in pastirjev po Franciji v nadaljevanju poudari tudi sogovornica, hkrati pa z nami deli dosežke in težave pastirskega sindikata v južnih Alpah na lokalnem nivoju.

Eden izmed širših ciljev pastirskih sindikatov v Franciji je razširiti pogajanja za izboljšanje pogojev dela pastiric in pastirjev na raven celotne države. O ravneh delovanja pastirskih sindikatov in njihovih širših ciljih smo povprašali tudi sogovornico.

Specifika pastirskega dela v planinah je tudi večmesečno samotno delo, velikokrat brez kontaktov z osebami v dolini – tako v času pastirske sezone kot na splošno, poleg tega je delo sindikatov vezano večinoma na lokalno okolje. Sogovornico smo za konec povprašali, na kakšen način je organiziran njihov sindikat.

Kot je omenila sogovornica, se spletna stran pastirskih sindikatov v Alpah pod skupnim imenom Syndicat de gardiens des troupeaux šele vzpostavlja. Vsem zainteresiranim, ki bi želeli vedeti več, svetujemo, da s tem geslom ponovno poskušate na spletnih brskalnikih, vse dokler ne naletite na sveže vzpostavljeno spletno stran z več informacijami.

Vrtnarsko-kemični kotiček: baker

V tokratni oddaji Kilavega semena bomo obravnavali baker. Tudi baker je element, ki ga rastline potrebujejo v čisto majhnih količinah, a je zanje izjemno pomemben. Ključno namreč prispeva k procesu fotosinteze, presnovi celičnih sten in je del nekaterih encimov. Pomanjkanje bakra se najprej pokaže na konicah mladih listov, nato pa se širi po celotni rastlini. Simptomov je več, med najpogostejšimi je zvijanje listov ali to, da se obarvajo modrozeleno. Lahko pride tudi do slabe rasti, odmiranja listnega tkiva med žilami, odpadanja listov, zapoznelega cvetenja ter venenja.

Baker se nahaja v prsti, vendar ga večina ni v obliki, da bi ga rastline lahko absorbirale. Ko pa ga, se večinoma shrani v koreninah. Baker je rastlinam bolj dostopen v prsti, ki ima nižjo vrednost pH. Obenem se zlahka poveže z organsko maso, zato ta ob dodajanju najprej zmanjša dostopnost bakra. Ko pa dovolj razpade, se baker sprosti in je na voljo rastlinam.

V primeru pomanjkanja bakra se ta večinoma dodaja z gnojili. Vendar imamo tu nekaj ekoloških zagat, saj je bila v preteklosti pogosta uporaba bakrovega sulfata oziroma modre galice, ki se zaradi nalaganja v zemlji opušča. Danes se baker še vedno uporablja tudi kot fungicid, a v drugačnih oblikah in zelo previdno, saj lahko ob prepogosti uporabi pride do zastrupljanja rastlin in onesnaženja tal. Če ste z bakrom pretiravali, bo imel vaš pridelek resne ovire pri rasti, poleg tega bo začel pridobivati modrikaste odtenke, kar je prepričljiv razlog, da ga zavržete. Obenem bo za več let resno poškodovana tudi prst, saj je preobremenjenost tal z bakrom izjemno težko odpraviti.

Recept mojstra Jadrana: Grahamole in mehiška baklava