Kratka zgodovina kmetstva pri nas: od propada Rimskega cesarstva do tranzicije v devetdesetih

Po obdobju preseljevanja ljudstev v zgodnjem srednjem veku se z izgubo avtonomije slovanskih ljudstev začne pri nas vzpostavljati frankovski fevdalni sistem. Ustanavljajo se fevdalne posesti, vasi, tlaka in desetina. Zemlja je v osnovi vladarjeva, ta pa jo podeljuje podpornikom v zakup, v dar ali v zameno za vojaško pomoč. Zemlja se razdeli na sledeče tipe: dominikalna ali pridvorna zemlja, ki je se jo obdeluje izključno za fevdalca; rustikalna ali zakupna zemlja, ki jo obdelujejo podložniki v zameno za dajatve in tlako; in srenjska ali skupna zemlja, ki jo lahko izkoriščajo bodisi fevdalec bodisi podložniki – navadno gozd, pašniki in vodni viri.

Obveznosti podložnikov do fevdalca niso povsod enake. Polsvobodnim kmetom ni treba opravljati tlake in plačujejo zgolj dajatve. Rokodelci v dedno last prejmejo kmetije, v zameno pa morajo fevdalcu dajati določeno količino svojih izdelkov. Na posestvih v lasti posvetne gospode morajo podložniki v zameno za cerkveno službo tej plačevati še desetino, torej deseti del letnega pridelka.

Ob koncu 15. stoletja je na slovenskih tleh 95 odstotkov prebivalstva kmečkega. Ker se razmere na področju dajatev začnejo slabšati, se v obdobju med koncem 15. in začetkom 18. stoletja zgodi serija kmečkih uporov oziroma puntov. Povod za njih so nove denarne dajatve, ki jih fevdalci uvedejo poleg naturalnih. Kmetje jezo usmerijo v lokalne fevdalce in se za pomoč obrnejo na cesarja kot pravičnega razsodnika. Žal so s to potezo v zmoti, saj se tudi cesarjeva vojska postavi na stran fevdalcev in tekom 250-letnega obdobja vedno znova zatre prizadevanja kmetov za zmanjšanje davkov in pridobitev več avtonomije.

Velika sprememba se zgodi po pomladi narodov leta 1848, ko je konec fevdalizma. Na Slovenskem je zemljiška odveza formalno uvedena z Zakonom o odpravi tlačanstva, ki ga 7. septembra 1848 sprejmeta avstrijski parlament in cesar Ferdinand I. Bivši tlačani lahko odkupijo zemljo, zaradi česar se jih veliko prezadolži in več generacij odplačuje dolgove. Poleg nekdanjih fevdalcev se tako na podeželju pojavijo še »kmetje lastniki«, dninarji, najemniki in hlapci oziroma dékle. Prvi večinoma uspešno odkupijo kmetije, drugi so sezonski delavci, tretji najemniki – na primer viničarji - četrti, hlapci in dekle, pa pristanejo na dnu lestvice. V obdobju do konca druge svetovne vojne se pojavijo še veleposestniki – kmetje, ki prevzamejo zemljo drugih bankrotiranih posesti.

Po drugi svetovni vojni sprememba političnega sistema vodi v agrarno reformo. Zemlja veleposestnikov je razdeljena med ljudi brez ali z malo zemlje, pri čemer je za nekdanje veleposesti zgornja omejitev 10 hektarjev, številke pa se razlikujejo glede na regijo in geografske danosti. V državne roke tako preidejo kmetijska in gozdna posestva, večja od 45 hektarjev, ali tista s 25 do 35 hektarji plodne zemlje, nacionalizirana pa so tudi zemljiška posestva cerkva in samostanov.

Nato je zemlja ponovno odvzeta novonastalim kmetom in oblikujejo se državne posesti ter zadruge. Kmetje lahko obdržijo manjše površine zemlje, svoje pridelke pa prodajajo zadrugam, ki so včasih posredniki in drugič končni kupci surovin za preprodajo ali predelavo. Ta oblika se obdrži do 90. let 20. stoletja, ko se začneta lastninjenje skupne lastnine in razpad zadružno-odkupnega sistema. Posledično se kmetje, eni z manj, drugi pa z neprimerno več zemlje, kar je posledica denacionalizacije, znajdejo na prostem trgu. Sledi obdobje krčenja kmetijskih gospodarstev in zapuščanja podeželja, saj kmetijstvo za male kmete ne pomeni več možnosti za preživetje. Začne se obdobje tranzicije in integracije v globalni tržni sistem. Več o tem pa v naslednji oddaji Kilavo seme.

***

Intervju o Quilombih – avtonomnih skupnostih, ki so jih začeli uporni sužnji na ozemlju današnje Brazilije

***

Kilave čire čare – Lan

Lan je kulturna rastlina, ki jo človek goji in uporablja že več kot 7.000 let. Spada v družino lanovk, poznan je tudi pod mnogimi ljudskimi imeni, kot na primer lanovec, len, predivovec, preslej, prezavec, prezljaj. Lan je splošno uporabna rastlina, ki se uporablja za pridelavo olja in prediva, poleg tega pa ima tudi nekaj magičnih moči. Med njimi lahko omenimo zaščito, denar, lepoto, psihične moči in zdravje.

Pri čaranju za denar vtaknemo ščep semen v svoj žep, denarnico ali torbico, in to ponavljamo vsak dan. Nekaj semen v čevlju pa odganja revščino. Za zaščito pred uroki nosimo pri sebi lanene cvetove, za zaščito med spanjem pa naredimo mešanico semen lana in ogrščice ter ju s posodo hladne vode postavimo vsaksebi pod posteljo. Za zaščito pred zlom naredimo mešanico iz semen pekoče paprike in lana ter jo v škatli shranimo nekje v hiši. Če želimo, da bi naši otroci postali čedni in postavni odrasli ljudje, jih pri sedmih letih pošljimo plesat na laneno polje. Podoben recept pa velja tudi za vse tiste, ki imajo težave z vrtoglavico. Bizarni recept gre takole: po sončnem zahodu goli tecite prek polja lanu. Med tekom bo lan prevzel vrtoglavico nase in vas tako ozdravil. Morda se boste sicer prehladili, zagotovo pa se vam ne bo več vrtelo.

***

Recept mojstra Jadrana – umešan tofu