Kilav komentar: KAJ BODO JEDLI REVNI

Pod strašljivimi naslovi korporativnih in državnih medijev o podražitvi hrane, ki se od začetka januarja pojavljajo v časopisju, na televiziji in seveda na on-line portalih, se skrivajo le puhlice in sklicevanja na imaginarne statistične številke, ki sleherniku ne pomenijo nič. Če pogledamo širom slovenske medijske krajine, nam pod naslovi tipa »takega zvišanja cen hrane zgodovina ne pamti« novinarji postrežejo z valom neuporabnih informacij. Med drugim nam mimogrede servirajo tudi mnenja raznih strokovnjakov, ki pravijo, da pričakovano zvišanje hrane res ne bo pomembno vplivalo na prebivalstvo razen morda na socialno najbolj ogrožene. Temu diskurzu pa dodajajo še muke trgovcev, ki bojda blažijo pritiske dobaviteljev.

Medtem pa kmetje in večji živilski pridelovalci v medijih izpostavljajo, da bo njihov obstoj na kocki, če se cene živil ne podražijo. Ob tem novinarji v svojih prispevkih povzemajo številne indekse, za katere sumimo, da niti sami ne vedo, kaj točno pomenijo, tako kot tega ne ve večina občestva, ki se profesionalno ne ukvarja s statistiko. A vendarle s statistično terminologijo svojim člankom dajejo neko težo resnosti.

In v tej konfuzni sliki je najbolj žalostno, da Zveza potrošnikov Slovenije odgovornost in posledice višanja cen hrane prelaga na tiste, ki naj bi jih zagovarjala – na kupce. V zvezi potrošnikov nam zdravorazumsko svetujejo, »da opravljamo premišljene nakupe, da načrtujemo obroke, kupujemo sestavine, ki jih bomo dejansko porabili«. Kar mnogi tako ali tako že počnemo, ne nujno, ker si nakupa špecerije ne bi mogli privoščiti, temveč, ker se nam zdi metanje hrane v smeti največja civilizacijska neumnost.

Cene hrane so po podatkih vseh večjih organizacij za agrikulturo in hrano poskočile že leta 2021, in to za celih 28 odstotkov. Po nekaterih navedbah v domačih medijih naj bi se v Sloveniji hrana v tem četrtletju podražila tudi za 15 odstotkov, kar se sešteje v resne številke. Državni politično-ekonomski poligon koleba med bodočimi rešitvami za prihajajočo situacijo, med znižanjem stopnje DDV in uvedbo socialnih transferjev za najbolj revne. Ob tem ne moremo mimo besed novinarke in kolumnistke Urške Rus, ki je v časniku Dnevnik skritizirala bombončke v obliki energetskih bonov, ki nam jih vlada meče v predvolilnih časih, in nadaljevala, da lahko ob taki »humanitarni« namesto socialni politiki morda pričakujemo celo bone za hrano.

V javnem diskurzu o strahu pred lakoto pa se premalo omenja, kdo je za to, da bomo revni in malo manj revni plačevali za hrano višje cene, sploh odgovoren. Del odgovora vsekakor leži v podnebnih spremembah, ki neposredno vplivajo na kvantiteto in kvaliteto pridelkov. Hrana se je že lani podražila, a ne zaradi epidemije covida-19, kot se rado trdi, temveč zaradi trga, v katerem covid-19 obstaja. Virus je pokazal prave zobe kapitalizma, ki ne deluje oziroma deluje tako, da za večino ne deluje, da zatorej lahko deluje za elito.

Posledice, ki jih je kapitalistična industrija hrane doživela ob spremstvu epidemije, so bile težave ob skladiščenju pridelkov in njihovi distribuciji, na katero kapitalistični tokovi niso bili pripravljeni. Marsikje po svetu so bila torej živilska skladišča polna, da bi bile na drugi strani sveta trgovine prazne in cene višje. Še ena civilizacijska neumnost. Očitnejši razlog, da cene živil rastejo, pa sovpada s sunkovitim dvigom cen energentov, ki so geopolitičnega izvora ali ponovno: stvar politično-ekonomskih elit Rusije, ZDA in Evropske unije.

Medtem ko čakamo, da države gospodarskih centrov opravijo svoje poslanstvo, se lahko opomnimo na pomembnost obdelovanja skupnostne zemlje, samooskrbe in lokalne distribucije. Morda je nastopil čas, da v Sloveniji namesto slovaškega pojemo kakšno slovensko jabolko, spontano bojkotiramo izraelske agrume in namesto turške pojemo kakšno makedonsko papriko. Morda pa je tudi čas, da obudimo Rousseaujevo misel, kako bodo revni, ko ne bodo imeli več česa jesti, pojedli bogate.

-----------

Rastlinske čistilne naprave – izpod tuša na vrt

V osrednjem delu današnje oddaje Kilavo seme bomo spregovorili o rastlinskih čistilnih napravah. Pogovarjali smo se z avtonomno iniciativo Črnega trna, Manco in Čopkom, ki sta si na krasu poleg hiše iz naravne gradnje omislila tudi rastlinsko čistilno napravo.

-----------------

Kilave čire čare

Leska

Leska je listopadni grm, ki spada v družino brezovk in raste do nadmorske višine 1000 metrov. Precej uporabna je zaradi svojega lesa in užitnih plodov – lešnikov. Poleg tega pa ima tudi najrazličnejše magične moči, od katerih omenimo srečo, plodnost, splošno zaščito, zaščito pred strelami in izpolnitev želja.

Z lešniki si lahko prikličemo srečo, če jih več skupaj nanizamo na vrvico in obesimo nekje v hiši. Uživanje lešnikov nas lahko naredi plodnejše in modrejše. Pogosto pa se lešniki jedo tudi med prerokovanjem. Uporabni so vsi deli leske. Tako si na primer lahko iz leskovih vejic spletemo krono, s katero postanemo nevidni ali pa se nam uresniči kakšna skrita želja.

Leskove palice pa imajo drugačne čarobne moči. Če želimo zaščititi sebe ali kakšno rastlino, vzamemo leskovo palico in okoli sebe ali rastline narišemo krog. Lahko pa jih položimo v okenske okvirje in tako ščitijo hišo pred strelami. Trije leskovi zatiči, zapičeni v hišo, pa jo varujejo pred požarom. Bajaličarji uporabljajo leskove rogovile za iskanje skritih predmetov, iz leskovega lesa pa se lahko naredi tudi splošno uporabna čarovna palica.