Pozor, pozor - delavnica sonaravnega obrezovanja dreves v Rožni Dolina v naslednjih tednih, za več informacij: @email

Kratka zgodovina kmetstva pri nas, 3. del: antiavtoritarne perspektive

S tem vpadom zaokrožujemo triptih kilavega pogleda na razvoj podeželja in začenjamo zreti v prihodnost. Če smo v preteklih dveh oddajah lahko prisluhnili zgodovini kmetstva od razpada rimskega cesarstva do obdobja tranzicije v devetdesetih in v kasnejšem prispevku razdelali sodobnost, se bomo v tokratnem delu posvetili možnim alternativnim vizijam za prihodnost.

Kapitalističnemu sistemu izkoriščanja narave in ljudi se obeta konec – če ga na takšen ali drugačen način ne bo ukinilo prebivalstvo, bo slej ko prej z neomejenim izčrpavanjem uničil naš planet, ga naredil neprimernega za življenje in propadel. Zato je treba semena naših vizij za prihodnost vzgajati že danes ter podpirati vse sile, ki si prizadevajo za vzpostavitev egalitarne, solidarne in svobodne družbe onkraj kapitalističnih šefov in njihovih političnih šerifov.

To ne pomeni nujno, da moramo vse ideje odkrivati na novo, saj mnogo dobrih praks, znanja in progresivnih iniciativ že – oziroma bolje rečeno še – obstaja in vztraja. Na podeželju še zmeraj najdemo skupnostne prakse upravljanja z gozdovi in pašniki, še vedno obstajajo kmetijske zadruge, zadružni domovi in obrati, ki jih še zdaj upravljajo vsi zadružniki. Prav tako ne moremo spregledati številnih vlog, ki jih imajo na podeželju prostovoljna gasilska društva, ali zakoreninjene medsosedske solidarnosti in pomoči tako pri naravnih nesrečah kot vsakodnevnih opravilih – če naštejemo le nekaj očitnih primerov, ki se ne ujemajo s pričakovanji sodobne družbe in njene tržne logike.

Vendar je kljub temu treba opaziti, da tovrstne prakse vse težje vztrajajo. Temu botrujejo številne okoliščine – v veliki meri seveda kapitalističen način proizvodnje in prosti trg, ki kmetijski sektor silita v čedalje bolj intezivno pridelavo na račun prekomernega izkoriščanja narave in ljudi. Takšne trende podpirajo tudi lokalne in regionalne politične elite, kar vodi v odmik od skupnostnega načina življenja in nasploh v predrugačenje podeželja, o čemer smo več govorili v prejšnji oddaji.

Način dela, produkcije in sodobno preživljanje prostega časa se odražajo tudi v življenjskem slogu marsikaterega podeželana in vodijo v odmik od skupnostnega k individualiziranemu in zasebnemu, od samoorganiziranega k upravljanemu. Posledice so vidne tudi v spreminjanju podeželske infrastrukture. Zaradi pomanjkanja interesa za skupnost, ki je posledica tako življenjskih pogojev kakor tudi indoktrinacije dominantne družbe, se opušča raba zadružne infrastrukture, zaradi česar se ta velikokrat preda v upravljanje lokalnim oblastem ali pa enostavno privatizira. K tem procesom prispevajo družinski patriarhalni vzorci delovanja, ki marsikaterega mladega odvrnejo od udejstvovanja v sicer pozitivnih, v preteklosti preizkušenih skupnostnih praksah.

Zato je treba delovati tudi na področju ozaveščanja, spodbujanja in ohranjanja že obstoječih skupnostnih praks. Čeprav posameznik morda kratkoročno ne občuti njihovih pozitivnih učinkov, pomembno prispevajo k odpornosti podeželja na kapitalistično ekspanzijo. Poleg tega je treba eksperimentirati z novimi praksami skupnostnega delovanja in vzpostavljati novo infrastrukturo po lastnih merilih. Treba si je prizadevati za ohranjanje in širjenje dostopa do zemlje, produkcijskih sredstev, trga in infrastrukture. Neposredne povezave kmetov z odjemalci igrajo pri tem ključno vlogo – pa naj gre za tržnice, zelene zabojčke ali partnersko kmetovanje, saj s takšnim načinom lahko zaobidemo dobršen del kapitalističnega sistema. Povezovanje podeželja z urbanim okoljem je pomemben podporni element tako za urbane kakor ruralne sredine. Po eni strani širi dostop do zemlje za urbano prebivalstvo, ki se lahko močno angažira pri upravljanju tovariških kmetij, kar mu zagotavlja kakovostno in cenovno ugodno prehrano. Po drugi strani tudi mesta nudijo podeželju kulturno, infrastrukturno in intelektualno raznolikost.

Takšna zavezništva in povezovanja na osi urbano-ruralno, na podeželju ter znotraj vaških skupnosti nasploh olajšajo grajenje praks, ki lahko zajemajo marsikaj: od izmenjave načinov pridelave hrane do vzpostavljanja skupnostne mehanizacije in skupnostnega upravljanja kmetij, dajejo pa tudi moč za politične intervencije, pa naj gre za vprašanje gensko spremenjenih semen, zagovarjanje splava ali pa solidarnost z migranti in avtonomnimi prostori.

Pri nas obstajajo številne iniciative, ki prej navedeno delno že izvajajo v praksi, a so v primerjavi z marsikatero drugo deželo šele v povojih. Kljub temu bomo izpostavili nekaj kilavih praks, ki so kolektivu Kilavega semena – tudi zaradi njegovega antiavtoritarnega naboja – nekoliko bližje. Tako lahko omenimo alternativne tržnice na Metelkovi v koordinaciji Zadruge Urbane, ki tudi sicer kolektivizira opuščeno zemljo v Ljubljani in jo spreminja v vrtove; A-infoshop in Jallo Jallo z javnimi večerjami oziroma kosili; in pa Črn trn - radikalno agrarno zvezo, ki na praktičen in političen način povezuje kar nekaj iniciativ na podeželju in v mestih, da bi vzpostavila mrežo in skupnost, ki je sposobna misliti in delovati tudi onkraj vzorcev dominantne družbe.

S tem zaključujemo triptih podeželskih komentarjev, s katerimi smo želeli z antiavtoritarnega zornega kota rokohitrsko prispevati k pogledu na podeželje pri nas in razmišljati o revolucionarnih kmetskih potencialih. Zaključimo lahko, da potenciali absolutno so, vendar ostaja stvar zavestne in politične odločitve, ali jih bomo uspeli razvijati tudi v času zadnje in morda poslednje kapitalistične ekspanzije.

--------------------

Intervju v živo o obrezovanju dreves in grmovnic

---------------------

Kilave čire čare

Lovor

Navadni lovor je vednozeleno drevo ali grm iz družine lovorovk in je razširjen po celotnem Sredozemlju. Poznamo ga tudi pod imeni lovorika, lavrika in lorbar; zaradi velike aromatičnosti se precej uporablja v kuhinji, poleg tega pa ima mnoge čarobne lastnosti. Glavne moči lovorja so: splošna zaščita, psihične moči, zdravljenje, očiščevanje in fizična moč.

Lovor je zaščitna in očiščevalna rastlina v pravem pomenu besede. Lovorjev list ali kos lesa lahko nosimo kot amulet za odvračanje zla in negativnih energij, lahko pa ga tudi žgemo ali raztresemo med obredom izganjanja duhov. Za zaščito pred strelami in slabimi energijami ga v hiši položimo na okensko polico ali nad vrata. Drevo lovorja, ki raste pred hišo, pa stanovalce varuje pred boleznijo.

Lovor se kljub močnemu okusu uporablja tudi v napitkih za jasnovidnost. Za preroške sanje ga položimo pod blazino, za spodbujanje vizij pa ga zažgemo. Za ohranjanje romantične ljubezni naj par skupaj odlomi lovorovo vejico, jo razpolovi in nato vsak shrani eno polovico. Lovorovi listi dajejo moč atletom in rokoborcem, če jih ti nosijo med tekmovanjem. Na lovorove liste lahko napišemo skrite želje in jih nato zažgemo, če želimo, da se želje uresničijo. Lovorov list v ustih nas varuje pred nesrečo.