Kilave novice

Vsako leto okoli 12. oktobra mnoge države praznujejo t. i. Kolumbov dan, ki zaznamuje njegovo izkrcanje na Bahamih leta 1492. Mnogi že dolgo opozarjajo na spornost tega praznika, saj Kolumbov prihod v Amerike ni pomenil istega za bele konkvistadorje kot za staroselske ameriške skupnosti. Tako so tudi v soboto tisoči protestnikov blokirali center Santiaga v Čilu z zahtevami proti diskriminaciji staroselcev, predvsem pa za izpustitev aktivistov, kriminaliziranih zaradi kampanj proti ekstraktivističnim industrijam, in za vrnitev prisvojene zemlje staroselskim skupnostim.

Podobna politična vprašanja je ta teden odprla La Via Campesina, ki je ob 16. oktobru, mednarodnem dnevu za samopreskrbo s hrano in proti transnacionalnim korporacijam, pozvala k akcijam proti nadzoru korporacij nad prehranskimi sistemi in proti nekaznovanosti agrobiznisa ter ekstraktivistične industrije. Zapisali so, da sodobne ekonomske in kmetijske politike proizvajajo prehransko krizo, uničujejo biodiverziteto ter spodbujajo agrobiznis. To ima za posledico prilaščanje zemlje in monopol nad semeni v rokah multinacionalk, onesnaževanje vode, plenjenje virov in izgone ter umore kmetov in aktivistov.

Ker so mednarodni trgi preplavljeni s toksično in prehransko revno hrano, obenem pa se povečuje revščina v ruralnih območjih, poudarjajo, da je možno končati lakoto zgolj v svetu, v katerem prevladujeta samopreskrba s hrano in kmečka agroekologija. Ti omogočata nadzor nad kmetijskimi in prehrambenimi politikami ter produkcijo in distribucijo lokalnih proizvodov glede na potrebe prebivalstva. Ob tem spoštujeta okolje ter pravice kmetov.

Medtem pa se kapitalistična mašinerija v Siriji kaže z drugačnim obrazom. Poleg nešteto razlogov, zakaj turška invazija na sever Sirije ni dobra ideja, je dejstvo tudi, da imajo sodobni načini bojevanja škodljive posledice za okolje. Morda najbolj razvpit primer uničenja habitata v vojni je severnoameriško škropljenje Monsantovega herbicida Agent Orange na gozdove Vietnama, v katerih se je skrivala gverila. To je poleg stotisočih žrtev za sabo pustilo trajno ekološko uničenje.

A enako velja tudi bližje nam. Denimo, še vedno niso znane vse okoljske posledice NATO-vega bombardiranja Srbije z osiromašenim uranom. Tako tudi za Sirijo velja, da je med posledicami več kot osem let trajajoče vojne raznolika okoljska škoda, ki se kaže v zastrupljenosti ozračja, uničevanju vegetacije, eroziji zemlje in marsičem drugem.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Ljudska »uzbuna« proti izgradnji mikro hidroelektrarn na Stari planini

Poročevalci Kilavega semena so se na začetku septembra z delegacijo Zadruge Urbane mudili v Novem Sadu, kjer so imeli priložnost bolje spoznati boj proti mini hidroelektrarnam na Stari planini.

Državni projekt izgradnje sicer obsega 850 takšnih elektrarn v Srbiji, od tega 43 na območju nacionalnega parka prve kategorije, seveda vse v imenu zelene, obnovljive energije. Po nekaterih informacijah naj bi mini hidroelektrarne prispevale neverjetna 2 % energije, tako da je več kot očitno, da se za ekološkimi vzgibi skrivajo še kakšni interesi. S popularizacijo zelenega kapitalizma investitorji za izgradnjo hidroelektrarn pridobijo različne subvencije tako od vlade kakor Evropske unije, kar predstavlja dobro gojišče za korupcijo, kilentelizem, pranje denarja in nasploh okoljskih standardov ter lokalnega prebivalstva izigravanje.

Vladnim in občinskim šerifom ter njihovim načrtom so se odločno zoperstavili vaščani na področju Stare planine, ki leži nekako na jugovzhodu Srbije med Nišem in mejo z Bolgarijo. Pretežno starejše prebivalstvo se je poskusom pričetka del zoperstavilo tudi z barikadami in direktnimi akcijami, ne klonijo pa niti pred grožnjami mafije.

V boju proti projektu sta se organizirali dve iniciativi: samoorganizirana Zveza mestnih skupnosti Stare planine, v katero je vključenih 39 lokalnih skupnosti, in iniciativa Obranimo reke Stare planine. Iniciativi sta uspeli vzpostaviti močan ljudski odpor proti samovolji oblasti in kapitala, ki resonira in nabira podporo po celotni regiji ter je verjetno zasejal seme enega močnejših odporov v Srbiji ta čas.

V intervjuju bomo poslušali Minjo Nikolič iz Temske, predstavnico Zveze mestnih skupnosti na Stari planini, ki nam bo za začetek predstavila delovanje odpora proti izgradnji mini hidroelektrarn:

Morda na presenečenje koga protagonisti odpora niso zavedni nevladniki niti uporni študentje niti delavci, ampak ostarelo vaščanstvo. Vaščani držijo barikade, patruljirajo 24 ur na dan in imajo vzpostavljen sistem obveščanja ter mobilizacije:

Kot je za močno ljudsko gibanje običajno, v svojem boju proti hidroelektrarnam koristijo najrazličnejše taktike, ki obsegajo vse od simpatičnega naslavljanja oblasti in protestiranja do direktnih akcij. Metod boja ne hierarhizirajo in jih med seboj ne izključujejo. Na ušesa nam je prišlo, da se v Stari planini dogajajo tudi sabotaže. Kakorkoli, vaščanom je jasno, da si bodo svoje pravice lahko na koncu izborili le oni sami, medtem pa pozdravljajo katerekoli geste podpore:

Vasi v uporu se sicer zelo razveselijo vsakršnega obiska in zainteresirane goste tudi lepo pogostijo. Zato naj poslušalstvo Radia Študent nikar ne okleva in se, če je priložnost, ustavi v nacionalnem parku Stara planina ter reče kakšno na to temo z lokalci:

Težnja po privatizaciji in komercializaciji vodnega naravnega bogastva v Evropi, še posebej na Balkanu, kjer se je morda nekoliko lažje izogniti visokim ekološkim standardom, je še kako prisotna in močna tudi pri nas. Še vedno ostajajo težnje po hidroelektrarnah na reki Muri, ki jih je začasno uspela ukrotiti široka ljudska iniciativa, to pa je le en od poskusov kovanja dobičkov na tako imenovani zeleni energiji. Z grožnjami devastacije okolja in skupnosti pod krinko obnovljivih virov energije se sicer ukvarja tudi iniciativa »Balkan River Defence«, prek katere lahko najdete številne zgodbe odločnih krajanov, ki se s svojimi telesi zoperstavljajo interesom elit in kapitala.

Vsekakor so boji za reke zelo pomembni, a z zahtevami okoljskih gibanj po več ekološkosti težje ohranjajo svojo legitimnost in mobilizacijski moment. Veliko vloženih naporov proti izgradnji hidroelektrarn se tako konča neuspešno, vendar imamo na Balkanu tudi kar nekaj uspešnih praks, iz katerih se moramo učiti in iskati navdih za prihodnje boje.

/////////////////////////////////////////////////////////////////////

 

Štirje letni časi: Jesen

Pred vami je rubrika Štirje letni časi, ki jo v oddaji Kilavo seme slišimo v vsakem letnem času enkrat. V vsaki rubriki so predstavljena opravila v visokodebelnem sadovnjaku ekstenzivne pridelave. Namen je spoznati opravila tekom leta, rubrika pa je spodbuda vsakemu posamezniku_ci, ki poseduje ali si lahko pridobi vsaj srednje velik košček zemlje, da si sam posadi vsaj eno drevo. S tem ne bo samo posegal v pešajočo pokrajino slovenskih vrtov, ki so se v zadnjih letih, predvsem pri novogradnjah, spremenila v sterilna gojišča travnatih površin, ampak naredili korak bližje k samopreskrbi.

Jesen je čas, ko ugotovimo kako smo bili uspešni pri skrbi za sadovnjak tekom leta. Res je, da velikokrat ni v naši moči vplivati na rodnost dreves, predvsem rada nam zagodi narava s spomladansko pozebo ali deževnim obdobjem v času cvetenja sadnega drevja. Če se je sadovnjak izognil tem nevšečnostim, je to čas veselja in obilja. Obiranje plodov je zagotovo najbolj nagrajujoče opravilo. Pri tem moramo biti pozorni, da med obiranjem ne poškodujemo vej in drevesu prizadenemo ran ali poškodujemo bodočih brstov.

Pomembno je biti previden pri pravilnem skladiščenju sadja, ki jih nameravamo uporabiti za ozimnico. Sadeže vedno preberemo, saj tisti, ki imajo poškodbe ali udrtine prvi zgnijejo in s tem uničijo celotno letino. Nikoli ne mešamo različnih sadežev v zabojih, kot tudi ne skladiščimo jabolk v bližini drugega sadja ali krompirja, saj le-te sproščajo pline, katerih posledica je hitrejše zorenje. V izjemnih primerih,kot so na primer nezrele banane, je zaboj z jabolki pravi naslov zanje.

V sadovnjaku odstranimo vse gnile plodove, ki so ostali na krošnjah in bolno listje. Te vrste odpadkov ne kompostiramo, ampak zažgemo, saj s tem preprečimo širjenje bolezni. Grabljenje listja je nujno pri orehu, saj odpadlo listje vsebuje zaviralce rasti, kar vpliva na rast travne ruše in drugih rastlin v bližini. Tudi tega listja ne kompostiramo, saj si jih pri dognojevanju ne želimo ponovno v sadovnjaku.

Lahko že porežemo vse poganjke, ki so pognali iz debla in so večji kot 50cm, saj bodo naslednje leto zgolj v napoto. Eno pomembnejših opravil je gnojenje sadovnjaka, ki pripomore k večji rodnosti. Gnojila potresemo po obodu krošnje, hranila pa bodo čez zimo počasi pronicala v zemljo, kar bo pomladi dalo drevesom nov zagon. V kolikor je jesen deževna, lahko z gnojenjem počakamo do pomladi.

Prav tako pomembno vlogo igra zaščita dreves. V kolikor so drevesa na območju, kjer so prisotne srne in zajci, je dobro drevesa zavarovati. Najboljša zaščita proti divjadi je žičnata ograja, lahko pa zaščitimo tudi posamezna drevesa. Precej konvencionalna zaščita je iz kovinske mreže, lahko pa jih zavarujemo tudi s trstiko ali koruznico, ki jo zvežemo ob deblo. Če drevesa belimo z apnenim premazom, preprečimo tako napad divjadi, kot tudi razvoj gliv in lišajev na deblu, ob enem pa s tem preprečimo zgodnjo odganjanje drevesa in pokanje skorje.

Kadar imamo v sadovnjaku ali vrtu kakšne neavtohtone vrste, ki niso prilagojene na nižje temperature (kivi, fige, …), jih pred zimo zaščitimo s koruznico, vrtnarsko tkanino ali slamo. Tako jim zmrzal ne bo prišla do živega. V kolikor želimo preprečiti pojav bolezni kot je škrlup, glivične okužbe in drugo, lahko drevje poškropimo in zaščitimo s cuprablaum, pripravkom za škropljenje, ki je tudi ekološko sprejemljiv.

Ne pozabimo posaditi tudi kakšnega drevesa, občutljivejše sorte bomo pa sadili pomladi.

To so bila jesenska opravila, do naslednjič nasvidenje!

https://www.bolha.com/prehrana/hrana/bio-prehrana/buce-spagetarice-1346…

https://www.bolha.com/kmetijstvo-gozdarstvo/kmetijstvo-gozdarstvo-ostal…