Življenjska zgodba o 10-letni izkušnji brezdomstva na ulicah Nove Gorice.

Gost: Marjan Birsa

»Prvi dan ceste mene, Marjana Birsa. Pisalo se je leto 1988. Leto, v katerem sem se znašel pod uličnimi svetilkami, kar tako nekega dne, za katerega ne vem niti, kateri je bil. Štel sem 17 let. Nikogar in nič nisem imel, razen cunj na sebi in starih telovadnih copat. Žal sem prišel na svet kot nadloga ali nesrečno naključje obstoja, a pustimo to. 

Sedemnajstleten sem stal na ulici in gledal v sij svetilk, ki so se mi zdele v tistih trenutkih kot kresničke. Ob njih se nekako nisem počutil povsem izgubljeno. Njihove luči so bile prijetne, kazale so mi pot, kako in kam dalje. Kar stal sem tam in zbiral pogum za naslednji korak. Zbral sem misli in jih postavil v vrstni red:

• Kam se zateči čez noč?
• Poskrbeti moram, da me ne bo zeblo, pa da bom na varnem v skritem kotičku, kjer me ne bo sram pred pogledi in mi ne bo treba bežati pred morebitnimi preganjalci.
• V prostor, kjer bo moje zatočišče, moram vstopiti nevidno in tiho, brez kakršnega koli hrupa.

To je bil moj prvi korak v življenju brezdomca. Nato sem se odpravil življenju naproti. Po kakšni uri sem v garažah na ulici Gradnikovih brigad naletel na lep rdeč Ford Taunus brez koles in motorja. Zgrabil sem za kromirano kljuko vrat, ki so se odprla. Skoraj bi se smejal od veselja, ko sem se basal na udobne mehke žametne sedeže. Čisto sproščeno sem se ulegel, se pokril s preprogami in podlogo s sedeža ter zadremal, kot da sem prvič v življenju zares svoboden in srečen. Spal sem kot neka čudna žival, klateški pes-človek, ter se zjutraj zbudil v novo življenje, polno neznank, brez vsega samoumevnega, brez kažipotov, celo ljudi ni bilo. Obstajala sva le sedanjost in jaz, čuden klateški pes-človek, ki mora preživeti dan ...«

Poročila.

Osmrtnice.

Zgodovina.

Ilustracija: CDD20