Preživljamo izredne čase. Za velik del sveta je pandemija koronavirusa prinesla največjo družbeno zarezo po drugi svetovni vojni. Vendar trenutni izbruh ni izjemen sam po sebi (pandemije so zmeraj bile in zmeraj bodo) ali po številu smrtnih žrtev (pandemiji gripe leta 1957 in 1968 sta terjali več kot milijon mrtvih vsaka); temveč je izjemen po odzivu državnih oblasti, ki so se v večini primerov odločile za skoraj popolno zamrznitev nenujnih stikov. Pri tem je nenavadno, da o širjenju virusa pravzaprav vemo zelo malo. Na prvi pogled ni prave korelacije med ukrepi, ki so jih sprejele posamezne države, in uspešnostjo pri zajezitvi okužbe. V Italiji in Španiji kljub skoraj popolni izolaciji in starem žarišču še vedno vsak dan beležijo več tisoč novih primerov, medtem ko je število okužb v Avstriji že nekaj časa nizko. Na drugem koncu imamo Švedsko, kjer življenje teče z minimalnimi omejitvami naprej, lokali so ves čas odprti, šole prav tako, pa je stanje v osnovi podobno kot drugod, npr. v Veliki Britaniji. Na vprašanje, kaj se zares dogaja, bo mogoče odgovoriti šele na podlagi analiz po koncu krize. Prav tako ni jasno, zakaj smo bili v tem primeru – brez prave javne razprave in vendar z razmeroma širokim družbenim konsenzom – pripravljeni vzeti nase drastične ukrepe, ki so se nam nekoč zdeli naravnost nezamisljivi, hkrati pa brez opaznejših družbenih prizadevanj še naprej dopuščamo povsem obvladljive bolezni, kot je npr. gripa, zaradi katere vsako leto na svetu umre od 300.000 do 500.000 ljudi – da niti ne govorimo o malariji, ki bo zaradi boja proti koronavirusu letos verjetno povzročila dodatnih 400.000 smrti. Videti je, da v razvitem svetu nismo več sposobni vzeti nase tveganja, da bi pri nas ljudje lahko v večjem številu umirali zaradi podstandardne obravnave. To je verjetno dobro, je znak civilizacijskega napredka. Vendar je verjetno tudi znamenje, da imamo kot družba omejeno sposobnost soočanja s tveganjem in sprejemanja neskrajnih rešitev; in to ni več dobro, saj nas lahko potem vsak pretres potisne v normalizacijo skrajnosti.

S tem nočem reči, da so trenutni ukrepi neumestni. Zaradi gole učinkovitosti bi bilo sicer veliko bolje, če bi oblast posredovala več informacij o dogajanju in bi si bolj prizadevala pridobiti zaupanje državljanov. Ko bi npr. oblast poročala o tem, katere poti širjenja virusa so še aktivne, potem bi svoje ravnanje laže prilagodili dejanskim nevarnostim; in ko bi njeni predstavniki sami spoštovali ukrepe, ki jih razglašajo za nujne, potem bi jih tudi državljani laže vzeli za svoje. Prav tako je izjemno neodgovorno, da se je oblast ravno v času izbruha epidemije odločila za odprto konfrontacijo z Nacionalnim inštitutom za varovanje zdravja in večino stroke, ki naj bi zagotovila znanstveno podlago za delovanje države. To je gotovo škodljivo, ker zbuja odpor prebivalstva in zmanjšuje kvaliteto ukrepov. Nazadnje je tu še epizoda z naročanjem zaščitne opreme. Priznati je treba, da so bile razmere izredne, zato je težko pričakovati, da se bodo vse odločitve skladale z običajnimi postopki. Toda da država ni sama nabavljala opreme, da je poslovala po domače in predvsem, da so izredne razmere nekateri lahko razumeli kot poslovno priložnost, drugi pa so jim to politično omogočali, je nekaj, kar je treba imeti za sabotažo skupnega prizadevanja. Vojno dobičkarstvo je vedno veljalo za nekaj zavrženega. V isto kategorijo pa spada izkoriščanje epidemije za uvajanje ukrepov, ki niso nujni in nimajo dosti skupnega z zajezitvijo virusa. Zniževanje demokratičnih standardov, če to ni neizbežno, ni samo samovolja, temveč samo po sebi zmanjša učinkovitost prizadevanj. Ko se bo delal končni obračun, bo treba vse take primere dati na mizo, jih natančno osvetliti, presoditi razloge za njihovo vpeljavo in potegniti politično odgovornost. Tedaj bo treba tudi pogledati, ali je oblast res ravnala ustrezno v primeru domov za starejše, da je lahko tako gladko zavrnila predloge za izboljšanja stanja v okolju, ki plačuje najvišji človeški davek.

Drugače je v negotovosti bolje, da so omejitve raje strožje. Če smo se odločili, da bomo skušali okužbo zajeziti, je sprejete ukrepe smiselno izpolniti v celoti. Prav tako jih vsaj za zdaj po mojem ni umestno brati z optiko omejevanja svobode, prej bi morali v njih videti izraz solidarnosti in skrbi za druge, ki jih z odgovornim ravnanjem ščitimo pred okužbo. Samodejno zgražanje nad poseganjem v svobodo izbire pozablja, da sistemska grožnja za spodobno družbo ne izhaja iz začasnih omejitev, temveč iz zapovedanega spodbujanja svobodne izbire in proste mobilnosti, ki nazadnje služi kapitalskim interesom. Kako nezanesljiv zna biti »kritični« instinkt, nam lepo ponazarja Agamben, ki ukrepe za zajezitev »tako imenovane« pandemije primerja s koncentracijskimi taborišči in naše sprejemanje izolacije bere kot redukcijo človeka na »golo življenje«, se pravi kot izbris tistega, kar človeško življenje dviga nad golim življenjem. Ko bi resno bral Hegla, bi namreč iz dialektike gospodarja in hlapca vedel, da se odločilni preboj skriva v spoznanju, da je za »samozavedanje življenje enako bistveno kot samozavedanje samo«. Pod vplivom utečenih miselnih navad tako Agamben sam zagreši natanko tisto, kar očita drugim.

Trenutne okoliščine so čas za solidarnost. Ukrepi morajo biti smotrni in časovno omejeni, pri čemer morajo upoštevati tudi posledice, ki jih imajo za ljudi, nenazadnje tudi za njihovo zdravje. Težko je npr. razumeti, zakaj se slaščičarne in avtopralnice odpirajo, medtem ko knjižnice ostajajo zaprte. Drugače pa je neprimerno bolj kot sam režim izolacije pomembno, kakšna bo nova normalnost, ki se bo vzpostavila po koncu krize, kako bomo npr. poskrbeli za poravnavanje stroškov njenega premagovanja, ki bodo gotovo velikanski. Če virus v osnovi ne dela razlik, se bo neizbežno pokazalo, da nismo vsi enaki glede na njegove gospodarske in družbene posledice. In čeprav je tu vedno treba biti previden, ker se slabe napovedi rade uresničijo, so nekatera znamenja vendarle zmerno pozitivna. Upanje zbuja že razlika v načinu reševanja finančne krize leta 2008, ko je šel javni denar predvsem za reševanje bank, tako javnih kakor zasebnih, in trenutno krizo, ko je vsaj v Evropi podpora pogosto namenjena posameznikom, vse do točke, da je bil v številnih državah uveden nekakšen temeljni mesečni dohodek.

Soočenje s pandemijo je prineslo tudi nekaj naukov, ki bi lahko imeli trajne posledice. Tako se je v krizi kot edini učinkovit institucionalni okvir delovanja – kljub vsem kritikam – izkazala nacionalna država. Naddržavne institucije, kot so Evropska unija in vse tiste neformalne instance, ki v normalnih razmerah razpolagajo s skoraj neomejeno močjo, so, ko je šlo zares, nenadoma postale povsem neopazne. Države so bile očitno že prej močnejše, kot se je zdelo, le da svoje moči iz različnih razlogov niso uveljavljale. Pričakovati pa je, da bo v prihodnosti drugače. Verjetno to pomeni, da se bo spremenila vloga mednarodnih institucij; da se bo povečala regulativna prisotnost države, tudi na gospodarskem področju; da se bo vrnila ideja strateških dejavnosti, ki zaradi svojega družbenega pomena ne smejo biti izpostavljene tržnim nihanjem. (Zanimivo je, da že Hegel primerja gospodarsko krizo z epidemijo in pristavi: »Tudi kuga se čez čas uravna sama od sebe; vendar med tem tisoči umrejo.«)

Podobno je pandemija pokazala moč javnih služb in vso bedo prostega trga. Kar zadeva zdravstvo, si verjetno nihče ne bo več upal trditi, da bi morala biti bolnišnica organizirana kot podjetje. Izbruh je nasprotno pokazal, da javni, prosto dostopni zdravstveni sistem ni samo cenejši, ampak obenem tudi bistveno učinkovitejši sistem za zagotavljanje zdravstvene oskrbe. Izkazalo se je, da ni tako pomembno, koliko denarja neka družba vlaga v zdravstvo, temveč to, kako in za kaj ga porabi. Kjer je bilo zdravstvo prepuščeno logiki trga, se je npr. zmanjšalo število postelj za intenzivno nego, ker to pač stane in tu ni pravega zaslužka. To nam pomaga pojasniti, zakaj se je ravno v najbogatejših državah sveta, in to kljub nenehni rasti sredstev za zdravstvo (in zdravniške plače), pod geslom tržne učinkovitosti število bolnišničnih postelj nenehno zmanjševalo. Lep primer je Italija, kjer so imeli leta 1980 9,2 postelji na tisoč prebivalcev in leta 2017 samo še 3,2 – pač na podlagi poslovne logike, značilne za nizkocenovne prevoznike, po kateri je osnovni kriterij uspeha zasedenost kapacitet. Obenem so to ravno tiste države, v katerih je bila stopnja umrljivosti zaradi koronavirusa najvišja. Povezava med umrljivostjo in številom bolnišničnih postelj je ena od redkih očitnih korelacij: dovolj je primerjati Španijo, Italijo, Veliko Britanijo in Švedsko na eni ter Češko, Hrvaško, Nemčijo in Južno Korejo na drugi strani. Zanimivo pa je tudi, da obstaja zelo močna pozitivna korelacija med umrljivostjo zaradi koronavirusa in plačami zdravnikov, zlasti specialistov, kar spet lepo pokaže primerjava med Nizozemsko, Belgijo in Veliko Britanijo na eni ter Norveško, Češko in Nemčijo na drugi strani. Zato nas prizori iz bolnišnic, kjer bolniki med čakanjem umirajo na hodnikih, ker je kapacitet preprosto premalo, da bi lahko pravočasno oskrbeli vse, ne smejo zavesti. Ti prizori namreč samo razgaljajo sistemsko krizo, v katero sta nenavadna poraba sredstev in preobremenjenost negovalnega kadra privedli javne bolnišnice v omenjenih državah. Trenutna pandemija je bila samo kaplja čez rob sistema, ki je z vedno večjo privatizacijo in tako imenovanim javno-zasebnim partnerstvom postal dobesedno smrtno nevaren. Primer zase so tu domovi za starejše. Podobno sklepanje pa verjetno velja za celoten sistem javnih služb.

Kriza je pokazala še nekaj, kar je bilo sicer ravno tako dolgo znano: da je namreč tako imenovano gospodarstvo eksistenčno odvisno od servisov in tudi neposrednih spodbud države. Ko so se tako posamezniki kot podjetja obrnili po pomoč na državo, je bilo vsem nekako samoumevno, da je država tu zato, da pomaga. Niso se spraševali, od kod se to financira. Pa se bo treba. Če kličemo k solidarnosti zdaj, bo treba k solidarnosti toliko bolj klicati tedaj, ko se bodo poravnavali računi. Treba bo spremeniti sistem financiranja države na način, da bo mogoče čim bolj solidarno porazdeliti breme nastalih stroškov in ohranjati visoko raven javnih storitev. In treba bo spremeniti ton vprašanja, zakaj plačujemo davke. Plačujemo jih drug za drugega. Ko bomo enkrat obvladali pandemijo, se bomo morali spomniti, da neplačevanje davkov – z vsemi svojimi finesami, od davčne optimizacije do selitve podjetij ali bivališč v davčne oaze – ni samo napad na temelje skupnega življenja, temveč pomeni povzročanje javne nevarnosti. To, kar sicer velja za izkoriščanje otrok, bi moralo končno obveljati tudi za davke: utaje davkov bi se moral prijeti sloves nečesa skrajno pokvarjenega in podjetje, ki jih ne plačuje, kot je npr. Apple, bi moralo obveljati za izprijenca, s katerim spodobna oseba noče imeti nobenega opravka.

Še enkrat: izredne razmere so čas za izredne ukrepe. Odločilno vprašanje je, kakšna bo nova normalnost, ki bo sledila koncu krize. Končni učinki bi lahko bili celo pozitivni, nenazadnje je bil javni zdravstveni sistem, kakršnega poznamo v Evropi, v veliki meri stranski proizvod druge svetovne vojne. V to morajo biti usmerjena naša prizadevanja.

Za Krizni štab Radia Študent je komentiral Zdravko Kobe.