Krizne razmere so situacije, katerih največje udarce začutijo robovi družbe. V nedostojnih razmerah in brez zadostnih nastanitev trenutno biva več deset tisoč migrantov v Bosni in Hercegovini, razmere so podobne tudi v Srbiji. Tem so meje zaprli in omejili svobodo gibanja že pred razglasom pandemije, v času skrajnih ukrepov za omejitev širjenja bolezni pa so se pogoji bivanja zgolj poslabšali. V Unsko-sanskem kantonu na severozahodu Bosne so oblasti prepovedale gibanje migrantov zunaj uradnih nastanitev in prepovedale nastanitev v zasebnih domovih. Zbirni centri, ki so postali zaprte institucije, hkrati presegajo predvideno kapaciteto in mnogi so zato odslovljeni pred vrati ter prisiljeni v spanje na ulici. Nasilje s strani slovenske in hrvaške policije v obliki kolektivnih izgonov in pretepanj ob izrednih razmerah poteka nemoteno kot že pretekli dve leti.

Z namenom opozarjanja na nezadostno ravnanje pristojnih institucij in kot poziv k nujni zagotovitvi oskrbe za najranljivejše je skupina Transbalkanska solidarnost pripravila peticijo, ki jo najdete tudi na spletni strani Radia Študent.

COVID-19: Nihče ni varen, dokler nismo vsi zaščiteni!

Na Balkanu je trenutno več deset tisoč beguncev in drugih migrantov. Nekateri so nameščeni v uradnih centrih in kampih, veliko število njih pa biva zunaj sistema, kjer jim preživeti pomagajo prostovoljci in lokalno prebivalstvo. S širjenjem virusa bolezni COVID-19 je težka situacija, v kateri so se znašli migranti, postala še težja in zahteva nujno ukrepanje lokalnih in mednarodnih akterjev ter solidarnost vseh nas.

Izredno stanje, ki velja v številnih državah v regiji, postaja vzvod za ohranjanje in utrjevanje družbenih neenakosti ter služi kot sprožilec za nadaljnjo stigmatizacijo in zatiranje najbolj ogroženih med nami. Izredno stanje ne bi smelo biti izgovor za nadaljevanje politik izključevanja, zapiranja in izgonov, ki povzročajo trpljenje in stiske.

Strah za lastno življenje in življenje drugih, s katerim se srečujemo te dni, je za mnoge že dolgo vsakdan. Današnja negotovost nas usmerja k premisleku sistema, ki nas z geopolitičnimi, rasnimi in razrednimi delitvami razdvaja in razvršča ter ustvarja odvečne in nezaželene skupine in posameznike po vsem svetu, tudi v naših državah. V teh okoliščinah nam ne preostane drugega, kot da zahtevamo odpravo vsiljenih razlik, utemeljenih na socialnem in državljanskem statusu.

Pozivamo k ukinitvi diskriminatornih in dehumanizacijskih praks, prenehanju nasilja na mejah, legalizaciji vseh eksistenc ter zaprtju vseh zapornih in zbirnih centrov, ki omejujejo svobodo gibanja ter ne zagotavljajo osnovnih človeških in higienskih pogojev bivanja. Pozivamo k uveljavitvi vrednot enakosti in svobode ter dejanjem skrbi in solidarnosti.

Od vlad držav članic Evropske unije, držav v regiji, pristojnih institucij in organizacij zahtevamo, da vsem, ki so prisiljeni živeti na ulici, v improviziranih objektih brez minimalnih sanitarnih pogojev ali v neustreznih kolektivnih objektih, omogočijo organizirano nastanitev v humanih, varnih in sanitarnih pogojih. Zahtevamo, da se za vse zagotovijo ustrezne razmere za življenje in zdravje ter da se v ta namen nemudoma sprostijo javni, turistični in drugi objekti, na primer prazni zasebni objekti. Sredi pandemije mora biti ustrezna skrb za vse ogrožene prednostna naloga vseh odgovornih javnih politik in držav.

Opozarjamo, da ima posebno odgovornost do beguncev in migrantov, ki so sredi pandemije obtičali v državah Evropske unije, Evropska komisija, ki ne izbira sredstev in cene, ko nasilno zadržuje begunce in migrante zunaj meja evropskega ozemlja, kot to odkrito kažejo njena dejanja na grško-turški in drugih mejah.

Zahtevamo, da v okviru ukrepov, ki jih pripravljajo lokalne in nacionalne oblasti, pa tudi mednarodne organizacije, kot so Mednarodna organizacija za migracije in njeni partnerji, ki so v nekaterih državah v regiji prevzele vodilno vlogo pri delu z begunci in migranti, nemudoma organizirajo in aktivirajo mobilne ekipe, ki bodo dostavljale vodo in hrano, razkužila in higienske izdelke ljudem v stiski, ki živijo zunaj uradnih kampov. Nujno je, da se v ta postopek vključi državljane in državljanke brez omejitev in na prostovoljni osnovi ter v skladu s priporočili zdravstvenih delavcev in epidemiologov.

Državljane in državljanke, lokalne in mednarodne prostovoljce, ki so prisotni v regiji in želijo pomagati, pozivamo, naj upoštevajo navodila zdravstvenih strokovnjakov in epidemiologov ter tako zmanjšajo tveganje zase in za ljudi, ki jim pomagajo. Vse vabimo k sodelovanju in usklajevanju svojega dela, saj se bomo le tako lahko borili proti pandemiji strahu in zmanjševali tveganja za najbolj ranljive med nami.

Pozivamo, da se osebam, ki prebivajo v regionalnih zbirnih centrih, zagotovi ustrezna zaščita, kakovostna prehrana in higienski pogoji za dostojno bivanje. Med njimi je veliko takih, ki spadajo med ranljive skupine, kot so kronični bolniki in ljudje z oslabljeno imunostjo, ki potrebujejo posebno oskrbo. Zbirni centri v Bosni in Hercegovini, ki jih upravlja Mednarodna organizacija za migracije, so v slabem stanju in ne omogočajo dostojnega bivanja. Večina zbirnih centrov je prenatrpanih, ne zagotavljajo ustreznih pogojev za vzdrževanje higiene in nimajo redne oskrbe s toplo in pitno vodo. Tam nastanjene osebe tudi nimajo dostopa do osnovnih higienskih izdelkov in razkužil. Vendar bi odgovorni morali zagotoviti stalen dostop do osnovnih sanitarnih potrebščin tudi takrat, ko ne velja izredno epidemiološko stanje.

Pričakujemo vključitev vseh odgovornih akterjev: agencije Združenih narodov in njihovih partnerjev, še posebej Mednarodne organizacije za migracije, ki ima največ pooblastil, Zdravnikov brez meja, mednarodnega Rdečega križa in njegovih lokalnih odborov, Danskega sveta za begunce, Merhameta, Karitasa in drugih organizacij ter skupin, ki so vključene v oskrbo ljudi na poti.

Zahtevamo, da se ljudem na poti omogoči neoviran dostop do zdravstvenega sistema, da se jih obravnava brez diskriminacije in da se v okviru ukrepov za zaščito prebivalstva predvidi tudi ukrepe za zaščito beguncev in migrantov. Zahtevamo, da se jim omogoči dostop do informacij v jezikih, ki jih razumejo, o tem, kaj virus bolezni COVID-19 je, kako deluje v lokalnem okolju, kako se prenaša in kako se pred njim zaščitimo.

V razmerah boja proti pandemiji izključevanje dela prebivalstva v imenu zaščitnih ukrepov, izniči vsa prizadevanja za zaustavitev širjenja virusa. Naše vlade so zakonsko obvezane, da zagotovijo pogoje zdravljenja in preventive virusne bolezni COVID-19. Zahtevamo, da oblasti zagotovijo redno brezplačno zdravljenje ljudem na poti, zlasti v primerih okužbe z virusom ali suma okužbe. K takšnemu ravnanju nas obvezujeta človečnost in javnozdravstvena logika, ker nihče ni varen, dokler nismo varni vsi. Pandemija od nas zahteva previdnost, odprtost ter organizirano podporo beguncem, migrantom in drugim ogroženim skupinam.

Nihče ni varen, dokler nismo vsi zaščiteni!

Peticijo je pripravila Transbalkanska solidarnost.