Za RŠ, 30. aprila 2020

Čuden čas. Naporen in prelomen. Pomlad, ki drsi mimo … Zame, ki sem že dolgo na svetu, meje predstavljajo devetice. Ni smešno. Gre za nekakšno prekletstvo in blagoslov devetice, ki se razveže v novo desetletje …, kar me spremlja, odkar sem postal na to pozoren.

Leta ’69 – še pomnite – je začel delovati RŠ, že naslednje leto se je poslovil od izhodišča – slabe kopije lokalne postaje s stanovskim predznakom – in se začel oblikovati kot sodoben, provokativen, na vseh področjih inovativen radio. Prehod v sedemdeseta je bilo tudi obdobje odmevov na študentske nemire po Evropi, pretresov na gledaliških odrih in še česa.

Leto ’79 sem doživel kot ključni čas za odločitev, kaj in kako v življenju; kot poklicni radijski novinar na križišču med omejitvami lokalne scene in možnostmi tedanjega Radia Ljubljana – nacionalke.

Deset let kasneje (leta ’89) sem sprejel povabilo in izziv zasnovati in zagnati nov radio – v Kranju, ki se ga je po prvih večstrankarskih volitvah polastila tamkajšnja nova lokalna oblast. Ena boljših izkušenj iz tistega časa je bilo sodelovanje z Jelkom Kacinom, ki je cenil moje delo v Kranju, kar mi je odprlo možnost sodelovanja pri osamosvojitvi Slovenije na medijskem področju.

Po skoraj desetletju urednikovanja na STA me je leta '99 premamil nov projekt največje slovenske založbe – mesečnika za starejše. Revija Albert se je lepo razvijala in pridobivala naročnike, založba pa je v svojem naslednjem privatizacijskem koraku ugotovila, da (ji) ne prinaša dovolj dobička in ga je ukinila.

Leto ’09 tega tisočletja pomnimo po tem, da nas je naivnost, češ da nas v ZDA spočeta finančna kriza ne bo prizadela, drago stala. V letu 2010 smo se pod premierskim vodstvom današnjega predsednika RS Boruta Pahorja močno dodatno zadolževali in zato kasneje tenko piskali. Osebno sem se prebijal in preživljal kot samostojni novinar in urednik ter se čudil etični eroziji in devalvaciji poklica.

Kar zadeva prehod 2019 – 2020 si ne domišljam, da sem ne vem kako zanesljiva priča, opisal bi se kot pol-očividec, začasno brez prostorske predstave okolja, ki pa zato v enaki meri pozorno opazuje navzven in navznoter …

Pred dvema mesecema se je svet – preprosto rečeno ustavil (oz. smo ga ustavili …) V jeziku politike in dela ekonomistov ga bo treba postopno na novo »zagnati«, kar se predvsem nanaša na gospodarstvo in spremljajoče dejavnosti.

Filozofi in njihovi apostoli pa govorijo o »vzpostavljanju, konstruiranju novega sveta«, torej ne o vračanju k staremu, znanemu … ampak o ustvarjalnosti in vzpostavljanju drugačnih odnosov na vseh ravneh. Je neko tako re-konstruiranje mogoče opreti na kaj drugega kot na svoja lastna opažanja, doživljanja, izkušnje in razmišljanja?

V minulega pol leta sem nekajkrat po več dni preživel na eni od klinik ljubljanskega UKC in imel priložnost na blizu, od znotraj občutiti pritisk novih, vsak teden ostrejših zahtev in razmer ter odzivanje preobremenjenih zaposlenih v javnem zdravstvu nanje. Režim je postal bolj – če si pomagam s približnim izrazom – »militanten«, z največ zagnanosti in najglasneje so ga izvajale modre halje, torej nižja raven.

Spremenilo se je doživljanje časa in – zaradi njune povezanosti – prostora. Čas se je odprl, ko so izginili, odpadli vzorci, ki so ga dotlej strukturirali (– vstajanje, odhod v službo in šolo, odmor, vrnitev domov, družinske zadeve itd.) Ni čudno, da so psihologi pohiteli z nasveti: odredite si urnik in se ga držite, sicer boste zabredli v kaos – v prostoru, na katerega ste omejeni, in pri sebi.

Bližina je postala nevarna. Nemara ste tudi vi doživeli živčen odziv ali izpad mimoidočega, ko ste se mu nehote približali, ker ga morda niste opazili. Se nam bo ta – ogrožajoča bližina zavlekla pod kožo. Da nam bo poslej potrebno še več prostora – individualno in skupaj – in s tem povezano več časa? So vrste pred trgovinami in delovnimi prostori dejavnosti, ki se niso ustavile ali zaprle, znamenje prevladujoče podobe jutrišnjega urbanega sveta?

Ko je prostor (postal) zamejen in ožje odmerjen in se je (bilo) težko, ali celo nemogoče kam umakniti, so (bili) na največji preizkušnji odnosi. In kot tudi sicer, se ponovno izkazuje: dobri se še krepijo, slabi se še bolj zaostrujejo.

Master reset se resnično dogaja in to na več ravneh. Bolj ozaveščeni in odprti za novo, neznano, ga prepoznavajo in sprejemajo kot dolgo in zanimivo potovanje vase, kar je vznemirljiva pustolovščina, ki smo si jo privoščili zlasti v svojih mlajših letih, in tudi takrat ni šlo brez različnih dodatnih vzpodbud.

Tokrat pa je šlo »na glavo« in v stanju polne zavesti, brez mediatorja in brez stimulansa, ob hkratnem doživljanju roba (psihoz) nekaterih bližnjih in tragedije vseh tistih, ki so umirali. Nekako sem se dokopal do tistega dela svoje duševne kamre, kjer sem se otresel strahu pred smrtjo.

Danes, konec aprila, dober mesec in pol od razglasitve epidemije, osem tednov od potrditve prve, s koronavirusom okužene osebe v Sloveniji, po 90 umrlih – kar je domala čudež glede na soseščino z državo, ki šteje v Lombardiji 1300 umrlih na en milijon prebivalcev – je nemara prevladujoče občutje mešanica naveličanosti in strahu – pred? … Pred praktično vsem, kar ima priti. Svet in čas po novem, isti in ne enak …

Če znamenja novega sveta in časov opažamo, če jih sanjamo, jih bomo prepoznali – v neke vrste deja vujih – pa naj gre za eno ali drugo različico: za človeški ali barbarski svet!

Danes sem se gromko nasmejal stavku: »Ne može nam niko ništa, mi smo jači od sudbine!« Bil je to motivacijski stavek v šestdesetih in sedemdesetih, ki bi v novih parámetrih reda in življenja lahko postal tudi geslo »udarnikov« nove dobe.

Bodo podobni nam, ki smo tlakovali pot samoupravnega socializma in verjeli v moč družbe in družbenega?