Dipsomanija kao klinički oblik alkoholizma je neodoljiva želja za pićem i intenzivno pijenje (kompulzivna žeđ) u trajanju od nekoliko dana. Njihova tolerancija na alkohol je izrazito velika pa su količine popijenog alkohola vrlo često i jako velike. Kod dipsomanije, potreba za pićem je i fizičke i psihičke naravi. Kompulzivnost u dipsomaniji može biti toliko snažna da će osoba popiti bilo kakvu intoksikacijsku tekućinu bez obzira da li je podobna za konzumaciju ili nije. Dipsomanija se od alkoholizma razlikuje upravo po tome što je ona periodična, u međuvremenu nema želje za pićem.

Prava dipsomanija je rijetka, češća je pseudodipsomanija, takozvano povremeno jače pijenje alkohola. (SeQloča)

SeQloča in IQholik sta se vozila pijana ob pozni uri iz Prulčka proti njegovemu stanovanju (SeQloča), ker je tam bilo še nekaj pijače. Prulček se je namreč zaprl ob dveh zjutraj, pospeški avtomobila proti stanovanju pa so bili zelo 'veliki' tudi zaradi dipsomaničnih motivov. Sicer je bilo v lokalu nekaj manjših incidentov iz njune strani. Pila sta v stanovanju, dokler je še bilo kaj pijače, potem pa je končno nastopil čas za spanje.

Naslednji dan sta po krajši turneji pozno zvečer ponovno  prišla do Prulčka. Lepo obnašanje ni bila njuna vrlina. Vsak je za začetek vzel pol 'klikerja'. Videla sta Johna Travolto (podoben mu je bil). Zadnjič sta bila žaljiva do njega. Pričeli so piti viskej skupaj. Padali so hitro in disciplinirano. In ker so padali hitro, so potrebovali 'right the fuck in'! Deklica za šankom mu je bila všeč (IQholiku). Ura je bila tri zjutraj – ker je bil petek, je bil lokal še vedno odprt - in začelo se je tudi notri kaditi. Večkrat mu je dejal (SeQloča IQholiku), da se ne bi smela družiti. On se je njemu zdel odštekan in obratno. Popivala sta že nekaj dni skupaj. Na fakulteto, kjer je predaval, je zgolj pošiljal sporočila, da predavanja odpadejo. Do Kopra je daleč in tako in tako bi me težko odpustili, je dejal. Deklici je naročil vodo. Odgovorila je: ponovno vodo, saj je nikoli ne popijete. Vseeno je postregla. IQholiku se je vse skupaj zdelo vedno bolj smešno in lepo. Povabil je deklico na pol 'klikerja' – malo so se družili že včeraj. Saj nimamo potrebe, da nas ima kdo rad, pa potrebujemo pripomočke, da se imamo radi, je dejal. Osupljive teze. Zblojeno in tehnaško. Prišla sta nazaj in dala mu je viskej z seksi glasom: izvolite! Kompulzivna žed. Nato si jo je ogledaval. Lepo ga je 'začelo' zadevati. Sledil je oni star znani zlagani stavek: najrajši na svetu vas imam. Sladki ste mi za popizdit.

Odgovorila je (še vedno sta se vikala, ker se nista še dovolj dobro poznala): Mislim, da je tukaj večina ljudi bolj glupa od vas, ampak imate neke čisto druge probleme. Problematičen odnos do sveta, ki ga znate skozi svoj cinizem celo simpatično zagovarjati. Manjka vam radosti. Borderline osebnost.

IQholik: Dobro (smeh). Potem pa še ena pijača zagotovo ne bo škodila!

Zraven je prišel SeQloča: 'žena hoče, da grem na psihoterapijo.' Vprašal je sledeče: ali se gremo malo pijani (stara zajebancija, da alkohol ni droga, čeprav sta se zavedala vseh posledic – oziroma sta jih že poznala) in zadeti voziti po Ljubljani?

To sta naredila večkrat v zadnjih dnevih. Deklica je dejala: 'To je seveda dobro. Pozabiš, koliko je omejitev hitrosti. Psihoterapija. Bencin je cenejši od psihoterapevtov. Economic rules. Ta neka kolesa, to je slabo.'

Prišli so iz lokala, ko se je vse končalo. Deklica je zaklenila. SeQloča pa je 'estetsko' zbil kanto iz droga svetilke. Brcnil jo je proti IQholiku in on jo je brcnil nazaj proti njemu. Nato sta jo zažgala. 'Živeli vstajniki! Svaka čast! Živela pravičnost!' (cinične politične predpostavke) John Travolta. Deklica se je smejala: vidva sta postala realista. (negativne teorije antropologije človeka) Nista več utopista. Oziroma, kako že gre tisti stavek od znanega pisatelja: 'državo rabim zgolj še zaradi kandelabrov, ko hodim ponoči pijan domov. Zadeti smo lepo za popizdit.'

Ob štirih so se usedli v avto. Najprej sta ponudila priliko deklici, ki pa ni hotela nemudoma voziti. To je bila njena slaba izbira (mainstream darwinizem), ker bo, ko bo vozil SeQloča, postalo nevarno. Retrosocialistično. Ali še obstaja oni lokal Trocki v tovarni začarani K-rog?

Na ključku se je začela predvajati 'Pesem upora' od Kombinatk. 'Med tihim šepetom človeške laži. Ob šobu svobode, ki v glavi doni. Pesem upora naj širi svoj glas. Svoboda je misel, ki greje naš obraz. Kljubujemo času sodobnega sveta.'

IQholik je vedel, kaj se bo začelo dogajati. Po minuti vožnje je začelo 'konkretno padati po gasu' proti kliničnemu centru in nadalje. Semaforji so postali farsa. Potrebovali so adrenalin. Moralo jih je 'limati' na sedeže. Medtem je deklica dejala: še kar odštekano, kaj pa imamo za izgubiti, razen življenja. Potem pač ne bomo mogli več delati. 'Pesem upora naj širi svoj glas.' SeQloča je blizu Slovenske ulice iz 100 kilometrov na uro zaviral osupljivo. Avtomobil je 'zavijal sem ter tja' – neverjetno je obvladal prekrmarjenje. Izstopil je iz avtomobila, isto pa je storil tudi IQholik. Zamenjala sta za 'volanom'. SeQloča je dejal deklici: 'Tole je bolj odštekano od surfanja, ki ga sicer ljubim.' Čez Slovensko ulico so 'leteli zares hitro in bizarno'. Takrat sicer ni bila več odprta za regularni promet, ampak samo za taksi (tahi) in trolo. In potem 'žganje' po viški do vpadnice. Ustavili so se kar na stranskem pasu avtoceste. Začela je voziti deklica. Vprašala je: 'Koliko je končna hitrost avtomobila.' Okoli 220 kilometrov na uro. In seveda tudi upava, da jo dosežete, je bil odgovor. Tunel je dober za adrenalin. Vzeli so še vsak po pol 'klikerja'. Deklica je vprašala IQholika: kako pa gre kaj s pisanjem, dečko?

Odgovoril je: 'to pisanje je ena velika racionalizacija napačnega življenja in se zasmejal. Borederline. Ampak saj drugo tako in tako ne znam.'

Počutil se je 'loosey'. Kmalu je dosegla končno hitrost. Vozili so se proti Celju 'skozi bliskanje svetilk', ki so obstajale zgolj zato, da 'nafurani dirkajo'. Čakali so z opojnim užitkom tunele. Ti bolgarski in romunski tovornjaki so kar seksi, se je hecal SeQloča. Dobri so, da nas malo zadenejo z CO2. Brez njih bi bil dolgčas na avtocesti. Nadaljeval je IQholik: Deklica, če vas kdo ovira na cesti, ga enostavno 'ruknite v rit'. We will need gas station. 'It is so loosey.' Po 'naporni vožnji' so se ustavili na parkirnem prostoru pri bencinski postaji malo naprej od Celja. SeQloča je že na pol dremal. Tudi IQholik in deklica sta bila utrujena kljub 'klikerjem'. Sedela sta na zadnjem sedežu avtomobila. IQholik jo je vprašal: kaj ste mislili prej z Borderline osebnostjo?

Odgovorila je: to ste tako vi kot SeQloča, kolikor sem videla po obnašanjih v lokalu. Ponavljajo se eni in isti vzorci po določenih dozah alkohola. Takole vam bom povedala: zavestno si sicer želite ljubezni, vendar se, ko vam kaka deklica nakaže, da vas ima rada, podzavestno tega ustrašite. Malo vam je nelagodno, čeprav tega ne želite. Zato ste tudi emocijsko disfunkcionalni. Trezni ne znate izražati svojih ljubečih in radostnih emocij, čeprav bi jih želeli. In potem po določenih količinah alkohola začnete terorizirati deklice zaradi frustracije in se obnašate skrajno ambivalento. Prav za prav lahko terorizirate kar vse po vrsti, kot sta to zadnjič počela z SeQločo. Vendar, kot ste že sami omenili, skozi pisanje vse to obnašanje racionalizirate skozi poveličevanje življenjskega stila dekadence, razvrata, zagovarjanje popolne neodvisnosti od drugih in tako naprej. In seveda zaničevanje 'normalnega življenja'. Globoko v sebi pa ste zelo odvisni in čustveni do drugih, ampak kot sem že dejala, ne znate in ne zmorete. Čeprav ste v 'paraboli' napivanja dokaj simpatični in nagajivi. To je seveda na vrhu 'parabole'. Potem pa gre vse samo 'navzdol'. Integralno parabolično, si je mislil in v teh mislih nadaljeval: samo tole, SeQloča ni Borederline, temveč Surferline.

Vprašal jo je: ali sem bil nocoj Borderline ali Surferline? In še to, ali imate rajši odvode ali integrale?

Odgovorila je: nocoj ste bili v redu, kar pa se tiče odvodov in integralov, bi trenutno rajši izbrala odvode! Spominjala ga je na doktor Žižkovo.

Nato sta zaspala še ona dva (deklica in IQholik). Zbudili so se ob enajstih dopoldan. Odšli so doliti gorivo na bencinsko črpalko za malo psihoterapije. Vrnili so se nazaj do Prulčka, kjer sta IQholik in SeQloča ponovno začela kompulzivno popivati, deklica pa delati. Po treh pijačah sta odhajala proti kitajski restavraciji na Trubarjevi. Vmes sta kupila šampanjec. Med potjo ju je novinarka Radiotelevizije Slovenija vprašala: kaj si mislita o Nelsonu Mandeli?

SeQloča je z zatemnjenimi očali gledal novinarko: Kdo je bil to? Tisti čuden iz Afrike, še bolj čuden od onega domobranskega sina 'Pedra' Opeke? Johhanesburg, pa te pizdarije, in AIDS? Ekonomski in zdravstveni Apartheid? ANC jebeni! On ni nikakršen navdih. Bolje Alan Edgar Poe. Novinarka je seveda šla dalje in njun prispevek ni bil uvrščen v sentimentalen 'prispevek'. V kitajski restavraciji sta naročila štiri kislo-pekoče juhe in eno glavno jed. Glede riža sta dejala, da je lahko samo polovična porcija, ostalo pa naj pošljejo obubožanim belcem v Južnoafriško republiko. Naročila sta še riževo žganje in odprla šampanjec ter se menila o zgodovini Južnoafriške republike.