Malo smo se pogovarjali o košarki z Vinkotom, malo o kafanah, a da bote meli kaj za delat med našim kokodakanjem si lahko preberete štorijo:

Juš Mihelčič: Kurje vojske v Metliki

Dci je blo včasih v Metliki kej plef. Otroška domišlija je bla ondej jako razvita, zak nismo meli še televizije niti igrač. Fse kej smo meli, smo si sami nardili. So se pa dca ondej delila na Plac i Drage. Drugi so bli odpadniki i jih uni niso pustili zravn.

Na Placi je vladau Plutk. Onje je biu vojskovodja, Rihard Levjesrčni. Organizirau je kurjo vojsko. Ble so ondej tri čete. Suličare je vodo Stane, lokostrelce Miki, a gladiatore z meči je vodo sam Levjesrčni. V nedelo je blo na placi urjenje. Te se je sabljalo i drokalo s kolci, a i lokostrelci so cilali eno balo slame. Meli so mečevalci drvene meče, samo Levjesrčni je jmo železnega. Meč je biu jako lep tak s ročajem i ščitnikom, da te ni mogo nhšče vodret po papkih. Jmo je on i buzdovan. To je biu kos vodovodne cevi na keri so ble tri ketence prnetane. Hodo je Rihard med svojimi vojaki kej paf i skus jih je komandirau.

Ja sm biu iz Štakorove gase i nism spadau ni na Plac, ni na Drage i bogme ni v Požek. Tak sm se prkluču v gverilo z Zoranom i Vojkotom, ki so bli iz Obrha. Uni placki so nam napovedali vojsko. Odločilni spopad nej bi bil na Hribi, na kerem ondej še ni blo tulko hiš kej dns. Mi smo se utrdili v lozici v Dolčku. Zamejsli smo en kup kep iz ilovaka i jih zložili za en velik osamelec, ki je štrlo vn iz zemle. Drogač pa je blo naše nejpogostejše orožje, izpukan nakol iz sosedovega vrta.

Placka vojska je krenla kar po cejsti iz Placa čez Požek na Hrib. Ondej ni blo nobenega prometa, sam včasih se je pelau po cejsti kak Draščan, ki je pelau šenico v malenco. Tak so oni korakali po Hribu. Ondej je Starihatof Jožk hito en kamen. Tiboga, kamen je pogodo Maneka na sred čela i valej se je vlila krf. Uni menjši so se valej razbežali i prešli domuh. Rihardova vojska pa je krenla pol v Dolček. Tam smo mi dusli v lozici i čakali z grebah iz ilovaka. Nam se je prdružo i Pejšič iz Svržakof. On je jmo narjen oklep iz popendekla i ogromen lesen meč. Tak je biu zadekan, da je kumej hodo. Naš poveljnik je biu Zoran. On nam je daval inštrukcije kam bomo bejžali.

Tak pol krene placka vojska dol iz cejste i spopad se začne. Nejprej so primli Pejšiča, ki ni mogo bejžat v unem jebenem oklepu. Zoran se je skril v eno grmačje i se je zapleu v kopinače tak, da so i njega primli. Rihard je Zorana prvezau za eno divjo črejšno i ga tam po viteških pravilih bičau z unim svojim buzdovanom.

Pol je pršo iz drage stric Pečaričef iz vrta z korbačem i fso vojsko naflikau tak, da se je razbežala. Kričau je onak vorengi, zak vojskaa mu je zgazla vso detelno. Na koncu ni blo zmagovalca, razen če rečemo, da je zmagau stric Pečarič. Ja nism dobo batin, zak sm se že prej skriu na Vegotovo štalo. Od tam sm pol lukau kej se v dragi dogaja.

Dosti let za tem je Ivan Plutof šo k vojakom i ratau je oficir. Jmo je pol on v Metliki predvojaško. Tiboga izkušnje iz kurjih vojsk so mu pršle jako praf. Tiboga, i ja sm postau oficir i biu sm pr teritorialni obrambi nekak komandir voda. Dali so mi ondej same metliške pijandure i probleme, ki jih ni mogo nhče krotit. Ja nism jmo z njimi nobenih problemof, zak jih nism nč sekirau. Reko pa je ondej Šuklje, da to ni nobena vojska. Kaka vojska neki, mi smo vzeli orožne vaje zmrom kej dopust i blo nam je jako lpo. Kok i nebi blo. Miran ki je biu intendant je zmrom zrihtau nejbulje meso iz klavnce, a Bojan je znau jako dobro kuhat i jeli smo kej lordi. Pit si je pa tak i tak fsak prneso od doma. Ni se ondej zabadaf reklo, da so teritorialci lodi, ki grejo po lozi v gostilno i domuh.

Pota v živlenju so jako različna. Placki Ivan, Rihard Levjesrčni je prešo s familijo v Meriko i dougo ga ni blo nazej.

Okuli leta 2000 je bla prireditev »Srečejne v moji deželi«. Grem ja na Pugrt i zagledam Ivana. Tam je stau on i se režau kej konj, vs nof i speglan. A zakej nebi i biu. Jmo je on malo večji osebni servis, zakej so mu tam v Meriki zamejnali jetra.Tiboga smo se obodva razveselili srečejna. Znaš kej me je prvo vprašau? Ako se spomnem kurjih vojsk. Kok ne, tak se spomnem kej da je blo včerej.