Zgodba iz ordinacije

Na posvet je prišel mlad moški v poznih tridesetih letih. Razlog njegovega prihoda je bil v občutku, da je v življenju nekako izgubljen, da se nikakor ne more »najti« in se dokončno usmeriti. Pri tem je imel v mislih izbiro poklica. Pokazalo se je, da je zamenjal štiri fakultete in da je nedavno začel s študijem na peti. Po nekaj mesecih navdušenja nad novo poklicno izbiro se ga je vsakič polastilo nezadovoljstvo, motivacija se je zmanjšala in zanimanje izginilo. Predavanja je obiskoval le občasno in pri tem ugotavljal, da so dolgočasna.

Razmišljal je, da bi opustil tudi peti študij, vendar se je zavedal, da bi s tem ponovil proces, skozi katerega je šel že štirikrat. Skrbelo ga je, da se ne bo nikoli poklicno uresničil.

Analiza je hitro pokazala pričakovanje, da se bo v poklic »zaljubil« – da bo vsako jutro poln vneme vstal in komaj čakal, da se odpravi na fakulteto. Prepričan je bil: če bo našel kaj takega, bo to tisto »pravo«; tedaj bo lahko z zanesljivostjo trdil, da je našel pravi poklic zase. Toda namesto da bi začetno navdušenje trajalo, ga je hitro zamenjal dolgčas. Menil je, da je zdolgočasenost dokaz, da je na napačni poti. Ko mu je terapevt pokazal, da je njegov problem v tem, da ni zmožen vzdržati (prenašati) dolgčasa, je bil zelo presenečen.