Po koncu prve svetovne vojne se je nogomet, ki pred tem ni bil tako razširjen, razmahnil po vseh Sloveniji. Tako je bilo tudi v Metliki, kjer so Tone Horvat, Silvo Mihelčič, Tone Okorn in še nekateri drugi ustanovili nogometni klub. »Sami vrli fantje in grozni nogometaši so bili to,« je duhovito pripomnil geograf, publicist in dolgoletni direktor Belokranjskega muzeja Zvonko Rus.



Rus je bil sicer avtor obsežnega dela Kronika mesta Metlike, njegovi nogometni zapiski pa žal nikoli niso bili objavljeni v knjižni obliki. Takole je opisal začetni nogometni zagon v Metliki po prvi svetovni vojni: »Vse je brcalo žoge, cunje, svinske mehurje in kdo bi videl konec vsem izumom, ki so nadomeščali pravo nogometno žogo z gumijasto dušo in usnjenim plaščem, ki je bil na vrhu umetelno zašniran z usnjeno vezalko.«



Prvo nogometno tekmo v Metliki so organizirali leta 1931. V goste so povabili nogometaše iz sosednjega Črnomlja, ki so imeli precej več izkušenj, saj so se že dlje časa ukvarjali z nogometom. Metličani so bili prepričani, da bodo premagali lokalne rivale, Črnomaljci pa so se pred tekmo vedli mirno in dostojanstveno, do neke mere tudi pokroviteljsko. Ob igrišču v Logu se je zbralo veliko ljudi, ki jih je pred tekmo zabavala metliška mestna godba z igranjem viž češkega skladatelja Emila Šolca.



Zvonko Rus je takole opisal vzdušje: »Pucelj, metliški sodavičar, je prodajal šabeso in krahrle. Metanje petard in pasjih bombic je bilo najstrožje prepovedano. Prodajali so tudi pivo, in metliški sladoledar, le kdo bi si zapomnil njegovo ime, je prodajal sladoled. Tudi vstopnice so prodajali, da bi po tekmi imeli utrujeni nogometaši za pijačo pri Voljavcu. Tam so se tudi sicer navadno zbirali, pa bolj zaradi Voljavčevih deklet, kot pa zaradi vina.«



Razlika v kvaliteti je bila očitna. Črnomaljci, ki so začeli s sredine, so že v prvi minuti povedli. Še preden so se Metličani zavedli, kaj se dogaja, je že padel drugi gol. In potem še eden in še eden. Gostje iz Črnomlja niso pokazali nobenega usmiljenja in so na koncu slavili z neverjetnih 30:0.



Dolgih osem let so Metličani čakali na maščevanje. Priložnost do dočakali povsem naključno, ko so bili leta 1939 povabljeni v Črnomelj, da odigrajo predtekmo z rezervno ekipo domačega kluba. Prva ekipa Črnomlja je namreč v goste povabila kočevske nemškutarje. Zvonko Rus je takole opisal razvoj dogodkov: »Ko je šlo za Kočevarje, so bili Belokranjci enotni. Na Kozjem placu, kjer je bilo črnomaljsko nogometno igrišče, je bilo že vse nared, da sprejmejo Kočevarje. Kočevarjev pa od nikoder. Vstopnice so bile prodane in ni bilo druge: črnomaljski nogometaši in metliški žogobrcarji so se na hitro dogovorili, da bodo odigrali med seboj.«



Črnomaljci so seveda podcenjevali svoje goste, ki bi morali igrati z njihovo B ekipo. Zato njihov pristop ni bil pravi, Metličani pa so bili zelo motivirani. In zgodilo se je nepredstavljivo. Metliški nogometaši so presegli same sebe in zmagali s 4:2. Da bi se izognili jezi razburjenih domačih gledalcev, so Metličani hitro pobegnili z igrišča. Kljub temu so padli v »zasedo« pri mostu, kjer so jih pričakali črnomaljski navijači in jih obmetavali s kamenjem in konjskimi figami.



Metličani so se umaknili v hotel Lakner, kjer so naročili pivo in proslavili zmago. V Metliko so se vrnili z vlakom, na katerem so nadaljevali z glasnim proslavljanjem velikega triumfa. Nekje na pol poti je bilo vlakovodji dovolj. Ustavil je vlak in zagrozil, da če ne bo miru, jih bo vrnil v Črnomelj in poklical žandarje.



Danes predvojno tradicijo belokranjskih derbijev nadaljujeta Bela krajina iz Črnomlja in Kolpa iz Podzemlja pri Metliki.

Napisal Miha Zupan za portal nogomania.com